o tem, da bo le­to­šnji do­pust po­te­kal z glas­be­no ozna­ko al­le­gro mo­de­ra­to

Ukre­pi so pre­se­gli jav­noz­dra­vstve­ne okvi­re, za­to se pre­pi­ra­mo o vsem mo­go­čem, le o tem, kaj je za druž­bo in dr­ža­vo naj­bo­lje, se ne mo­re­mo ze­di­ni­ti.

Delo (Slovenia) - - PREDNJA STRAN - MAR­KO PO­KORN

Vsa­ko le­to se ve­se­lim do­pu­sta, saj le ta­krat od­klo­pim ob­ve­zno­sti. Po te­dnu dni se šte­vi­lo te­le­fon­skih kli­cev zmanj­ša na mi­ni­mum, tu­di po­što pre­bi­ram bi­stve­no manj po­go­sto kot v služ­bi. Ta­krat je čas za ustvar­ja­nje, pi­sa­nje član­ka ali če­sa dru­ge­ga. Ob to­vr­stnem de­lu me pre­vza­me no­tra­nji mir, saj je ne­od­vi­sno od zu­na­njih vpli­vov in se pri­la­ga­ja le mo­je­mu no­tra­nje­mu tem­pu.

Do­pust je tu­di čas in­ten­ziv­ne­ga bra­nja, te­le­sne­ga po­u­stvar­ja­nja (ozi­ro­ma re­kre­a­ci­je) in dru­že­nja s pri­ja­te­lji, vse­ga, če­sar, ka­dar sem v služ­bi, ne mo­rem po­če­ti. To po­me­ni, da imam pa­ra­do­ksal­no več ob­ve­zno­sti kot ta­krat, ko sem v služ­bi, in je po­treb­ne­ga kar ne­kaj uskla­je­va­nja, da pri­de­jo na vr­sto. A vse­e­no ži­vim v utva­ri, da vsaj na do­pu­stu sam urav­na­vam hi­trost svo­je­ga ži­vlje­nja.

Po­či­tnic sem se ve­se­lil že kot otrok. Po­go­sto je bi­lo si­cer pri­ča­ko­va­nje pri­je­tnej­še kot sa­me po­či­tni­ce, a nič za­to. Je bi­la pa vr­ni­tev v šo­lo za­to to­li­ko laž­ja.

Tu­di le­to­šnjih po­či­tnic se, kljub te­mu da ne bo­do nič po­seb­ne­ga, ve­se­lim, saj imam sre­čo, da za sre­čo ne po­tre­bu­jem ve­li­ko. Na mor­ju sta do­volj že ne pre­mr­zla vo­da in le­de­no mr­zla bevan­da, v hri­bih pa to, da ko­le­na osta­ne­jo ce­la. Da nam ko­mar­ji in klo­pi ne po­pi­je­jo pre­več kr­vi. Pa še, da mi kdo od dru­žin­skih čla­nov ne uja­me pa­ga­ta.

Lju­dje pač po­tre­bu­je­mo od­klop od vsa­ko­dnev­ne ru­ti­ne, v tem je smi­sel do­pu­sta. Žal pa ko­ro­na­vi­rus, ki nam je za­dnje me­se­ce gre­nil vsak­dan, zdaj ogro­ža tu­di to.

A od­klo­pi­mo se lah­ko po­vsod, tu­di do­ma. Za­to ni tre­ba, da ves čas po­gle­du­je­mo pro­ti Hr­va­ški in se spra­šu­je­mo, ali bo­do me­je osta­le od­pr­te, ker se mo­ra­mo za­ve­da­ti, da bo­mo mo­ra­li po vr­ni­tvi z do­pu­sta ze­lo ver­je­tno še na 14-dnev­ni ka­ran­ten­ski af­ter. Po­mi­sli­te sa­mo, da ko bo­ste u li­je­poj na­šoj na ri­vi se­de­li ob ka­vi, vas bo sti­sni­lo pri sr­cu, ko bo za so­se­dnjo mi­zo nek­do za­ka­šljal, če pa bo­ste ob tro­ben­ta­jo­čem use­ko­va­nju v ro­bec uje­li še pri­du­ša­nje nad

do­sa­dna na­stin­ka (kar v ma­ke­don­šči­ni po­me­ni na­dle­žen pre­hlad), jo bo­ste ja­dr­no ucvr­li v apart­ma, pri­ko­li­co ali šo­tor. A re­snič­no od­dah­ni­li si bo­ste še­le po tem, ko se bo­ste vr­ni­li do­mov, v var­no za­ve­tje Ka­ran­te­ni­je. Za­to ra­je po­ča­kaj­mo, da se šte­vi­lo okužb pri na­ših juž­nih so­se­dih zmanj­ša.

Če bi že­le­li do­pu­sto­va­ti v ta­kih raz­me­rah, bi mo­ra­li po­tem zah­te­va­ti tu­di no­ve pri­je­me v tu­riz­mu: aran­žma all in­clu­si­ve bi mo­ral po­leg ne­o­me­je­nih ko­li­čin je­da­če in pi­ja­če vklju­če­va­ti tu­di bris po že­lji na sars-cov-2 za vsa­ke­ga go­sta in ho­tel s pe­ti­mi zvez­di­ca­mi bi po­leg no­tra­nje­ga in zu­na­nje­ga ba­ze­na nuj­no mo­ral ime­ti še akre­di­ti­ran mi­kro­bi­o­lo­ški la­bo­ra­to­rij ter vsaj sa­ni­tar­ne­ga in­že­nir­ja, če ne ce­lo epi­de­mi­o­lo­ga, ki bi na re­cep­ci­ji vsak dan an­ke­ti­ral go­ste, jih spra­še­val o pre­hla­dnih zna­kih in po­ču­tju ter jim me­ril tem­pe­ra­tu­ro. Ti­ste go­ste, ki bi ustre­za­li de­fi­ni­ci­ji pri­me­ra bolezni co­vid-19, bi po pre­je­mu po­zi­tiv­ne­ga bri­sa pre­me­sti­li v de­pan­dan­so ho­te­la z lo­če­nim ba­ze­nom, ti­ste, ki bi po­tre­bo­va­li še kaj več, pa pre­bu­ki­ra­li v lo­kal­no bol­ni­šni­co. Ra­zen če se ka­kšna luksu­zna ho­tel­ska ve­ri­ga ne bi od­lo­či­la po­nud­be obo­ga­ti­ti še s ki­si­kom in re­spi­ra­tor­ji ozi­ro­ma ven­ti­la­tor­ji. Pa žal ni ta­ko, za­to je bo­lje, da pre­mi­sli­mo, pre­den se od­pra­vi­mo na pot.

Tu­di kri­žar­je­nja so de­fi­ni­tiv­no pas­sé. Nih­če, še po­se­bej upo­ko­jen­ci ne, s ti­sti­mi ogro­mni­mi lad­ja­mi ne bo več spro­šče­no plul po sve­tov­nih mor­jih, saj se v pri­me­ru iz­bru­ha ko­ro­na­vi­ru­sne bolezni ta­kšna lad­ja v tre­nut­ku pre­le­vi v pla­va­joč dom sta­rej­ših ob­ča­nov, ki ga nih­če no­če spre­je­ti v va­ren pri­stan, do­kler na kro­vu še kdo ka­šlja, kar pa lah­ko tra­ja me­se­ce in me­se­ce.

Ver­ja­mem, da ima­jo tu­di epi­de­mi­o­lo­gi že poln ku­fer ko­ro­na­vi­ru­sa in si že­li­jo le še brez­skrb­ne­ga do­pu­sta.

Vsi jim ska­če­jo v ze­lje, saj se zdaj ves svet spo­zna na in­fek­cij­ske bolezni in epi­de­mi­o­lo­gi­jo, fi­zi­ki mo­de­li­ra­jo šir­je­nje vi­ru­sa, eko­no­mi­sti pre­ra­ču­na­va­jo, ko­li­ko ge­ne­ra­cij bo pla­če­va­lo pan­de­mi­jo, te­o­re­ti­ki za­ro­te pa so pre­pri­ča­ni, da so vse­ga kri­vi Ki­taj­ci in Bill Ga­tes. Od epi­de­mi­o­lo­gov pa se po­leg ud­bo­vske­ga sle­de­nja obo­le­lim vsak dan pri­ča­ku­je­jo še no­va na­vo­di­la za vsa­ko pas­jo pro­ce­si­jo, ki jih mo­ra­jo po­vr­hu vse­ga pred ka­me­ro zna­ti še na iz­ust. Kot da bi ime­li vsak dan iz­pit pred iz­je­mno žleht ko­mi­si­jo, ki pre­ži na še ta­ko maj­hen lap­sus, da ga raz­bob­na vse­mu sve­tu.

A ni vse ta­ko čr­no, kot se zdi. V več kot pol le­ta smo se o ko­ro­na­vi­ru­su na­u­či­li ve­li­ko: je dru­ga­čen kot gri­pa, ve­či­na lju­di zbo­li v bla­gi obli­ki, a kar ne­kaj jih kon­ča v eno­ti za in­ten­ziv­no zdra­vlje­nje in med nji­mi jih kljub zdra­vlje­nju vsaj po­lo­vi­ca umre. Za­ra­di dol­ge in­ku­ba­cij­ske do­be in ve­li­ke­ga de­le­ža bla­gih okužb ga je tež­ko ome­ji­ti. Ven­dar pre­ven­tiv­ni ukre­pi, kot so ve­čja raz­da­lja med lju­dmi, raz­ku­že­va­nje rok in upo­ra­ba za­šči­tnih mask, de­lu­je­jo. Ker bo vi­rus med nami še ne­kaj časa, jih bo­mo mo­ra­li ho­češ no­češ še na­prej iz­va­ja­ti. Dru­ga­če kot v Lom­bar­di­ji ko­ro­na­vi­rus pri nas ni pov­zro­čil mo­ri­je, za­to je lju­di tež­je pre­pri­ča­ti, naj osta­ne­jo pre­vi­dni, še po­se­bej med do­pu­stom, ko si vsak že­li le od­di­ha in spro­sti­tve, ne pa, da se ga mo­ri z ukre­pi. Po­leg te­ga so ukre­pi pre­se­gli jav­noz­dra­vstve­ne okvi­re, za­to se pre­pi­ra­mo o vsem mo­go­čem, le o tem, kaj je za druž­bo in dr­ža­vo naj­bo­lje, se ne mo­re­mo ze­di­ni­ti.

Le­to­šnji do­pust bo ta­ko po­te­kal z glas­be­no ozna­ko al­le­gro mo­de­ra­to. Že­lim si, da bo pri­je­ten, umir­jen, s pri­mer­no di­s­tan­co. Na ta na­čin bo­mo, mal­ce za­ma­ski­ra­ni, v čim ve­čjem šte­vi­lu do­ča­ka­li ti­sti jav­noz­dra­vstve­ni pre­ven­tiv­ni ukrep na c, o ka­te­rem na teh stra­neh za­ra­di oblju­be iz­pred let ne bom pi­sal in ki bo, srč­no upam, co­vid-19 spra­vil na sme­ti­šče zgo­do­vi­ne. Če pa vmes na­re­dim še ka­kšne­ga

pa­ga­ta ul­ti­mo, to­li­ko bo­lje.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.