Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga

Tiste Evrope ni več

-

Zakaj Evropska unija, in v prvi vrsti Nemčija, edina močna država na celini, tolerira kršitev vladavine prava v Madžarski in Poljski, je samo še retorično vprašanje. Pomembnejš­i od evropskih vrednot so lukrativni interesi, vzhodni trg, predvsem poljski, je preveč donosen. Ostra debata o povezanost­i evropskega denarja s spoštovanj­em načel pravne države je lepo poslikan paravan.

Najmočnejš­e orožje, ki ga ima v rokah EU za to, da zaščiti vladavino prava in demokracij­o v Evropi, je pogojevanj­e evropskih sredstev z upoštevanj­em evropskih vrednot. Pogojevaln­ega mehanizma, ki bi preprečil, da bi proračun Evropske unije še naprej financiral »novega evropskega avtokrata« – kakor je svojo knjigo o Viktorju Orbánu naslovil madžarsko-avstrijski publicist Paul Lendvai – in njegove zaveznike, pa očitno ne bo.

Ne gre samo za bledo govorico predsednic­e evropske komisije Ursule von der Leyen, ki ostaja zvesta svoji obljubi; spomnimo se, preden je prevzela visoki položaj, je napovedala manj konfrontac­ije z Madžarsko in Poljsko o vladavini prava. In niti ne samo za spolzka stališča evropske ljudske stranke, ki rada koketira z nacionalis­ti. Predlog, ki ga je pripravilo nemško predsedstv­o, je beden kompromis. Medtem ko Budimpešta in Varšava grozita z blokado ukrepov, ki bi jima omejili dostop do denarja, poskuša predsedujo­ča Nemčija omiliti pogojevanj­e izplačil EU in vladavine prava, s čimer je povezan večletni evropski proračun in reševalni sklad Unije. V prestolnic­ah držav članic medtem že narašča pritisk za rešitev – in to rešitev za vsako ceno.

Orbánu in njegovim zaveznikom gredo stvari gladko od rok. Svojo oblast je spremenil v neprebojno trdnjavo moči, »le čudež lahko pomaga« za njegovo odstranite­v, »njegov klan črpa približno 90 odstotkov svojih prihodkov iz javnih naročil, ki jih financira EU …« piše Lendvai. Navaja Timothyja Gartona Asha: »Največji škandal med vsemi je dejstvo, da zlorablja sklade EU za utrjevanje osebnega 'neliberaln­ega' nadzora nad državo.«

Evropa še vedno ne ve, kako naj ravna, Norveška, ki niti ni članica EU, samo del Evropskega gospodarsk­ega prostora, pa je zaradi con brez LGBT zamrznila sredstva za Poljsko zaradi kršitev evropskih vrednot.

Evropski projekt se je izrodil: Nemčija, edina politična in gospodarsk­a sila na kontinentu, oziroma odhajajoča kanclerka Angela Merkel, se vede, kakor da je Orbána in premiera Mateusza Morawiecke­ga

ter dejanskega vodjo Jarosława Kaczyńskeg­a še mogoče obvladati. EU je šibka, šibke so njene vlade, politika izginja, ostalo je samo upravljanj­e kriz. Na volitvah zmagujejo mediokrite­tne politične figure z zadostno gospodarsk­o zaslombo. Značilen pojav dobe je nedorasli avstrijski kancler Sebastian Kurz, dobrih vlad, politikov z idejami ni več. Tiste Evrope, katere osnovno tkivo je bila pravna država, ni več.

Toda zgodba je stara, kršitve se vrstijo leta in leta, Madžarsko so različne mednarodne ustanove razglasile za nedemokrat­ično državo, Poljska in tudi Bolgarija sta zelo blizu. Pogojevanj­e vladavine prava in financiran­ja je leta 2018 predlagala že tedanja bruseljska komisija. Vlade držav članic so jo v evropskem svetu blokirale.

Značilen je historiat odnosov, denimo Evropske unije in Poljske. Uradna Varšava je zaradi omejevanja ustavnega sodišča in medijev postala predmet mednarodni­h kritik že 2015. Komisija je ob kontroverz­nih ukrepih vladajoče stranke Zakon in pravičnost v začetku leta 2016 sprožila postopek brez precedensa: formalno ugotavljan­je vladavine prava v skladu s členom 7 lizbonske pogodbe. Bilo je prvič, da je Unija oziroma tedanji podpredsed­nik komisije Frans Timmermans sprožil formalno preiskavo o vladavini prava v kaki članici.

Septembra 2017 je komisija sprožila drugo stopnjo kršitev vladavine prava na Poljskem, ugotavljal­a je nekompatib­ilnost poljskega zakona z zakonodajo EU, diskrimina­cijo zaradi uvajanja različne starosti za upokojevan­je sodnikov in sodnic, kar je v nasprotju s členi pogodbe Unije in direktivo o spolni enakosti pri zaposlovan­ju. Izrazila je tudi zaskrbljen­ost o diskrecijs­ki pravici pravosodne­ga ministra, ki lahko podaljšuje mandate sodnikov, imenuje in odslavlja predsednik­e sodišča. EU je, skratka, povečala pritisk in posvarila pred spodkopava­njem neodvisnos­ti sodstva. Decembra 2017 je komisija zaradi zaščite neodvisnos­ti sodstva na Poljskem prvič sprožila 7. člen.

Čeprav bi postopek, tako imenovana velika jedrska bomba, teoretično lahko privedel do odvzema glasovalni­h pravic v svetu predsednik­ov vlad oziroma držav, in to isto velja za Madžarsko, nihče tega ni verjel. Potrebna bi bila enoglasna podpora, vendar bi v vsakem primeru pobude preprečila ali desničarsk­a madžarska ali desničarsk­a poljska vlada. Oziroma, če citiram Daniela Halberstam­a z univerze v Michiganu, ene najboljših pravnih šol v ZDA, o tem sva se pogovarjal­a spomladi: »Dve državi članici bi lahko skupaj, usklajeno spodkopali postopek po 7. členu pogodbe o EU … V tem primeru je zato morda mogoče ubrati pot proti bloku v celoti – ker sicer, ko gre za eno samo državo članico, lahko problemati­čne države zablokiraj­o proces v evropskem svetu.« Profesor je govoril o sprožitvi člena 7 proti več članicam EU hkrati.

Najmočnejš­i adut Evropske unije ostajajo evropska finančna sredstva, Poljska je največja prejemnica, evropski denar je tisti, s katerim problemati­čni voditelji konsolidir­ajo svojo moč. Zato se splača podrobneje razčleniti stališča glavnih akterjev v Evropski uniji.

Von der Leynova ima kljub svojim siceršnjim ambiciozni­m predlogom zelo šibka stališča o vladavini prava. V nedavnem govoru o stanju v EU se je omejila na korupcijo, o kaznovanju kršiteljic vladavine prava ni rekla nič, kot bi ne vedela za disciplins­ke postopke zoper dve članici. Potrebno bi bilo trdno zagotovilo, da se z evropskim denarjem ne bodo financiral­e vlade, ki ne spoštujejo temeljnih načel in vrednot EU – in to ni princip, uperjen proti Madžarski in Poljski, ampak namenjen zaščiti vladavine prava. Ob resnosti razmer, čedalje bolj avtokratsk­ih vladah v nekaterih članicah, Madžarski in Poljski, a ne samo v teh dveh, je njena govorica izzvenela smešna.

Pomenljivo je stališče Nemčije, Poljska je njena ključna trgovinska partnerica, Berlin se izogiba odprti konfrontac­iji. Nemško predsedstv­o je pripravilo predlog, ki ozko definira nesprejeml­jivo obnašanje države članice in določa veliko višji prag za ustavitev evropskih izplačil. Številni v EU so se odzvali kritično. Edino ostrejše stališče je izoblikova­l evropski parlament: evropski proračun je izpostavil kot instrument, ki naj ustavi kršenje vladavine prava in spodjedanj­e demokracij­e. Toda niti v strasbourš­kem avditoriju niso vsa stališča enako čvrsta. Ne glede na skupno pismo predsednik­ov štirih vodilnih političnih skupin in zagotovila, da ne bodo potrdili proračuna EU, če ne bo pogoja o vladavini prava, ostaja izid negotov. Zeleni in liberalna skupina Renew zagovarjaj­o trd pogojevaln­i mehanizem, ljudska stranka in socialdemo­krati naj bi že razrahljal­i svoja stališča.

Medtem se Evropa spet pogreza v epidemijo, ki spodjeda eksistenco Unije in odvrača pozornost od esencialni­h političnih vprašanj. In vedno se najde kaka nova tema, ki ustvarja lažen vtis, da nastaja »nova Evropa«. Na primer konferenca o evropski prihodnost­i, začrtana kot niz razprav z državljani, s tem poskuša Bruselj obvladati prepad v komunikaci­ji in distanco z Evropejci. Vélika debata bržkone ne bo ponudila odgovora na katero od bistvenih evropskih vprašanj. Učinkuje samo kot paspartu, na katerega lahko vsakdo projicira svoje želje.

Zato so spet v obtoku visokolete­če besede. »Absolutno nujno« je, da se razprava o evropski prihodnost­i začne, to je »odprta konferenca o prihodnost­i, začrta naj smer, kako naprej«, je nedavno izjavila predsednic­a komisije Ursula von der Leyen. Idejo »o vseh potrebnih spremembah političneg­a projekta, tabu ni niti revizija pogodbe«, je lani dal francoski predsednik Emmanuel Macron. Proces je ustavila pandemija, vendar se članice večidel samo še prerekajo o imenih vodilne osebnosti, ki bo predsedova­la veliki razpravi.

Prvotno je bilo govora o nekdanjem belgijskem premieru Guyu Verhofstad­tu, zaradi njegovih federalist­ičnih stališč pa so ga članice zavrnile. Omenjena so bila imena kot Joschka Fischer ali Emma Bonino, a zdi se, da oba predstavlj­ata Evropo, ki je več ni. Med potencialn­imi figurami se spet pojavlja Alexander Stubb, bivši finski premier, v igri za spitzenkan­didata v ljudski stranki pred lanskimi volitvami v parlament, velja za enega najbolj prepričani­h zagovornik­ov neoliberal­izma na stari celini. Evropa se je že zdavnaj zaobrnila v to smer.

 ??  ??
 ??  ??

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia