"Naš no­go­met je bil bolj po­ča­sen"

Ivan To­plak, 80-le­tni no­go­me­tni stro­kov­njak sve­tov­ne­ga slo­ve­sa

Vecer - - ŠPORT - ZMA­GO GO­M­ZI

Ivan To­plak - Iv­či - 21. sep­tem­bra le­tos je pra­zno­val 80-le­tni­co ži­vlje­nja - je eno naj­bolj zna­nih imen slo­ven­ske­ga no­go­me­ta. No­go­met je za­čel tre­ni­ra­ti pri ma­ri­bor­skem Po­le­tu, po­zne­je Bra­ni­ku po dru­gi sve­tov­ni voj­ni, po­tem ko se je le­ta 1943 dru­ži­na To­plak iz Be­o­gra­da, kjer je bil Ivan ro­jen, pre­se­li­la v Ma­ri­bor. V član­skem mo­štvu čr­no-be­lih je igral od le­ta 1948 do 1951 kot sre­dnji na­pa­da­lec. Odli­ko­val se je s pre­fi­nje­nim ob­čut­kom za do­se­ga­nje go­lov in ni bi­lo na­klju­čje, da so nje­go­ve moj­stro­vi­ne opa­zi­li tu­di dru­gi klu­bi. Le­ta 1951 ga je v svo­je vr­ste zva­bil lju­bljan­ski Odred. Za ta klub je igral tri le­ta, na­to pa pre­sto­pil k be­o­graj­ski Cr­ve­ni zvez­di, za­njo igral do le­ta 1961 in v 210 tek­mah do­se­gel kar 144 go­lov. Spo­mi­ni na pr­va le­ta va­še ak­tiv­ne no­go­me­tne po­ti so za­go­to­vo še ži­vi. "Ka­ko da ne. Tri le­ta sem igral za Po­let ozi­ro­ma Bra­nik in tri za Odred in ne Olim­pi­jo, kot ne­ka­te­ri zmo­tno pi­še­jo. V le­tih, ko sem igral za ma­ri­bor­ski klub, smo ime­li ka­ko­vo­stno mo­štvo, no­go­me­ta­ši smo bi­li do­bri pri­ja­te­lji na igri­šču in tu­di zu­naj nje­ga. Z ne­ka­te­ri­mi te­da­nji­mi so­i­gral­ci se sre­ču­jem še se­daj, de­ni­mo s Kar­lom Po­caj­tom do­ma­la vsak dan, ob­ča­sno z Bo­ri­som Ga­bri­ja­nom in Jo­že­tom Čuč­kom in bolj po­red­ko z Jo­že­tom Ma­tu­šem, žal pa je ve­či­na te­da­njih mo­jih so­i­gral­cev že po­koj­nih. Spo­mi­ni na le­ta, ki smo jih pre­ži­ve­li v čr­no-be­lem dre­su, so ze­lo pri­je­tni in ni­ko­li ne bo­do zble­de­li."

Za Cr­ve­no zvez­do 144 go­lov

Naj­ve­čjo sla­vo pa ste se­ve­da po­že­li kot no­go­me­taš Cr­ve­ne zvez­de. " Ma­ji­co ene­ga naj­bolj­ših klu­bov v zgo­do­vi­ni ju­go­slo­van­ske­ga no­go­me­ta sem no­sil se­dem let in z njim do­ži­vljal naj­bolj sve­tle tre­nut­ke svo­je no­go­me­tne po­ti. Zvez­da je, ko sem igral za­njo, osvo­ji­la šti­ri na­slo­ve dr­žav­ne­ga pr­va­ka in dva­krat Ti­tov po­kal. Odi­gral sem tu­di de­set te­kem za mla­do re­pre­zen­tan­co Ju­go­sla­vi­je in za­njo do­se­gel dva­najst go­lov, do­le­te­la pa me je tu­di ta čast, da sem oble­kel ma­ji­co član­ske re­pre­zen­tan­ce nek­da­nje sku­pne dr­ža­ve. Ura­dno sem odi­gral eno tek­mo, in si­cer le­ta 1956 pro­ti An­gli­ji na Wem­ble­y­ju, ki smo jo iz­gu­bi­li z 0:3. Bil pa sem z re­pre­zen­tan­co tu­di na tur­ne­ji po Azi­ji - za­njo so ta­krat igra­li tu­di Vla­di­mir Be­a­ra, To­mi­slav Crn­ko­vić, Vu­ja­din Bo­škov, To­dor Ve­se­li­no­vić in še ne­ka­te­ri dru­gi vr­hun­ski no­go­me­ta­ši. To­da v is­tem ča­su je na olim­pij­skih igrah v Mel­bo­ur­nu na­sto­pa­la še ena ju­go­slo­van­ska re­pre­zen­tan­ca, ta­ko da ni bi­lo pov­sem ja­sno, ali je bi­la A-re­pre­zen­tan­ca ti­sta, ki je bi­la na tur­ne­ji po Azi­ji, ali ona, ki je igra­la v Mel­bo­ur­nu. A naj bo ta­ko ali dru­ga­če, v čast mi je bi­lo, da sem lah­ko igral v eki­pi ne­ka­te­rih te­da­njih ju­go­slo­van­skih no­go­me­tnih asov." Ste tu­di po skle­nje­ni ak­tiv­ni no­go­me­tni po­ti osta­li zve­sti be­o­graj­ske­mu klu­bu? " Ko sem no­go­me­tne če­vlje obe­sil na klin, sem se v klu­bu za­čel uve­lja­vlja­ti kot tre­ner. Le­ta 1964 je te­da­nji tre­ner pr­ve­ga mo­štva Cr­ve­ne zvez­de Mi­ša Pa­vić od­šel v Špa­ni­jo in vo­dil­ni klub­ski lju­dje so mi za­u­pa­li tre­ner­ski stol­ček pr­ve­ga mo­štva. Ko sem se le­ta 1966 po­slo­vil od nje­ga, sem le­to dni po­zne­je od­po­to­val prek lu­že, kjer sem do le­ta 1975 tre­ni­ral ne­kaj ame­ri­ških klu­bov. V le­tu 1976 me je do­le­te­la ve­li­ka čast; po­nu­di­li so mi se­lek­tor­sko me­sto član­ske no­go­me­tne re­pre­zen­tan­ce Ju­go­sla­vi­je in to dol­žnost sem opra­vljal do­bro le­to ni. V ti­stih le­tih sem se tu­di stro­kov­no iz­o­bra­že­val."

Do­bil naj­viš­je pri­zna­nje Fi­fe

Po­zne­je ste no­go­me­tno zna­nje pre­na­ša­li tu­di na mlaj­še sta­ro­stne ka­te­go­ri­je no­go­me­ta­šev. "Od le­ta 1978 do 1980 sem bil tre­ner ju­go­slo­van­skih re­pre­zen­tanc do 20 in 21 let, le­ta 1984 pa sem bil tre­ner olim­pij­ske re­pre­zen­tan­ce, ki je te­ga le­ta v Los An­ge­le­su osvo­ji­la bro­na­sto ko­laj­no in tu­di na­slov evrop­ske­ga pr­va­ka. Od le­ta 1991 do 1993 sem bil se­lek­tor in­do­ne­zij­ske re­pre­zen­tan­ce, na­to pa sem vse mo­či usme­ril v stro­kov­no de­lo v no­go­me­tu, si pri­do­bil vse mo­žne iz­o­braz­be ter na­pi­sal tu­di več knjig in uč­be­ni­kov o no­go­me­tu. V Med­na­ro­dni no­go­me­tni or­ga­ni­za­ci­ji (Fi­fa) so, kot ka­že, ce­ni­li mo­je stro­kov­no zna­nje in me le­ta 1976 ime­no­va­li za svo­je­ga in­struk­tor­ja. To dol­žnost sem opra­vljal več kot pet­najst let. Kot in­struk­tor Fi­fe sem po­to­val po šte­vil­nih dr­ža­vah, zla­sti Azi­je in sre­dnje Ame­ri­ke, kjer sem s stro­kov­nim de­lom prav ta­ko pu­stil glo­bo­ke sle­di. Bi­lo je le­po, a tu­di na­por­no." Za ve­lik pri­spe­vek pri ra­zvo­ju no­go­me­ta ste do­bi­li tu­di ugle­dno pri­zna­nje. "Pri­znanj je bi­lo ve­li­ko, saj sem bil na stro­kov­nem po­dro­čju ze­lo ak­ti­ven. Med dru­gim sem bil vod­ja ka­te­dre za šo­la­nje stro­kov­nih ka­drov v no­go­me­tu na be­o­graj­ski uni­ver­zi, pre­da­val sem tu­di na sa­ra­je­vski in lju­bljan­ski uni­ver­zi. Po­vsod sem bil de­le­žen pri­znanj za svo­je de­lo. Vsa pri­zna­nja bi tež­ko na­štel. Naj­bolj ugle­dne­ga sem do­bil le­ta 2000. Za de­lo v no­go­me­tnem špor­tu sem od Fi­fe do­bil "or­der of me­rit", naj­viš­je odli­ko­va­nje, ki jih po­de­lju­je ta or­ga­ni­za­ci­ja. Pred me­noj je ta­ko odli­ko­va­nje v nek­da­nji Ju­go­sla­vi­ji do­bil le Mi­hai­lo An­dre­je­vić, le­ta 1984, le­gen­dar­ni Mi­ljan Mi­lja­nić pa za me­noj, še­le le­ta 1992. Ta odli­ko­va­nja so ze­lo či­sla­na in v ve­li­ko čast mi je, da sem bil med iz­bran­ci Fi­fe."

Všeč mu je igra Bar­ce­lo­ne

Že vr­sto let ste v po­ko­ju. Ver­je­tno spre­mlja­te no­go­met, tu­di slo­ven­ske­ga? " Slo­ven­ske­ga bolj ma­lo, le red­ko si ogle­dam ka­kšno tek­mo v Ljud­skem vr­tu. No­go­met obi­čaj­no spre­mljam po te­le­vi­zi­ji. Naj­bolj pri sr­cu so mi tek­me an­gle­ške, špan­ske, nem­ške li­ge in ita­li­jan­ske li­ge. Od klu­bov mi je naj­bolj všeč Bar­ce­lo­na - no­go­me­ta­ši so iz­je­mno hi­tri, iz­je­mno teh­nič­no pod­ko­va­ni, igri­šče osva­ja­jo v na­le­tu s fi­li­gran­sko na­tanč­ni­mi krat­ki­mi po­da­ja­mi. V an­gle­ški li­gi mi je všeč pred­vsem od­pr­ta igra, ko gre mo­štvo v na­pad, vsi no­go­me­ta­ši dr­vi­jo pred na­spro­tni­kov gol, ko se bra­ni, se vsi vra­ča­jo pred svoj gol." Je mo­žna pri­mer­ja­va med no­go­me­tom, ki ga je igral vaš rod, in se­da­njim no­go­me­tom? "Raz­li­ka je oči­tna. Naš no­go­met je bil bolj po­ča­sen. Od spre­je­ma do po­da­je žo­ge je mi­ni­lo več ča­sa, kaj­ti ta­krat ni bi­lo ta­ke agre­siv­no­sti igral­cev na- spro­tne­ga mo­štva. Se­da­nji no­go­met je ve­li­ko hi­trej­ši, vsi no­go­me­ta­ši so v gi­ba­nju, ve­li­ko več je te­ka­nja, za­ra­di če­sar mo­ra­jo bi­ti no­go­me­ta­ši odlič­no te­le­sno pri­pra­vlje­ni tu­di do­bro teh­nič­no pod­ko­va­ni. Prav teh­nič­na pod­ko­va­nost in hi­trost sta pr­vi­ni, ki odli­ku­je­ta vr­hun­ske­ga no­go­me­ta­ša, ka­kr­šna sta de­ni­mo Li­o­nel Mes­si in Ro­nal­do, če­prav sta pov­sem raz­lič­na ti­pa igral­ca."

"Le­ta 1956 sem igral pro­ti An­gli­ji na Wem­ble­y­ju"

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.