Ko te pre­sle­pi­jo, da si sam pod­pi­šeš dolg

Tr­go­vi­na z lju­dmi Pri nas je naj­bolj raz­šir­je­na obli­ka spol­no iz­ko­ri­šča­nje, pri­sil­no de­lo pa po­go­sto osta­ne ne­pre­po­zna­no

Delo (Slovenia) - - PREDNJA STRAN - Bar­ba­ra Hočevar

V tr­go­vi­ni z lju­dmi je pri nas naj­bolj raz­šir­je­na obli­ka spol­no iz­ko­ri­šča­nje, pri­sil­no de­lo pa po­go­sto osta­ne ne­pre­po­zna­no.

Tr­go­vi­na z lju­dmi je po­leg tr­go­vi­ne z dro­ga­mi in orož­jem ena naj­bolj do­no­snih oblik med­na­ro­dne­ga or­ga­ni­zi­ra­ne­ga kri­mi­na­la. Po oce­ni Med­na­ro­dne or­ga­ni­za­ci­je de­la je bi­lo le­ta 2016 na sve­tu več kot 40,3 mi­li­jo­na žr­tev so­dob­ne­ga su­ženj­stva, od te­ga 24,9 mi­li­jo­na žr­tev pri­sil­ne­ga de­la. Prav oza­ve­šča­nju o pri­sil­nem de­lu je to­krat po­sve­čen evrop­ski dan bo­ja pro­ti tr­go­vi­ni z lju­dmi, ki ga za­zna­mu­je­mo 18. ok­to­bra.

»Tr­go­vi­na z lju­dmi je ši­rok, kom­ple­ksen in glo­ba­len po­jav, ki do­bi­va vse ve­čje raz­se­žno­sti. Z njim se sko­raj iz­ključ­no ukvar­ja or­ga­ni­zi­ra­ni kri­mi­nal,« po­ja­snju­je Tina Prin­ces Da­mja­no­vič, no­va na­ci­o­nal­na ko­or­di­na­to­ri­ca za boj pro­ti tr­go­vi­ni z lju­dmi, ki si je kot ene­ga od ci­ljev man­da­ta po­sta­vi­la prav okre­pi­tev pre­po­zna­ve in pre­go­na pri­sil­ne­ga de­la. To po­dro­čje ji je bli­zu, saj je bi­la de­vet let za­po­sle­na na in­špek­to­ra­tu za de­lo. »Ka­zni­vo de­ja­nje tr­go­vi­ne z lju­dmi mo­ra po 113. čle­nu ka­zen­ske­ga za­ko­ni­ka iz­pol­nje­va­ti tri ele­men­te, da je tu­di ura­dno pre­gon­lji­vo kot ta­ko: rav­na­nje sto­ril­ca, na­men iz­ko­ri­šča­nja žr­tev in sred­stva, ki jih zo­per žr­tve upo­ra­blja­jo sto­ril­ci, kar že po­me­ni kva­li­i­ci­ra­no obli­ko te­ga ka­zni­ve­ga de­ja­nja. Tre­ba je raz­me­ji­ti, kdaj gre za tr­go­vi­no z lju­dmi za na­men pri­sil­ne­ga de­la in kdaj za de­lov­no iz­ko­ri­šča­nje. Sla­bih de­lov­nih raz­mer, ki jih de­lav­ci po­na­va­di pre­na­ša­jo za­ra­di svo­je­ga eko­nom­ske­ga po­lo­ža­ja, ne mo­re­mo sa­mo­dej­no ena­či­ti s tr­go­vi­no z lju­dmi. Ven­dar ta­kšne oko­li­šči­ne ra­zu­me­mo kot ka­zal­ni­ke ran­lji­vo­sti, ki lah­ko pri­ve­de­jo do iz­ko­ri­šča­nja in po­sle­dič­no tu­di do pri­sil­ne­ga de­la. Bi­stvo bo­ja pro­ti tr­go­vi­ni z lju­dmi za na­men pri­sil­ne­ga de­la je pre­pre­če­va­nje na­me­na iz­ko­ri­šča­nja de­la. Kr­še­nje pra­vic de­lav­cev je to­rej eden od ka­zal­ni­kov tr­go­vi­ne z lju­dmi za­ra­di iz­ko­ri­šča­nja pri­sil­ne­ga de­la,« raz­la­ga so­go­vor­ni­ca.

Za­kaj so se od­lo­či­li, da bo­do več po­zor­no­sti na­me­ni­li pri­sil­ne­mu de­lu in de­lov­ne­mu iz­ko­ri­šča­nju? »Ker sta­ti­sti­ka ka­že, da se iz le­ta v le­to str­mo po­ve­ču­je­jo kr­ši­tve te­melj­nih pra­vic de­lav­cev – le­ta 2019 je po­li­ci­ja za­zna­la in obrav­na­va­la 2384 ka­zni­vih de­janj kr­ši­tev te­melj­nih pra­vic de­lav­cev po 196. čle­nu ka­zen­ske­ga za­ko­ni­ka, le­to prej 1518, le­ta 2017 pa 1329. V Slo­ve­ni­ji evrop­ski dan bo­ja pro­ti tr­go­vi­ni z lju­dmi za­to z raz­lič­ni­mi oza­ve­šče­val­ni­mi ak­tiv­nost­mi že pe­to le­to za­po­red po­sve­ča­mo te­ma­ti­ki pri­sil­ne­ga de­la,« od­go­var­ja ko­or­di­na­to­ri­ca medre­sor­ske de­lov­ne sku­pi­ne. Za zdaj dvo­mi, da bi ve­ča­nje šte­vi­la za­dev lah­ko pri­pi­sa­li bolj­ši oza­ve­šče­no­sti. »Po mo­jih iz­ku­šnjah z in­špek­to­ra­ta za de­lo se de­lav­ci, ki se jim to do­ga­ja, bo­ji­jo pri­ja­vlja­ti kr­ši­tve, vsaj z ime­nom in pri­im­kom. V nji­ho­vem ime­nu še naj­več­krat na­sto­pi­jo sin­di­ka­ti, ki jih ni strah iz­po­sta­vi­ti se.« Kr­ši­tev te­melj­nih pra­vic de­lav­cev je naj­več­krat po­ve­za­na z ne­iz­pla­če­va­njem plač, re­gre­sa, ne­spo­što­va­njem de­lov­ne­ga ča­sa, kr­ši­tva­mi od­mo­rov, dnev­ne­ga in te­den­ske­ga po­čit­ka, naj­več pa jih je v grad­be­ni­štvu, tr­go­vi­ni, či­stil­nih ser­vi­sih, va­ro­va­nju, go­stin­stvu.

Šte­vil­ke le vrh le­de­ne go­re

A če po eni stra­ni ugo­ta­vlja­jo, da po­li­ci­ja za­zna­va in obrav­na­va vse več pri­me­rov ka­zni­vih de­janj zo­per de­lov­no raz­mer­je in so­ci­al­no var­nost, pa se do­slej še no­be­na za­de­va na so­di­šču ni kon­ča­la z ob­so­dil­no sod­bo kot tr­go­vi­na z lju­dmi za­ra­di iz­ko­ri­šča­nja pri­sil­ne­ga de­la. »Gle­de na sta­ti­sti­ko ze­lo tež­ko pre­po­zna­mo pri­sil­no de­lo kot ka­zni­vo de­ja­nje – za­zna se de­lov­no iz­ko­ri­šča­nje, po­tem pa se za­klju­či, saj je ze­lo tež­ko do­ka­za­ti ele­men­te pri­sil­ne­ga de­la. Pri pre­po­zna­vi pri­sil­ne­ga de­la je ključ­no so­de­lo­va­nje pri­stoj­nih in­sti­tu­cij, še po­se­bej de­lov­ne in­špek­ci­je, inanč­ne upra­ve in po­li­ci­je. Sa­mi in­špek­tor­ji brez so­de­lo­va­nja or­ga­nov pre­go­na ne pri­de­jo da­leč. Sku­paj tu­di ana­li­zi­ra­mo 'za­ni­mi­ve' pri­me­re, da iz pra­kse vi­di­mo, kaj bi bi­lo tre­ba iz­bolj­ša­ti.« Pre­pri­ča­na je, da ura­dna sta­ti­sti­ka, po ka­te­ri je bi­lo v čla­ni­cah EU v le­tih 2015 in 2016 re­gi­stri­ra­nih 20.532 žr­tev tr­go­vi­ne z lju­dmi – pri če­mer je bi­la pre­vla­du­jo­ča obli­ka spol­no iz­ko­ri­šča­nje (56 od­stot­kov), de­lov­ne­ga iz­ko­ri­šča­nja pa je bi­lo 26 od­stot­kov – pri­ka­že le manj­ši del pro­ble­ma­ti­ke, ki jim jo uspe od­kri­ti, de­jan­sko ima po­jav bi­stve­no ve­čje raz­se­žno­sti.

Med žr­tva­mi je naj­več lju­di, ki jih za­ra­di re­všči­ne, brez­po­sel­no­sti, sla­bih so­ci­al­nih raz­mer ali ker vi­di­jo mo­žnost, da bo­do lah­ko po­skr­be­li za svo­jo dru­ži­no, kri­mi­nal­ne združ­be pre­ma­mi­jo z oblju­ba­mi o do­brem za­služ­ku in na splo­šno bolj­šem ži­vlje­nju. »Žr­tev je lah­ko kdor­ko­li, ki je v sti­ski, za­ra­di ka­te­re po­sta­ne ran­ljiv. Na­to se žr­tve znaj­de­jo v si­tu­a­ci­ji, ko ni­ka­kor ni ta­ko, kot so jim oblju­blja­li, na­zaj pa ne mo­re­jo, ker so že od za­čet­ka v ne­kem dol­žni­škem raz­mer­ju do po­sre­dni­ka, za­ra­di do­ku­men­tov, vi­z­u­mov, pla­či­la zdra­vstve­nih pre­gle­dov, na­sta­ni­tve ... Ne mo­re­jo iz za­ča­ra­ne­ga kro­ga,« opo­zar­ja Tina Prin­ces Da­mja­no­vič. Na rav­ni Evrop­ske uni­je je bi­lo 44 od­stot­kov žr­tev dr­ža­vlja­nov nje­nih čla­nic, naj­po­go­ste­je Ro­mu­ni­je, Ma­džar­ske, Polj­ske, Bol­ga­ri­je in Ni­zo­zem­ske. Iz dr­žav zu­naj EU pa je naj­več žr­tev pri­ha­ja­lo iz Ni­ge­ri­je, Al­ba­ni­je, Vi­e­tna­ma, Ki­taj­ske in Eri­tre­je.

Zah­tev­no do­ka­zo­va­nje

Pre­gon in do­ka­zo­va­nje tr­go­vi­ne z lju­dmi sta ze­lo zah­tev­na, ker kri­mi­nal­ne združ­be vse­sko­zi spre­mi­nja­jo na­čin de­lo­va­nja. Nad žr­tva­mi upo­ra­blja­jo pred­vsem psi­ho­lo­ško in ču­stve­no na­si­lje. Po­go­sto pa je pro­blem, da se žr­tve ne pre­po­zna­jo kot ta­ke. »Vča­sih de­ja­nja opra­vi­ču­je­jo ali jih za­ni­ka­jo, vča­sih pa se jim zdi, za­ra­di oko­lja, iz ka­te­re­ga iz­vi­ra­jo, ta­kšno rav­na­nje nor­mal­no. Marsikdo ni­ma al­ter­na­ti­ve in je zanj ta­ko ži­vlje­nje še ve­dno bolj­še kot do­ma.«

Pri nas je da­leč naj­bolj po­go­sto iz­ko­ri­šča­nje tr­go­vi­ne z lju­dmi za­ra­di pro­sti­tu­ci­je in spol­nih zlo­rab, dru­ge obli­ke so red­ke­je od­kri­te. La­ni so bi­le v Slo­ve­ni­ji, ki ve­lja za tran­zi­tno in cilj­no dr­ža­vo žr­tev, iz­re­če­ne šti­ri ob­so­dil­ne sod­be, dve za spol­no iz­ko­ri­šča­nje ter po ena za slu­žab­ni­štvo in pri­sil­no iz­vr­še­va­nje ka­zni­vih de­janj. Za­dnji dve in še pet le­to­šnjih ob­so­dil­nih sodb je po­ve­za­nih s klic­ni­mi cen­tri.

Za še bolj učin­ko­vi­to de­lo na tem po­dro­čju je v pri­ho­dnje tre­ba vzpo­sta­vi­ti tu­di moč­nej­šo po­ve­za­vo z za­seb­nim sek­tor­jem, s ka­te­rim je ne­po­sre­dno ali po­sre­dno po­ve­za­na ve­či­na pri­me­rov pri­sil­ne­ga de­la, kar je ena iz­med pred­no­stnih na­log na­ci­o­nal­ne ko­or­di­na­to­ri­ce in medre­sor­ske de­lov­ne sku­pi­ne za boj pro­ti tr­go­vi­ni z lju­dmi.

Po 16 ur za vo­la­nom, a ne mo­re stran

Pri dru­štvu Ključ, cen­tru za boj pro­ti tr­go­vi­ni z lju­dmi, prav ta­ko ugo­ta­vlja­jo, da je pre­po­zna­va­nje pri­sil­ne­ga de­la pri nas ze­lo šib­ko. »Bolj ali manj osta­ja­mo na rav­ni od­kri­va­nja kr­ši­tev te­melj­nih pra­vic de­lav­cev, za­de­ve ni­ti ni­so opre­de­lje­ne kot ka­zni­vo de­ja­nje tr­go­vi­ne z lju­dmi. Ne­vla­dne or­ga­ni­za­ci­je, zla­sti dru­štvo Ključ in De­la­vska sve­to­val­ni­ca, opo­zar­ja­mo na pri­me­re, ven­dar se še na­prej za­ti­ka in lju­dje so na kon­cu ce­lo v slab­šem po­lo­ža­ju, kot so bi­li prej,« je kri­tič­na Po­lo­na Ko­vač, pred­se­dni­ca dru­štva Ključ. Do­da­ja, da so šte­vil­ne zgod­be, ki jih sli­ši­jo, bi­stve­no več, kot ob­se­ga po­jem kr­še­nje te­melj­nih pra­vic de­lav­ca. »Naj po­na­zo­rim: od Zve­ze svo­bo­dnih sin­di­ka­tov Slo­ve­ni­je smo iz­ve­de­li za kon­kre­ten pri­mer šo­fer­ja to­vor­nja­ka, ki je v Bo­sni pod­pi­sal do­ku­ment, da bo svo­je­mu de­lo­da­jal­cu dol­žan ne­kaj ti­soč evrov, če bo prej kot v dveh le­tih ne­hal de­la­ti zanj. Ta de­la­vec je po­tem mo­ral vo­zi­ti 12in ce­lo 16-ur­ne tu­re, bil je de­le­žen gro­ženj, ši­ka­ni­ra­nja, vča­sih ce­lo iz­ič­ne­ga na­si­lja, pla­či­lo ni bi­lo ta­kšno, kot je bi­lo oblju­blje­no. Sle­di­li so mu prek sis­te­ma GPS. Čim se je usta­vil, ker je bil utru­jen, ga je de­lo­da­ja­lec kli­cal, za­kaj sto­ji. De­lov­ne­ga me­sta ni mo­gel za­pu­sti­ti, ker bi mo­ral pla­ča­ti de­lo­da­jal­cu. Šlo je za no­tar­sko over­je­no po­god­bo, ki je prav­no gle­da­no ze­lo ver­je­tno nič­na, am­pak de­la­vec, ki ni pod­ko­van na tem po­dro­čju in sta pred njim de­lo­da­ja­lec in no­tar, to je­mlje re­sno in je pre­stra­šen. Re­kla bi, da je to več kot kr­še­nje pra­vic de­lav­cev,« je opi­sa­la Po­lo­na Ko­vač, ki se ji zdi ne­ra­zu­mlji­vo, da pri pri­sil­nem de­lu za­de­ve ni­ti ne pri­de­jo do so­di­šča. »Vča­sih se spra­šu­je­mo, gle­de na vse in­for­ma­ci­je, ki jih do­bi­jo or­ga­ni pre­go­na, ko­li­ko bi po­sa­me­zni­ki mo­ra­li bi­ti zlo­ra­blje­ni, da bi jih obrav­na­va­li kot žr­tve pri­sil­ne­ga de­la.«

Pred ča­som so, na pri­mer, po­ma­ga­li žen­ski, ki so jo zlo­ra­blja­li za slu­žab­ni­štvo. »Šlo je za ve­le­po­sla­ni­štvo, žen­ska, ki so jo iz­ko­ri­šča­li, pa je bi­la dr­ža­vljan­ka tre­tje dr­ža­ve. Zna­šli smo se v si­tu­a­ci­ji, ko je slo­ven­ska po­li­ci­ja lah­ko sa­mo pre­da­la in­for­ma­ci­je dr­ža­vi, ka­te­re ve­le­po­sla­ni­štvo je to bi­lo. Ne ve­mo, ka­ko se je iz­te­klo, ni­ti te­ga, ka­ko so rav­na­li z lju­dmi, ki so po­tem pri­šli na to ve­le­po­sla­ni­štvo. Ce­lo za dve raz­lič­ni ve­le­po­sla­ni­štvi smo pred dve­ma le­to­ma pri­do­bi­li kon­kre­tne in­for­ma­ci­je o hu­dih zlo­ra­bah, da ose­be sploh ni­so ime­le pro­stih dni, da so bi­le ves čas na vo­ljo de­lo­da­jal­cu, da so bi­le ze­lo sla­bo pla­ča­ne, bi­stve­no manj, kot je mi­ni­mal­na pla­ča v Slo­ve­ni­ji. Žen­ska, s ka­te­ro smo mi de­la­li, je ime­la pr­vič po pol le­ta pro­sti dan, in to le tri ure v ne­de­ljo, da je lah­ko šla v cer­kev k ma­ši. Tam je na sre­čo spo­zna­la ne­ko žen­sko in ji za­u­pa­la, kaj se ji do­ga­ja, ona pa se je ta­koj po­ve­za­la z De­la­vsko sve­to­val­ni­co in ta z na­mi. Lah­ko smo ji po­nu­di­li po­moč, jo vklju­či­li v pro­gram in je bi­la uma­knje­na. Po­slu­ša­mo ta­ke zgod­be, ve­mo, da se do­ga­ja­jo, zdaj pa je tre­ba to še ka­zen­sko pre­ga­nja­ti. Na­lo­ga po­li­ci­je, to­žil­stva in so­dišč je, da po­tem to ovre­dno­ti­jo, kot je tre­ba,« je pre­pri­ča­na pred­se­dni­ca dru­štva Ključ.

Naj­več žr­tev, s ka­te­ri­mi de­la­jo, je bi­lo zlo­ra­blje­nih v pro­sti­tu­ci­ji. »Me­dre­sor­ska sku­pi­na za boj pro­ti tr­go­vi­ni z lju­dmi, kri­mi­na­li­sti, to­žil­ci smo ze­lo eno­tni v sta­li­šču, da je pro­sti­tu­ci­ja že sa­ma po se­bi iz­ko­ri­šča­nje ran­lji­vo­sti, tu­di ko stro­go gle­da­no ne gre za ka­zni­vo de­ja­nje tr­go­vi­ne z lju­dmi. Po­go­sto pa se za­ta­kne na so­di­šču, kjer po­go­sto ni te­ga uvi­da.«

Po nje­nem mne­nju je pro­blem na dr­žav­ni rav­ni vpra­ša­nje, za­kaj je to­li­ko manj dru­gih pri­me­rov. »Že ze­lo dol­go na pri­mer ni bi­lo pre­po­zna­ne no­be­ne žr­tve pri­sil­ne po­ro­ke, če­prav mi in dru­ge ne­vla­dne or­ga­ni­za­ci­je, ki so v sti­ku z rom­sko po­pu­la­ci­jo, opa­ža­mo te pri­me­re. O njih ob­ve­šča­mo na­prej, a se spet ne­kje za­ta­kne. Pri pri­sil­nih po­ro­kah je za­de­va še bolj za­ple­te­na, ker ce­lo­tna raz­šir­je­na sku­pnost, v ka­te­ri se do­ga­ja­jo, dr­ži sku­paj in je ose­bi tež­ko po­ma­ga­ti,« je str­ni­la Po­lo­na Ko­vač. Kot je še po­u­da­ri­la, je ena od sis­tem­skih po­manj­klji­vo­sti pri nas, da še ve­dno ni pri­mer­nih na­me­sti­tev za otro­ke, žr­tve tr­go­vi­ne z lju­dmi. »Sploh ni pre­po­zna­nih otrok žr­tev, pa to ne po­me­ni, da jih ni. Na tem po­dro­čju in­sti­tu­ci­je res še­pa­jo. Pov­sem ne­vi­dni so, am­pak mi do­bi­va­mo in­for­ma­ci­je o de­kle­tih, ki še ni­so pol­no­le­tna, pa so v pro­sti­tu­ci­ji. In tu­di o fan­tih. Zla­sti pri za­svo­je­nih je pro­sti­tu­ci­ja po­mem­ben vir do­hod­ka.«

Po­men iz­o­bra­že­va­nja

Ka­kšne so po­sle­di­ce pan­de­mi­je na po­dro­čju nji­ho­ve­ga de­la? »Za nas je pro­ble­ma­tič­no, da je manj za­zna­nih pri­me­rov. Že prej ni­smo bi­li prav v vr­hu po pre­po­zna­va­nju žr­tev, pre­pri­ča­ni smo, da bi lah­ko ne­ka­te­re in­sti­tu­ci­je pre­po­zna­le več oseb kot žr­tve. Spra­šu­je­mo se, na pri­mer, kaj se do­ga­ja v noč­nih lo­ka­lih, ki so bi­li za­pr­ti. Kam so šle te žen­ske? Ka­ko ži­vi­jo? Kaj de­la­jo? Pred­vi­de­va­mo, da na­da­lju­je­jo svo­je de­lo in da jih še na­prej iz­ko­ri­šča­jo, le da ver­je­tno ne­kje dru­gje, kjer so še bolj iz­po­sta­vlje­ne.«

De­lo dru­štva Ključ si­cer po­te­ka ne­mo­te­no, tu­di na po­dro­čju pre­ven­ti­ve, če­prav jim je vla­dni urad za ko­mu­ni­ci­ra­nje pre­ki­nil po­god­bo o iz­va­ja­nju de­lav­nic. »Šo­le nas še ve­dno va­bi­jo, na fa­kul­te­tah bo­mo de­lav­ni­ce iz­va­ja­li na da­lja­vo, manj­ka­jo pa iz­o­bra­že­va­nja za stro­kov­ne de­lav­ce. Rav­no zdaj smo ime­li v na­čr­tu tri ve­čja za po­li­ci­ste in so­ci­al­ne de­lav­ce, ki bo­do od­pa­dla. Pro­blem je, ker lah­ko iz­gu­bi­mo ce­lo ge­ne­ra­ci­jo

– za pre­po­zna­va­nje žr­tev pa so ključ­ni lju­dje, ki so uspo­so­blje­ni in pri svo­jem de­lu opa­zi­jo zna­ke. V ne­ka­te­rih kon­kre­tnih pri­me­rih se je po­ka­za­lo, za­kaj je iz­o­bra­že­va­nje po­memb­no. Ta­ko je uni­for­mi­ra­na po­li­cist­ka opa­zi­la zna­ke zlo­ra­blja­nja mo­ške­ga, za­de­va pa se je kon­ča­la z ob­so­dil­no sod­bo sto­ril­ca. Si­tu­a­ci­ja, v ka­te­ri smo se zna­šli, je vpli­va­la na več po­dro­čij, kar v konč­ni po­sle­di­ci po­me­ni, da so žr­tve v slab­šem po­lo­ža­ju, ker ne do­bi­jo do­sto­pa do po­mo­či, prav ta­ko ne in­for­ma­ci­je, da po­moč ob­sta­ja.«

Med žr­tva­mi je naj­več ta­kih, ki jih kri­mi­nal­ne združ­be pre­ma­mi­jo z oblju­ba­mi o do­brem za­služ­ku in na splo­šno bolj­šem ži­vlje­nju.

Tr­go­vi­na z lju­dmi je po­leg tr­go­vi­ne z dro­ga­mi in orož­jem ena naj­bolj do­no­snih oblik med­na­ro­dne­ga or­ga­ni­zi­ra­ne­ga kri­mi­na­la.

Foto Jure Eržen

Šte­vi­lo ka­zni­vih de­janj kr­ši­tve te­melj­nih pra­vic de­lav­cev se str­mo po­ve­ču­je; če jih je slo­ven­ska po­li­ci­ja le­ta 2017 obrav­na­va­la 1329, jih je la­ni že 2384.

Foto Tomi Lombar

Po­lo­na Ko­vač, pred­se­dni­ca dru­štva Ključ, cen­tra za boj pro­ti tr­go­vi­ni z lju­dmi, opo­zar­ja, da je pre­po­zna­va­nje pri­sil­ne­ga de­la pri nas ze­lo šib­ko.

Foto Le­on Vi­dic

Tina Prin­ces Da­mja­no­vič, no­va na­ci­o­nal­na ko­or­di­na­to­ri­ca za boj pro­ti tr­go­vi­ni z lju­dmi, si je za ene­ga od ci­ljev man­da­ta po­sta­vi­la prav okre­pi­tev pre­po­zna­ve in pre­go­na pri­sil­ne­ga de­la.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.