Zgodbe prodajalcev zgodb
Dobro se spominjam vala navdušenja na dvorišču svetovnega založništva v Frankfurtu ob Majni pred desetletjem in več. Na prizorišču, kjer s knjigami dokazano trgujejo že stoletja in so se zato upravičeno vsako jesen ponosno poimenovali globalno velemesto idej, so se ob vdoru digitalnega v svetovno založništvo začeli širiti nove modrosti, namigovanja in prepričanja, da bo svet razuma, domišljije, znanosti in zabave, ki se je vsako jesen po drugi svetovni vojni zbiral ob Majni, prav kmalu vse lahko opravil tudi na daljavo ter da taka in drugačna osebna srečanja pravzaprav ne bodo več potrebna. Ko je svetovno založništvo zaplulo v vodovje elektronskega založništva, najbolj hrabro in divje ameriško, sledilo mu je britansko, ostali so bili bolj obotavljivi, so začeli vse pogosteje govoriti o »tektonskih premikih«, »novi paradigmi«, »digitalnem viharju« in podobnem usodno zvenečem dogajanju. Novi svet so slikali z govorjenjem o poslovanju po elektronski pošti in po spletu, bralcem so bili pripravljeni povedati, da bomo knjige kupovali v spletnih knjigarnah, seveda tudi e-knjige, ki jih bomo potem brali na svojem imenitnem »bralnem stroju, ki hoče biti knjiga«, bralniku ali telefonu.
A založniki z vsega sveta si niso mogli kaj, da se ne bi sestajali, sestankovali, si predavali in se družili na knjižnih sejmih, marsikaj pomembnega – tudi bleščeči nakupi potencialnih knjižnih uspešnic – se je dogajalo tam, na sejmih, v Frankfurtu tudi v sobah in dvoranah najbolj luksuznega, petzvezdičnega hotela v mestu, Grandhotel Hessischer Hof, in v Frankfurter Hof, razpravljali so o knjigah, tuhtali in modrovali, kaj jim bo prinesla elektronska prihodnost, in se tudi divje zabavali. Vsi so bili tam, pravi puhlica, ker so bili vsi tam. Zdaj je pandemija vse skupaj zavrtela po svoje in zelo na hitro, Frankfurt letos ni več najpomembnejša fizična postaja mednarodnega založniškega plemena, ker tudi skoraj nobene ni več, hotel Hessischer Hof je prejšnji mesec doletelo zaprtje, o evolucijski menjavi paradigme, ki bi gutenbergovsko civilizacijo za vedno spremenila, ni ne duha ne sluha, sejem je sicer postal samo eden od spletnih dogodkov, resda zaradi pričakovane množične udeležbe najpomembnejši v založniškem koledarju, a tudi nič več in nič manj od tega, velikih sprememb ne bo, ker bomo knjige še zmeraj brali, knjižni posel se ne bo nehal, le spremenil se bo.
Direktor frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos je na dvoru knjigocentričnosti pred leti govoril, da se program prireditve zaradi novih tehnoloških možnosti, ki so na voljo založnikom in ustvarjalcem, pač mora širiti in zato poleg klasičnega knjižnega sveta obsega tudi »druge sektorje kreativne kulturne ekonomije«, od filma, televizije in iger do sveta likovnega in arhitekture, a velikih bojazni, da se bo v poslu s knjigami z vseprisotno digitalizacijo kaj usodno spremenilo in bodo e-knjige, na primer, pokopale tiskano, ni bilo opaziti. S knjigami so v Frankfurtu trgovali že dolgo, z rokopisi že v 13. stoletju, prvo poročilo o uradnem frankfurtskem »sejmu knjig« je iz leta 1462, torej prav kmalu po tem, ko je Johannes Gutenberg v bližnjem Mainzu izumil, kar je bil izumil. Francofurtum ad Moenum je bil že takrat poleg Augsburga, Kölna, Wittemberga in Nürnberga eno najpomembnejših nemških trgovskih mest, veliko prednost pred drugimi mesti, v katerih so poznali trgovanje s knjigami, pa mu je dajala izredna liberalnost: celo takrat, ko je bil Martin Luther drugod po nemških deželah preganjan kot heretik, je lahko v mestu ob Majni brez ovir prodajal svoja besedila. Kupci so prihajali od vsepovsod, od leta 1593 je angleška kraljica Elizabeta I. uredila, da se tam kupujejo knjige za znamenito Bodleianovo knjižnico univerze v Oxfordu, ohranjen je tudi podatek, da se je tam leta 1523 pojavila knjižica z naslovom Pantagruel lyonskega doktorja Françoisa Rabelaisa, v kateri so bile objavljene različne burleskne zamisli o humanističnem izobraževanju, satirične ideje o družbenih reformah, pospremljene z znanimi ljudskimi zgodbami o strašnem velikanu Gargantui in njegovem sinu Pantagruelu, knjigo pa je sklepal dostavek, da bo nadaljevanje zgodbe mogoče prebrati ob naslednjih frankfurtskih sejmih.
Prireditelji frankfurtskega sejma leta 1688 so v Catalogus universalis napovedali tudi izid dela Die Ehre des Herzogtums Crain barona Janeza Vajkarda Valvasorja, ve pa se tudi, da je bil Valvasor kupec številnih na frankfurtskem sejmu razstavljenih del. Ob Majni s knjigami torej očitno znajo že dolgo in tudi pandemične okoliščine temu dejstvu ne morejo kakorkoli zavdati. Eden od šefov največjega založniškega konglomerata na svetu je pred časom vse pomisleke strnil v en stavek: »Prodajamo zgodbe – v tiskani, digitalni ali zvočni obliki. In ljudje jih hočejo kupovati.« Res, smo pomislili strastni bralci, treba je verjeti ameriški pisateljici kitajskega rodu Amy Tan, ki je povedala, da ljudje beremo zgodbe zato, da bi razumeli resnico, tega hotenja ne more odnesti nikakršna pandemija. Tudi pogled v modrost preteklosti pokaže podobno nespremenljivost, nekdanji dolgoletni direktor frankfurtskega sejma Peter Weidhaas je o prvih povojnih prireditvah zapisal, da so se vpleteni precej zgodaj zavedeli preprostega dejstva, da je knjiga odlično prodajljivo blago: »Vse prejšnje poskuse, ki so vztrajali, da so knjižni sejmi način ponujanja kulture množicam, so brez upa zmage opustili. Sejmi so najprej in predvsem središča prodaje in lahko učinkovito poslujejo le, če obstaja blago, ki ga je mogoče prodati. Seveda pa ob ugodnih pogojih lahko ponudijo pregled kulturne in znanstvene klime svojega časa, prav tako so lahko pomemben oder za nove trende v literaturi in umetnosti.« Letošnji knjižni sejem v Frankfurtu po tej plati ne odstopa od tradicije, čeprav ga na običajnem prizorišču skoraj ni videti. Ne glede na uspeh eksperimenta je jasno, da poslovne in druge publike na prihodnjem nikakor ne bo manjkalo.
O evolucijski menjavi paradigme, ki bi gutenbergovsko civilizacijo za vedno spremenila, ni ne duha ne sluha.