Ko te preslepijo, da si sam podpišeš dolg
Trgovina z ljudmi Pri nas je najbolj razširjena oblika spolno izkoriščanje, prisilno delo pa pogosto ostane neprepoznano
V trgovini z ljudmi je pri nas najbolj razširjena oblika spolno izkoriščanje, prisilno delo pa pogosto ostane neprepoznano.
Trgovina z ljudmi je poleg trgovine z drogami in orožjem ena najbolj donosnih oblik mednarodnega organiziranega kriminala. Po oceni Mednarodne organizacije dela je bilo leta 2016 na svetu več kot 40,3 milijona žrtev sodobnega suženjstva, od tega 24,9 milijona žrtev prisilnega dela. Prav ozaveščanju o prisilnem delu je tokrat posvečen evropski dan boja proti trgovini z ljudmi, ki ga zaznamujemo 18. oktobra.
»Trgovina z ljudmi je širok, kompleksen in globalen pojav, ki dobiva vse večje razsežnosti. Z njim se skoraj izključno ukvarja organizirani kriminal,« pojasnjuje Tina Princes Damjanovič, nova nacionalna koordinatorica za boj proti trgovini z ljudmi, ki si je kot enega od ciljev mandata postavila prav okrepitev prepoznave in pregona prisilnega dela. To področje ji je blizu, saj je bila devet let zaposlena na inšpektoratu za delo. »Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi mora po 113. členu kazenskega zakonika izpolnjevati tri elemente, da je tudi uradno pregonljivo kot tako: ravnanje storilca, namen izkoriščanja žrtev in sredstva, ki jih zoper žrtve uporabljajo storilci, kar že pomeni kvaliicirano obliko tega kaznivega dejanja. Treba je razmejiti, kdaj gre za trgovino z ljudmi za namen prisilnega dela in kdaj za delovno izkoriščanje. Slabih delovnih razmer, ki jih delavci ponavadi prenašajo zaradi svojega ekonomskega položaja, ne moremo samodejno enačiti s trgovino z ljudmi. Vendar takšne okoliščine razumemo kot kazalnike ranljivosti, ki lahko privedejo do izkoriščanja in posledično tudi do prisilnega dela. Bistvo boja proti trgovini z ljudmi za namen prisilnega dela je preprečevanje namena izkoriščanja dela. Kršenje pravic delavcev je torej eden od kazalnikov trgovine z ljudmi zaradi izkoriščanja prisilnega dela,« razlaga sogovornica.
Zakaj so se odločili, da bodo več pozornosti namenili prisilnemu delu in delovnemu izkoriščanju? »Ker statistika kaže, da se iz leta v leto strmo povečujejo kršitve temeljnih pravic delavcev – leta 2019 je policija zaznala in obravnavala 2384 kaznivih dejanj kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu kazenskega zakonika, leto prej 1518, leta 2017 pa 1329. V Sloveniji evropski dan boja proti trgovini z ljudmi zato z različnimi ozaveščevalnimi aktivnostmi že peto leto zapored posvečamo tematiki prisilnega dela,« odgovarja koordinatorica medresorske delovne skupine. Za zdaj dvomi, da bi večanje števila zadev lahko pripisali boljši ozaveščenosti. »Po mojih izkušnjah z inšpektorata za delo se delavci, ki se jim to dogaja, bojijo prijavljati kršitve, vsaj z imenom in priimkom. V njihovem imenu še največkrat nastopijo sindikati, ki jih ni strah izpostaviti se.« Kršitev temeljnih pravic delavcev je največkrat povezana z neizplačevanjem plač, regresa, nespoštovanjem delovnega časa, kršitvami odmorov, dnevnega in tedenskega počitka, največ pa jih je v gradbeništvu, trgovini, čistilnih servisih, varovanju, gostinstvu.
Številke le vrh ledene gore
A če po eni strani ugotavljajo, da policija zaznava in obravnava vse več primerov kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost, pa se doslej še nobena zadeva na sodišču ni končala z obsodilno sodbo kot trgovina z ljudmi zaradi izkoriščanja prisilnega dela. »Glede na statistiko zelo težko prepoznamo prisilno delo kot kaznivo dejanje – zazna se delovno izkoriščanje, potem pa se zaključi, saj je zelo težko dokazati elemente prisilnega dela. Pri prepoznavi prisilnega dela je ključno sodelovanje pristojnih institucij, še posebej delovne inšpekcije, inančne uprave in policije. Sami inšpektorji brez sodelovanja organov pregona ne pridejo daleč. Skupaj tudi analiziramo 'zanimive' primere, da iz prakse vidimo, kaj bi bilo treba izboljšati.« Prepričana je, da uradna statistika, po kateri je bilo v članicah EU v letih 2015 in 2016 registriranih 20.532 žrtev trgovine z ljudmi – pri čemer je bila prevladujoča oblika spolno izkoriščanje (56 odstotkov), delovnega izkoriščanja pa je bilo 26 odstotkov – prikaže le manjši del problematike, ki jim jo uspe odkriti, dejansko ima pojav bistveno večje razsežnosti.
Med žrtvami je največ ljudi, ki jih zaradi revščine, brezposelnosti, slabih socialnih razmer ali ker vidijo možnost, da bodo lahko poskrbeli za svojo družino, kriminalne združbe premamijo z obljubami o dobrem zaslužku in na splošno boljšem življenju. »Žrtev je lahko kdorkoli, ki je v stiski, zaradi katere postane ranljiv. Nato se žrtve znajdejo v situaciji, ko nikakor ni tako, kot so jim obljubljali, nazaj pa ne morejo, ker so že od začetka v nekem dolžniškem razmerju do posrednika, zaradi dokumentov, vizumov, plačila zdravstvenih pregledov, nastanitve ... Ne morejo iz začaranega kroga,« opozarja Tina Princes Damjanovič. Na ravni Evropske unije je bilo 44 odstotkov žrtev državljanov njenih članic, najpogosteje Romunije, Madžarske, Poljske, Bolgarije in Nizozemske. Iz držav zunaj EU pa je največ žrtev prihajalo iz Nigerije, Albanije, Vietnama, Kitajske in Eritreje.
Zahtevno dokazovanje
Pregon in dokazovanje trgovine z ljudmi sta zelo zahtevna, ker kriminalne združbe vseskozi spreminjajo način delovanja. Nad žrtvami uporabljajo predvsem psihološko in čustveno nasilje. Pogosto pa je problem, da se žrtve ne prepoznajo kot take. »Včasih dejanja opravičujejo ali jih zanikajo, včasih pa se jim zdi, zaradi okolja, iz katerega izvirajo, takšno ravnanje normalno. Marsikdo nima alternative in je zanj tako življenje še vedno boljše kot doma.«
Pri nas je daleč najbolj pogosto izkoriščanje trgovine z ljudmi zaradi prostitucije in spolnih zlorab, druge oblike so redkeje odkrite. Lani so bile v Sloveniji, ki velja za tranzitno in ciljno državo žrtev, izrečene štiri obsodilne sodbe, dve za spolno izkoriščanje ter po ena za služabništvo in prisilno izvrševanje kaznivih dejanj. Zadnji dve in še pet letošnjih obsodilnih sodb je povezanih s klicnimi centri.
Za še bolj učinkovito delo na tem področju je v prihodnje treba vzpostaviti tudi močnejšo povezavo z zasebnim sektorjem, s katerim je neposredno ali posredno povezana večina primerov prisilnega dela, kar je ena izmed prednostnih nalog nacionalne koordinatorice in medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi.
Po 16 ur za volanom, a ne more stran
Pri društvu Ključ, centru za boj proti trgovini z ljudmi, prav tako ugotavljajo, da je prepoznavanje prisilnega dela pri nas zelo šibko. »Bolj ali manj ostajamo na ravni odkrivanja kršitev temeljnih pravic delavcev, zadeve niti niso opredeljene kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Nevladne organizacije, zlasti društvo Ključ in Delavska svetovalnica, opozarjamo na primere, vendar se še naprej zatika in ljudje so na koncu celo v slabšem položaju, kot so bili prej,« je kritična Polona Kovač, predsednica društva Ključ. Dodaja, da so številne zgodbe, ki jih slišijo, bistveno več, kot obsega pojem kršenje temeljnih pravic delavca. »Naj ponazorim: od Zveze svobodnih sindikatov Slovenije smo izvedeli za konkreten primer šoferja tovornjaka, ki je v Bosni podpisal dokument, da bo svojemu delodajalcu dolžan nekaj tisoč evrov, če bo prej kot v dveh letih nehal delati zanj. Ta delavec je potem moral voziti 12in celo 16-urne ture, bil je deležen groženj, šikaniranja, včasih celo izičnega nasilja, plačilo ni bilo takšno, kot je bilo obljubljeno. Sledili so mu prek sistema GPS. Čim se je ustavil, ker je bil utrujen, ga je delodajalec klical, zakaj stoji. Delovnega mesta ni mogel zapustiti, ker bi moral plačati delodajalcu. Šlo je za notarsko overjeno pogodbo, ki je pravno gledano zelo verjetno nična, ampak delavec, ki ni podkovan na tem področju in sta pred njim delodajalec in notar, to jemlje resno in je prestrašen. Rekla bi, da je to več kot kršenje pravic delavcev,« je opisala Polona Kovač, ki se ji zdi nerazumljivo, da pri prisilnem delu zadeve niti ne pridejo do sodišča. »Včasih se sprašujemo, glede na vse informacije, ki jih dobijo organi pregona, koliko bi posamezniki morali biti zlorabljeni, da bi jih obravnavali kot žrtve prisilnega dela.«
Pred časom so, na primer, pomagali ženski, ki so jo zlorabljali za služabništvo. »Šlo je za veleposlaništvo, ženska, ki so jo izkoriščali, pa je bila državljanka tretje države. Znašli smo se v situaciji, ko je slovenska policija lahko samo predala informacije državi, katere veleposlaništvo je to bilo. Ne vemo, kako se je izteklo, niti tega, kako so ravnali z ljudmi, ki so potem prišli na to veleposlaništvo. Celo za dve različni veleposlaništvi smo pred dvema letoma pridobili konkretne informacije o hudih zlorabah, da osebe sploh niso imele prostih dni, da so bile ves čas na voljo delodajalcu, da so bile zelo slabo plačane, bistveno manj, kot je minimalna plača v Sloveniji. Ženska, s katero smo mi delali, je imela prvič po pol leta prosti dan, in to le tri ure v nedeljo, da je lahko šla v cerkev k maši. Tam je na srečo spoznala neko žensko in ji zaupala, kaj se ji dogaja, ona pa se je takoj povezala z Delavsko svetovalnico in ta z nami. Lahko smo ji ponudili pomoč, jo vključili v program in je bila umaknjena. Poslušamo take zgodbe, vemo, da se dogajajo, zdaj pa je treba to še kazensko preganjati. Naloga policije, tožilstva in sodišč je, da potem to ovrednotijo, kot je treba,« je prepričana predsednica društva Ključ.
Največ žrtev, s katerimi delajo, je bilo zlorabljenih v prostituciji. »Medresorska skupina za boj proti trgovini z ljudmi, kriminalisti, tožilci smo zelo enotni v stališču, da je prostitucija že sama po sebi izkoriščanje ranljivosti, tudi ko strogo gledano ne gre za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Pogosto pa se zatakne na sodišču, kjer pogosto ni tega uvida.«
Po njenem mnenju je problem na državni ravni vprašanje, zakaj je toliko manj drugih primerov. »Že zelo dolgo na primer ni bilo prepoznane nobene žrtve prisilne poroke, čeprav mi in druge nevladne organizacije, ki so v stiku z romsko populacijo, opažamo te primere. O njih obveščamo naprej, a se spet nekje zatakne. Pri prisilnih porokah je zadeva še bolj zapletena, ker celotna razširjena skupnost, v kateri se dogajajo, drži skupaj in je osebi težko pomagati,« je strnila Polona Kovač. Kot je še poudarila, je ena od sistemskih pomanjkljivosti pri nas, da še vedno ni primernih namestitev za otroke, žrtve trgovine z ljudmi. »Sploh ni prepoznanih otrok žrtev, pa to ne pomeni, da jih ni. Na tem področju institucije res šepajo. Povsem nevidni so, ampak mi dobivamo informacije o dekletih, ki še niso polnoletna, pa so v prostituciji. In tudi o fantih. Zlasti pri zasvojenih je prostitucija pomemben vir dohodka.«
Pomen izobraževanja
Kakšne so posledice pandemije na področju njihovega dela? »Za nas je problematično, da je manj zaznanih primerov. Že prej nismo bili prav v vrhu po prepoznavanju žrtev, prepričani smo, da bi lahko nekatere institucije prepoznale več oseb kot žrtve. Sprašujemo se, na primer, kaj se dogaja v nočnih lokalih, ki so bili zaprti. Kam so šle te ženske? Kako živijo? Kaj delajo? Predvidevamo, da nadaljujejo svoje delo in da jih še naprej izkoriščajo, le da verjetno nekje drugje, kjer so še bolj izpostavljene.«
Delo društva Ključ sicer poteka nemoteno, tudi na področju preventive, čeprav jim je vladni urad za komuniciranje prekinil pogodbo o izvajanju delavnic. »Šole nas še vedno vabijo, na fakultetah bomo delavnice izvajali na daljavo, manjkajo pa izobraževanja za strokovne delavce. Ravno zdaj smo imeli v načrtu tri večja za policiste in socialne delavce, ki bodo odpadla. Problem je, ker lahko izgubimo celo generacijo
– za prepoznavanje žrtev pa so ključni ljudje, ki so usposobljeni in pri svojem delu opazijo znake. V nekaterih konkretnih primerih se je pokazalo, zakaj je izobraževanje pomembno. Tako je uniformirana policistka opazila znake zlorabljanja moškega, zadeva pa se je končala z obsodilno sodbo storilca. Situacija, v kateri smo se znašli, je vplivala na več področij, kar v končni posledici pomeni, da so žrtve v slabšem položaju, ker ne dobijo dostopa do pomoči, prav tako ne informacije, da pomoč obstaja.«
Med žrtvami je največ takih, ki jih kriminalne združbe premamijo z obljubami o dobrem zaslužku in na splošno boljšem življenju.
Trgovina z ljudmi je poleg trgovine z drogami in orožjem ena najbolj donosnih oblik mednarodnega organiziranega kriminala.