Prihodnji festival morda razširjen in v zgodnejšem terminu
Aleš Novak Umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje, ki je bil včeraj prekinjen oziroma preložen, upa, da bo ustavitev javnega delovanja gledališč kratka
»Bili smo zelo prilagodljivi in pripravljeni na izvedbo v zahtevnih okoliščinah, v igri je bilo več scenarijev, vendar smo bili zaradi skokovitega porasta okužb, ki so zašle tudi v umetniške ansamble in ekipe, žal prisiljeni predčasno končati festival oziroma ga preložiti na prihodnje leto,« je včeraj dejal umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje (FBS)
Peter Rak
Po njegovih besedah so se vrstile odpovedi predstav tudi v tekmovalnem izboru, velik del slovenskih gledališč je včeraj ustavil delovanje. Nadaljevanje izvajanja programa v takih okoliščinah bi bilo povezano s številnimi tveganji, hkrati bi se zaradi odpovedi nekaterih predstav lahko porajale dileme o verodostojnosti festivalskih nagrad. Festival so sklenili sinoči s plesno predstavo Burning Water ter podelitvijo Borštnikovega prstana. To najvišje slovensko priznanje za igralske dosežke je prejel Peter Boštjančič.
Še maja ste predstavili FBS kot priložnost za ponoven zagon gledališke produkcije. Zdaj se je pokazalo, da bo festival pravzaprav sklepno dejanje jesenskega dela sezone.
Res bi se lahko zgodilo tako, seveda pa vsi upamo, da bo ustavitev javnega delovanja gledališč sorazmerno kratka in v smislu zamejitve širjenja epidemije učinkovita. Po tem scenariju bi gledališča lahko delovala že precej pred koncem letošnjega leta. Pomembno je, da lahko študiji novih predstav potekajo tudi v prihodnjih tednih, saj bodo le tako gledališča ob ponovnem odprtju dobro pripravljena in z novimi premiernimi uprizoritvami.
Festival je bil zaradi omejitev že zdaj ohromljen v pomembnem segmentu, množični participaciji občinstva, kar naj bi festival v etimološkem in stvarnem bistvu poosebljal.
Do neke mere gotovo, kapacitete dvoran so bile zmanjšane na približno tretjino. Kljub temu se je vzpostavilo vzdušje, ki tokrat ni temeljilo na množičnosti, pač pa na zavezanosti in skupni predanosti gledališču. Ob izvedbi predstav in drugih festivalskih dogodkov je bilo mogoče občutiti hvaležnost, da smo lahko tukaj, da smo skupaj v gledališču in da si delimo te ustvarjalne trenutke. Mislim, da je bil prvi del festivala navdihujoč in poln upanja o moči in prihodnosti gledališča, veliko mladih je bilo pri nas, občinstvo je predstave odlično sprejelo. Vsi smo imeli občutek, da smo privilegirani, ker smo del nečesa dragocenega v zelo zahtevnih okoliščinah.
Očitno tudi redukcija programa, torej zgolj izpeljava tekmovalnega programa, s čimer bi festival izpolnil formalno vlogo, vključno z nagradami, ni prišla v poštev?
V četrtek so se razmere zaostrile, prejeli smo obvestila o okužbah v ansamblih in ekipah ter o odpovedih drugih dogodkov zaradi visokega zdravstvenega tveganja. Nato smo prejeli še predlog kolegija direktorjev gledališč, naj izvedbo tekmovalnega dela programa zamaknemo na prihodnje leto, ker se festivala ne bi mogli vsi udeležiti. Zaradi vladne odločitve o ustavitvi javnih prireditev v večjem delu Slovenije nam ni preostalo drugega, kot da ustavimo festival.
Spletna predstavitev tekmovalnih predstav in tovrstna odločitev strokovne žirije bi bila verjetno prav tako neizvedljiva, verjetno večina projektov ni ustrezno mediatiziranih?
Verjamem v živo gledališče in neposredno gledališko izkušnjo. Digitalizirane oziroma posnete predstave so le slab približek in niso verodostojne. Na podlagi tovrstnega ogleda predstav po moji oceni ni mogoče podeliti festivalskih nagrad, takšen predlog bi gotovo zavrnila tudi strokovna žirija. Sam si sicer ogledam veliko posnetkov predstav, zlasti tujih, vendar so to bolj informativni ogledi. Drži tudi vaše predvidevanje, da vse predstave, uvrščene v tekmovalni izbor, nimajo kakovostnih posnetkov.
Festival ima pomembno vlogo pozicioniranja igralcev in igralskih ansamblov glede na prejete nagrade, to je nekakšna krona sezone, ki bo letos prvič umanjkala. Ta vidik je morda celo pomembnejši, kot si mislimo. Nagrada na Borštnikovem srečanju je pomembna potrditev za ustvarjalce in gledališče.
Bi bilo mogoče prihodnje leto izpeljati dva festivala v reducirani obliki, s čimer bi potencialno spomladi pokrili prejšnjo sezono, jeseni pa sezono 2020/21?
To je malo verjetno, ker izvedba festivala zahteva visoke infrastrukturne, organizacijske, kadrovske in inančne vložke. Predvidevam, da bo prihodnje leto izveden razširjen festival, najverjetneje v zgodnejšem terminu.
Bi se lahko zgodilo, da bi ostala pretekla sezona prvič po dolgih desetletjih neocenjena in kot takšna bela lisa v zgodovini slovenskega gledališča?
Želim si, da se to ne bi zgodilo. Če se bodo producenti izbranih gledaliških predstav strinjali in bodo njihove predstave žive, jih bomo prihodnje leto predstavili občinstvu in strokovni žiriji. V skrajnem primeru bi ta sezona dejansko lahko ostala neovrednotena v kontekstu festivalskih nagrad, hkrati pa je treba spomniti, da je že uvrstitev v tekmovalni program izjemno priznanje.
Če se bodo producenti izbranih gledaliških predstav strinjali in bodo njihove predstave žive, jih bomo prihodnje leto predstavili občinstvu in strokovni žiriji. V skrajnem primeru bi ta sezona lahko ostala neovrednotena v kontekstu festivalskih nagrad, sicer pa je že uvrstitev v tekmovalni program izjemno priznanje.
Pandemija ni prekinila zgolj letošnjega festivala, temveč ogroža tudi izvedbo prihodnjega, saj bo – kot kaže – gledališka produkcija okrnjena ali celo onemogočena. Nisem tako črnogled, prepričan sem, da bo velik del gledališke sezone izveden. Gledališča se bodo prilagodila novim razmeram in se že prilagajajo, vaje lahko potekajo tudi v času ustavitve javnega delovanja, učinkovito cepivo pa je, upam, blizu. Tudi ta epidemija se bo končala, morda je pred nami obdobje epidemijskih valov in prekinjenega delovanja. Zlasti je seveda pomembno, da ohranimo ustvarjalne potenciale in zmožnosti gledališke produkcije, tudi z različnimi podpornimi ukrepi. Sicer imamo zdaj tudi jedrni del naslednjega festivala za primer okrnjene sezone, tako da ne bo tako usodno odvisen od tokratne, bo pa morda združeval daljše obdobje izbora, kot je to običajno, da bi zanesljivo pripluli v zanesljivejše postepidemijske čase. Obenem sem optimističen, prepričan sem, da bomo v prihajajoči sezoni videli sijajne predstave in odličen festival.
Bi bila odločitev gledaliških hiš, da radikalno zmanjšajo število premier v sezoni 2020/21, smiselna?
Gotovo je to ena od možnih in smiselnih rešitev. Omejitve števila gledalcev bodo veljale še nekaj časa, to zahteva od gledališč znatno več ponovitev in drugačno notranjo organizacijo dela, še posebej izrazito je to pri repertoarnih gledališčih. Nekateri se že odločajo za manjše zasedbe in alternacije pri zasedbah, obstajajo različni pristopi.
Slovensko gledališče je ob vseh polemikah in kritičnih razpravah vendarle izredno robustno, za razliko od drugih umetnostnih zvrsti je tudi zelo solidno institucionalno organizirano, zato lahko preživi eno sezono bolj ali manj intaktno, čeprav bodo ustvarjalne frustracije velike. Za neinstitucionalno gledališko produkcijo in vse druge umetnostne zvrsti je položaj najbrž veliko bolj negotov. Drži. Institucionalni del slovenskega gledališkega sistema je primerjalno gledano stabilno pozicioniran, tudi v času ustavitve smo prejemali sredstva za delovanje, za stroške dela in program. To je izjemno pomembno in omogoča dolgoročno stabilnost, načrtovanje in obstoj. Seveda ostaja veliko izzivov in gotovo je že čas tudi za posodobitev sistema, ki je že desetletja bolj ali manj nespremenjen, pravzaprav sistemska ureditev izvira iz začetka devetdesetih let. Precej bolj negotove in frustrirajoče so te okoliščine za neodvisne producente in samostojne ustvarjalce, ki se že vrsto let spoprijemajo s številnimi težavami. V Sloveniji imamo razvejen gledališki ekosistem, ki je do neke mere povezan in omogoča določeno mero pretočnosti ustvarjalcev med javnim in neodvisnim sektorjem. Z različnimi ukrepi na ravni države in lokalnih skupnosti je treba omogočiti kontinuiteto in potencial za kakovostno raven delovanja obeh segmentov tudi v času epidemije in ustavitve gledališč, s tem se ohranjata bogastvo in potencial gledališke scene. Smiselno je, da sta obseg in učinkovitost ukrepov takšna, da omogočita stabilno delovanje tudi neodvisnemu segmentu gledališkega sistema. Ob eksistenčnih vprašanjih morda pozabljamo na še en pomemben vidik – ustvarjalci v institucijah in na neodvisni sceni potrebujejo ustvarjalno kontinuiteto.