Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Tiste Evrope ni več
Zakaj Evropska unija, in v prvi vrsti Nemčija, edina močna država na celini, tolerira kršitev vladavine prava v Madžarski in Poljski, je samo še retorično vprašanje. Pomembnejši od evropskih vrednot so lukrativni interesi, vzhodni trg, predvsem poljski, je preveč donosen. Ostra debata o povezanosti evropskega denarja s spoštovanjem načel pravne države je lepo poslikan paravan.
Najmočnejše orožje, ki ga ima v rokah EU za to, da zaščiti vladavino prava in demokracijo v Evropi, je pogojevanje evropskih sredstev z upoštevanjem evropskih vrednot. Pogojevalnega mehanizma, ki bi preprečil, da bi proračun Evropske unije še naprej financiral »novega evropskega avtokrata« – kakor je svojo knjigo o Viktorju Orbánu naslovil madžarsko-avstrijski publicist Paul Lendvai – in njegove zaveznike, pa očitno ne bo.
Ne gre samo za bledo govorico predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen, ki ostaja zvesta svoji obljubi; spomnimo se, preden je prevzela visoki položaj, je napovedala manj konfrontacije z Madžarsko in Poljsko o vladavini prava. In niti ne samo za spolzka stališča evropske ljudske stranke, ki rada koketira z nacionalisti. Predlog, ki ga je pripravilo nemško predsedstvo, je beden kompromis. Medtem ko Budimpešta in Varšava grozita z blokado ukrepov, ki bi jima omejili dostop do denarja, poskuša predsedujoča Nemčija omiliti pogojevanje izplačil EU in vladavine prava, s čimer je povezan večletni evropski proračun in reševalni sklad Unije. V prestolnicah držav članic medtem že narašča pritisk za rešitev – in to rešitev za vsako ceno.
Orbánu in njegovim zaveznikom gredo stvari gladko od rok. Svojo oblast je spremenil v neprebojno trdnjavo moči, »le čudež lahko pomaga« za njegovo odstranitev, »njegov klan črpa približno 90 odstotkov svojih prihodkov iz javnih naročil, ki jih financira EU …« piše Lendvai. Navaja Timothyja Gartona Asha: »Največji škandal med vsemi je dejstvo, da zlorablja sklade EU za utrjevanje osebnega 'neliberalnega' nadzora nad državo.«
Evropa še vedno ne ve, kako naj ravna, Norveška, ki niti ni članica EU, samo del Evropskega gospodarskega prostora, pa je zaradi con brez LGBT zamrznila sredstva za Poljsko zaradi kršitev evropskih vrednot.
Evropski projekt se je izrodil: Nemčija, edina politična in gospodarska sila na kontinentu, oziroma odhajajoča kanclerka Angela Merkel, se vede, kakor da je Orbána in premiera Mateusza Morawieckega
ter dejanskega vodjo Jarosława Kaczyńskega še mogoče obvladati. EU je šibka, šibke so njene vlade, politika izginja, ostalo je samo upravljanje kriz. Na volitvah zmagujejo mediokritetne politične figure z zadostno gospodarsko zaslombo. Značilen pojav dobe je nedorasli avstrijski kancler Sebastian Kurz, dobrih vlad, politikov z idejami ni več. Tiste Evrope, katere osnovno tkivo je bila pravna država, ni več.
Toda zgodba je stara, kršitve se vrstijo leta in leta, Madžarsko so različne mednarodne ustanove razglasile za nedemokratično državo, Poljska in tudi Bolgarija sta zelo blizu. Pogojevanje vladavine prava in financiranja je leta 2018 predlagala že tedanja bruseljska komisija. Vlade držav članic so jo v evropskem svetu blokirale.
Značilen je historiat odnosov, denimo Evropske unije in Poljske. Uradna Varšava je zaradi omejevanja ustavnega sodišča in medijev postala predmet mednarodnih kritik že 2015. Komisija je ob kontroverznih ukrepih vladajoče stranke Zakon in pravičnost v začetku leta 2016 sprožila postopek brez precedensa: formalno ugotavljanje vladavine prava v skladu s členom 7 lizbonske pogodbe. Bilo je prvič, da je Unija oziroma tedanji podpredsednik komisije Frans Timmermans sprožil formalno preiskavo o vladavini prava v kaki članici.
Septembra 2017 je komisija sprožila drugo stopnjo kršitev vladavine prava na Poljskem, ugotavljala je nekompatibilnost poljskega zakona z zakonodajo EU, diskriminacijo zaradi uvajanja različne starosti za upokojevanje sodnikov in sodnic, kar je v nasprotju s členi pogodbe Unije in direktivo o spolni enakosti pri zaposlovanju. Izrazila je tudi zaskrbljenost o diskrecijski pravici pravosodnega ministra, ki lahko podaljšuje mandate sodnikov, imenuje in odslavlja predsednike sodišča. EU je, skratka, povečala pritisk in posvarila pred spodkopavanjem neodvisnosti sodstva. Decembra 2017 je komisija zaradi zaščite neodvisnosti sodstva na Poljskem prvič sprožila 7. člen.
Čeprav bi postopek, tako imenovana velika jedrska bomba, teoretično lahko privedel do odvzema glasovalnih pravic v svetu predsednikov vlad oziroma držav, in to isto velja za Madžarsko, nihče tega ni verjel. Potrebna bi bila enoglasna podpora, vendar bi v vsakem primeru pobude preprečila ali desničarska madžarska ali desničarska poljska vlada. Oziroma, če citiram Daniela Halberstama z univerze v Michiganu, ene najboljših pravnih šol v ZDA, o tem sva se pogovarjala spomladi: »Dve državi članici bi lahko skupaj, usklajeno spodkopali postopek po 7. členu pogodbe o EU … V tem primeru je zato morda mogoče ubrati pot proti bloku v celoti – ker sicer, ko gre za eno samo državo članico, lahko problematične države zablokirajo proces v evropskem svetu.« Profesor je govoril o sprožitvi člena 7 proti več članicam EU hkrati.
Najmočnejši adut Evropske unije ostajajo evropska finančna sredstva, Poljska je največja prejemnica, evropski denar je tisti, s katerim problematični voditelji konsolidirajo svojo moč. Zato se splača podrobneje razčleniti stališča glavnih akterjev v Evropski uniji.
Von der Leynova ima kljub svojim siceršnjim ambicioznim predlogom zelo šibka stališča o vladavini prava. V nedavnem govoru o stanju v EU se je omejila na korupcijo, o kaznovanju kršiteljic vladavine prava ni rekla nič, kot bi ne vedela za disciplinske postopke zoper dve članici. Potrebno bi bilo trdno zagotovilo, da se z evropskim denarjem ne bodo financirale vlade, ki ne spoštujejo temeljnih načel in vrednot EU – in to ni princip, uperjen proti Madžarski in Poljski, ampak namenjen zaščiti vladavine prava. Ob resnosti razmer, čedalje bolj avtokratskih vladah v nekaterih članicah, Madžarski in Poljski, a ne samo v teh dveh, je njena govorica izzvenela smešna.
Pomenljivo je stališče Nemčije, Poljska je njena ključna trgovinska partnerica, Berlin se izogiba odprti konfrontaciji. Nemško predsedstvo je pripravilo predlog, ki ozko definira nesprejemljivo obnašanje države članice in določa veliko višji prag za ustavitev evropskih izplačil. Številni v EU so se odzvali kritično. Edino ostrejše stališče je izoblikoval evropski parlament: evropski proračun je izpostavil kot instrument, ki naj ustavi kršenje vladavine prava in spodjedanje demokracije. Toda niti v strasbourškem avditoriju niso vsa stališča enako čvrsta. Ne glede na skupno pismo predsednikov štirih vodilnih političnih skupin in zagotovila, da ne bodo potrdili proračuna EU, če ne bo pogoja o vladavini prava, ostaja izid negotov. Zeleni in liberalna skupina Renew zagovarjajo trd pogojevalni mehanizem, ljudska stranka in socialdemokrati naj bi že razrahljali svoja stališča.
Medtem se Evropa spet pogreza v epidemijo, ki spodjeda eksistenco Unije in odvrača pozornost od esencialnih političnih vprašanj. In vedno se najde kaka nova tema, ki ustvarja lažen vtis, da nastaja »nova Evropa«. Na primer konferenca o evropski prihodnosti, začrtana kot niz razprav z državljani, s tem poskuša Bruselj obvladati prepad v komunikaciji in distanco z Evropejci. Vélika debata bržkone ne bo ponudila odgovora na katero od bistvenih evropskih vprašanj. Učinkuje samo kot paspartu, na katerega lahko vsakdo projicira svoje želje.
Zato so spet v obtoku visokoleteče besede. »Absolutno nujno« je, da se razprava o evropski prihodnosti začne, to je »odprta konferenca o prihodnosti, začrta naj smer, kako naprej«, je nedavno izjavila predsednica komisije Ursula von der Leyen. Idejo »o vseh potrebnih spremembah političnega projekta, tabu ni niti revizija pogodbe«, je lani dal francoski predsednik Emmanuel Macron. Proces je ustavila pandemija, vendar se članice večidel samo še prerekajo o imenih vodilne osebnosti, ki bo predsedovala veliki razpravi.
Prvotno je bilo govora o nekdanjem belgijskem premieru Guyu Verhofstadtu, zaradi njegovih federalističnih stališč pa so ga članice zavrnile. Omenjena so bila imena kot Joschka Fischer ali Emma Bonino, a zdi se, da oba predstavljata Evropo, ki je več ni. Med potencialnimi figurami se spet pojavlja Alexander Stubb, bivši finski premier, v igri za spitzenkandidata v ljudski stranki pred lanskimi volitvami v parlament, velja za enega najbolj prepričanih zagovornikov neoliberalizma na stari celini. Evropa se je že zdavnaj zaobrnila v to smer.