Pro­stor, kjer so upo­rab­ni­ki tr­dih drog za­že­le­ni

Z Bo­ru­tom Ba­hom, pred­se­dni­kom dru­štva Sti­gma, kjer po dveh de­se­tle­tjih pri­za­de­vanj od­pi­ra­jo pr­vo var­no so­bo za upo­rab­ni­ke tr­dih drog v Slo­ve­ni­ji, o nar­ko­man­ski sce­ni v Lju­blja­ni, o so­se­dih, po­li­ci­ji in nad­zo­ru tve­ganj

Vecer - - INTERVJU - ANJA HREŠČAK

Kaj toč­no je var­na so­ba? "Var­na so­ba je kontrolirano, ste­ril­no in mir­no oko­lje, na­me­nje­na je upo­rab­ni­kom drog, ki se­daj dro­ge po­ra­blja­jo v par­kih, za­pu­šče­nih hi­šah, na uli­ci. Ob­sta­ja­ta na­mreč dve vr­sti tve­ga­nja, če lju­dje inji­ci­ra­jo dro­go na uli­ci: pr­va za njih sa­me, go­vo­rim o ne­ste­ril­nih raz­me­rah, upo­rab­ni­ki so pod stre­som in mo­žnost pre­do­zi­ra­nja na jav­nih stra­ni­ščih je ve­li­ka. Pred tre­mi me­se­ci smo ime­li tak pri­mer, upo­rab­nik se je za­del na jav­nem stra­ni­šču, za­kle­nil se je no­ter, se pre­do­zi­ral, na­to pa ni mo­gel ven in nih­če ga ni mo­gel re­ši­ti. V var­ni so­bi pa inji­ci­ra­jo dro­go v ste­ril­nem oko­lju, pod nad­zo­rom zdra­vstve­ne­ga ose­bja. Iz­ku­šnje iz tu­ji­ne ka­že­jo, da se mo­žno­sti pre­do­zi­ra­nja v var­ni so­bi zmanj­ša­jo sko­raj na nič. Upo­rab­ni­ki ne inji­ci­ra­jo dro­ge pod stre­som, manj je po­škodb in za­ple­tov, zni­ža­jo se stro­ški za zdra­vstve­ni sis­tem.

Dru­go, še po­memb­nej­še tve­ga­nje je po­ve­za­no z oko­li­co. Upo­rab­ni­ke drog z jav­nih po­vr­šin pre­sta­vi­mo v var­no so­bo in s tem se zmanj­ša­jo ko­li­či­na od­vr­že­ne­ga pri­bo­ra in ne­var­no­sti, po­ve­za­ne s tem. V tu­ji­ni pre­bi­val­ci pra­vi­jo, da se po­ču­ti­jo bolj var­ne, ko ne vi­de­va­jo več lju­di, ki se za­de­va­jo na uli­ci. Stvar je pod kon­tro­lo, ve­mo, kaj se z upo­rab­ni­ki do­ga­ja, sce­na je manj raz­pu­šče­na. Tu­di jav­ni zdra­vstve­ni sis­tem upo­rab­nik drog, ki je na uli­ci in ni vklju­čen v pro­gram, sta­ne bi­stve­no več." Ko­li­ko sta­ne dr­ža­vo upo­rab­nik drog, ki je na uli­ci? "Zdra­vlje­nje ose­be, ki je HIV po­zi­tiv­na, sta­ne dr­ža­vo pre­ko 20.000 evrov le­tno. Če to gle­da­mo iz priz­me pri­do­blje­nih sred­stev, to po­me­ni, da če pre­pre­či­mo dve no­vi okuž­bi z vi­ru­som HIV, se je pro­jekt z vi­di­ka stro­škov obre­sto­val. A zdra­vlje­nje ose­be z aid­som na stro­ške dr­ža­ve tra­ja 20, 30 let. Stro­ške si­cer zni­žu­je­jo že pro­gra­mi zmanj­še­va­nja ško­de ali za­me­nja­ve igel. Za­dnji evi­den­ti­ran pri­mer okuž­be z vi­ru­som HIV med upo­rab­ni­ki drog je iz le­ta 2002. De­ni­mo na Por­tu­gal­skem ali v Špa­ni­ji je bi­lo v do­lo­če­nem ob­do­bju pre­ko 15 od­stot­kov upo­rab­ni­kov drog HIV po­zi­tiv­nih, v Ukra­ji­ni, La­tvi­ji pa pre­ko 70 od­stot­kov. Stro­ški zdra­vlje­nja so za dr­ža­vo enor­mni. Po­žar so ga­si­li, ko je bil že ze­lo ve­lik, in uve­dli var­ne so­be. Pri nas sta­nje ni ta­ko ka­ta­stro­fal­no." O ka­ko ve­li­ki po­pu­la­ci­ji v Lju­blja­ni go­vo­ri­va? Ko­li­ko po­sa­me­zni­kov se v va­ših dnev­nih cen­trih iz­me­nja na dan, na me­sec, na le­to? "V le­tih 2014 in 2015 smo ime­li evi­den­ti­ra­nih pre­ko 450 upo­rab­ni­kov, me­seč­no pov­pre­čje v dnev­nem cen­tru na Pet­kov­ško­vem na­brež­ju je med 130 in 150 upo­rab­ni­ki, dnev­no med 60 in 70. To­li­ko je tu­di po­ten­ci­al­nih upo­rab­ni­kov, ki bi ne­kaj­krat na te­den upo­ra­bi­li var­no so­bo. To je na­ša cilj­na sku­pi­na, ve­či­no­ma so brez­dom­ci." Ka­kšna pa je var­na so­ba, kot dnev­na so­ba? "Za­mi­sli­li smo si so­bo, kjer lah­ko hkra­ti inji­ci­ra dro­go šest oseb. Kon­kre­tni pro­stor v ve­li­ko­sti ka­kšnih sto kva­dra­tnih me­trov v cen­tru Lju­blja­ne še išče­mo. Ve­čji del bi bil na­me­njen dnev­ne­mu cen­tru, manj­ši del var­ni so­bi, del pa me­di­cin­ske­mu ose­bju, pi­sar­nam in stra­ni­ščem. V var­ni so­bi so se­pa­re­ji in vsak upo­ra­blja dro­ge za­se. To ni na­me­nje­no dru­že­nju." Ka­ko je to vi­de­ti? "No­tri je ti­ši­na, upo­rab­ni­ki se med se­boj ne sme­jo po­go­var­ja­ti. Ta­ka so pra­vi­la. Vse za­de­ve, ki jih ima­jo s sa­bo, pu­sti­jo v spre­je­mni­ci, v var­no so­bo vza­me­jo le dro­go. No­tri je me­di­cin­ska se­stra, v na­šem pri­me­ru di­plo­mi­ra­ni zdra­vstve­nik, ki mu da vo­do in pri­bor. Upo­rab­nik po­tem gre v var­no so­bo, za se­boj pa po­spra­vi in gre ven. Nek­do po­tre­bu­je pet, de­set mi­nut, ka­kšen dol­go­le­tni upo­rab­nik, ki se za­de­va v di­mlje, pa tu­di pol ure, 40 mi­nut." To je spe­ci­fič­na po­pu­la­ci­ja, ka­ko po­go­sti pa so in­ci­den­ti v dnev­nih cen­trih? "Sam de­lam tu­kaj več kot 20 let in sem imel mor­da tri ali šti­ri ne­ga­tiv­ne iz­ku­šnje. Tu­kaj so pre­po­ve­da­ni upo­ra­ba, pre­pro­da­ja in vnos drog, pi­tje al­ko­ho­la, ka­je­nje, fi­zič­no ali ver­bal­no na­si­lje. Kr­ši­tve se do­ga­ja­jo, tu in tam pri­de do ka­kšne pre­pro­da­je ta­blet, kar je lo­gič­no, če je na ku­pu 50 upo­rab­ni­kov. Če jih za­lo­ti­mo, sle­di­jo sank­ci­je; naj­prej te­den­ska pre­po­ved za­dr­že­va­nja v dnev­nem cen­tru, še ve­dno pa lah­ko kr­ši­telj pri­de po pri­bor, te­ga ni­ko­mur ne od­te­gne­mo. Če ga za­lo­ti­mo dru­gič, mu za me­sec dni pre­po­ve­mo upo­ra­bo dnev­ne­ga cen­tra. Me­sec pre­po­ve­di v vsem le­tu iz­re­če­mo mor­da de­se­tim lju­dem. Pri 450 upo­rab­ni­kih to ni ve­li­ko. Ka­kšni pre­te­pi, pre­ri­va­nja se zgo­di­jo en­krat, dva­krat le­tno. Tu­di upo­rab­ni­ška sce­na se za­ve­da, da so dnev­ni cen­tri eni red­kih pro­sto­rov, kjer so za­že­le­ni." So­sed­je vas ver­je­tno ne spre­je­ma­jo od­pr­tih rok. "Ko smo od­pi­ra­li dnev­ne cen­tre, je bi­lo spr­va ze­lo ve­li­ko ne­ga­tiv­nih re­ak­cij, po ka­kšnem le­tu pa so se na­va­di­li. Tru­di­mo se, da smo čim bolj ne­o­pa­zni, dnev­ni cen­tri de­lu­je­jo med 9. in 15. uro, ko so lju­dje v služ­bah, otro­ci v vrt­cih in šo­lah. Mi­slim, da ni­smo bolj mo­te­či kot lo­ka­li, kjer je hrup vso noč. Smo pa ime­li se­daj, ko išče­mo pro­stor, tu­di ze­lo po­zi­tiv­ne iz­ku­šnje s po­ten­ci­al­ni­mi na­je­mo­da­jal­ci; ve­de­li so, kaj išče­mo, in ni­so ime­li ni­ka­kr­šnih pro­ble­mov s tem." Var­na so­ba je to­rej pro­stor, kjer si lah­ko upo­rab­ni­ki brez vsa­kr­šnih za­kon­skih po­go­jev inji­ci­ra­jo dro­go. Lju­dem je tež­ko ra­zu­me­ti, ka­kšna je raz­li­ka v pri­mer­ja­vi z le­ga­li­za­ci­jo. Var­na so­ba gre ven­dar­le v sme­ri druž­be­ne spre­je­mlji­vo­sti drog, na­me­sto da bi stre­me­la k pre­pre­če­va­nju nji­ho­ve upo­ra­be. "Se­ve­da je di­le­ma. Go­to­vo ne gre za le­ga­li­za­ci­jo, po ka­zen­skem za­ko­ni­ku sta pre­po­ve­da­na ta­ko pre­pro­da­ja kot za­go­ta­vlja­nje pro­sto­ra za upo­ra­bo drog. Ra­zen v tej toč­ki, kjer se od­pi­ra le­gal­na mo­žnost za vzpo­sta­vi­tev var­ne so­be; 187. čle­nu ka­zen­ske­ga za­ko­ni­ka, ki pra­vi, da je za­go­ta­vlja­nje pro­sto­ra ka­zni­vo de­ja­nje, je bil do­dan amand­ma, ki pra­vi, da so iz te­ga iz­vze­ti pro­gra­mi, kjer se iz­va­ja nad­zo­ro­va­na upo­ra­ba drog pod nad­zo­rom jav­ne­ga zdra­vstva. Mi bo­mo de­lo­va­li pod okri­ljem Na­ci­o­nal­ne­ga in­šti­tu­ta za jav­no zdrav­je Ko­per, di­rek­tor je Mi­lan Krek, in oni bo­do za­go­ta­vlja­li ta nad­zor. Si­cer pa, upo­rab­ni­ki drog že da­nes pri­ha­ja­jo v dnev­ne cen­tre dru­štva Sti­gma, kjer do­bi­jo ste­ril­ni pri­bor. Te­ga vza­me­jo, na­to pa gre­do na uli­ce, kjer si inji­ci­ra­jo dro­go, ker si je tu­kaj ne sme­jo. Raz­li­ka je to­rej sa­mo ta, da jih uma­kne­mo z uli­ce. Še ve­dno bo­do to po­če­li sa­mi, me­di­cin­ski teh­nik bo tam sa­mo za­to, da bo imel za­de­vo pod kon­tro­lo, če bi pri­šlo do za­ple­tov. V tu­ji­ni var­ne so­be ni­so na­sta­ja­le za­to, da bi bi­la upo­ra­ba drog bolj druž­be­no spre­je­mlji­va, am­pak da se za­go­ta­vlja jav­no zdrav­je za vse. Mi iz oko­lja po­te­gne­mo ven za­stra­še­val­ni mo­ment, s tem se lju­dje po­ču­ti­jo bolj var­ne, manj je tve­ganj za vse. V tu­ji­ni pri tem so­de­lu­je­jo zdra­vstve­ne služ­be in po­li­ci­ja. V Nem­či­ji je bi­la po­li­ci­ja ti­sta, ki je pr­va za­če­la to pod­pi­ra­ti." To je pre­se­ne­tlji­vo. "Slo­ve­ni­ja je si­cer manj­ša. V Lju­blja­ni je naj­ve­čja od­pr­ta sce­na na Me­tel­ko­vi za zi­dom, kjer se vsa­ko­dnev­no iz­me­nja pri­bli­žno 40, 50 upo­rab­ni­kov drog. V ve­čjih me­stih v tu­ji­ni, de­ni­mo v Fran­kfur­tu ali Züri­c­hu, so ime­li od­pr­te sce­ne, ki so ve­li­ke kot Ti­vo­li. Več sto, tu­di ti­soč upo­rab­ni­kov je sku­paj inji­ci­ra­lo dro­go in vsa­ko­dnev­no so ime­li smr­tne pri­me­re. Pr­vi, ki so se s tem sre­če­va­li, so bi­li po­li­ci­sti. Za­to so oni na­za­dnje re­kli, da ima­jo do­volj vsa­ko­dnev­ne­ga po­bi­ra­nja mr­tvih z jav­nih stra­nišč, ter za­če­li za­go­var­ja­ti var­ne so­be. V Švi­ci, kjer var­ne so­be funk­ci­o­ni­ra­jo že 20 let, so ta sis­tem sku­paj vzpo­sta­vi­le lo­kal­na sku­pnost, po­li­ci­ja, zdra­vstve­ne in so­ci­al­ne služ­be." Kaj pa pri­ča­ku­je­te od slo­ven­ske po­li­ci­je? Ve­mo, za­kaj bo­do lju­dje pri­ha­ja­li v var­no so­bo, in dej­stvo je, da bo­do ime­li vsi dro­go že pri se­bi, to je ka­zni­vo de­ja­nje. "Pri­ča­ku­je­mo, da bo­do so­de­lo­va­li. S pred­stav­ni­ki po­li­ci­je pa tu­di vse­mi dru­gi­mi de­le­žni­ki, tu­di ob­či­no, smo že ime­li se­stan­ke. Po­memb­no je, da tu­kaj so­de­lu­je­mo vsi. V tu­ji­ni po­li­ci­ja upo­rab­ni­ke drog z ulic usmer­ja v var­no so­bo. Za nas je mor­da to ne­pred­sta­vlji­vo, a tu­di če po­li­ci­ja ohra­ni pri­mar­no vlo­go re­pre­siv­ne­ga or­ga­na, lah­ko so­de­lu­je. Še ve­dno je srž pro­ble­ma or­ga­ni­zi­ra­ni kri­mi­nal, ne pa pre­pro­da­ja in upo­ra­ba drog na uli­ci. Ka­kšen pa je smi­sel, če za­pre­mo vse te ma­le upo­rab­ni­ke drog? Si­cer pa, če bi po­li­ci­ja ho­te­la to ka­zno­va­ti, bi že se­daj lah­ko, saj ima­jo upo­rab­ni­ki, ki pri­de­jo po pri­bor v Sti­gmo, dro­go pri se­bi, le upo­ra­bi­jo jo zu­naj. Vse­ka­kor bo ze­lo ve­li­ko de­la s tem, da spre­me­ni­mo men­ta­li­te­to." Pro­jekt vzpo­sta­vlja­nja var­ne so­be ima si­cer že dol­go bra­do... "Ja, ak­tiv­no­sti Sti­gme za od­pr­tje var­ne so­be so se za­če­le v sre­di­ni de­vet­de­se­tih. Sre­di de­vet­de­se­tih je bi­lo tu­di naj­več upo­rab­ni­kov he­ro­i­na v Lju­blja­ni, upo­ra­ba je bi­la ta­krat na vr­hun­cu. Po teh 20 le­tih, ko nam je konč­no uspe­lo pre­b­ro­di­ti te­ža­ve, smo ze­lo ve­se­li, da bo­mo lah­ko od­pr­li var­no so­bo vsaj za pol le­ta."

Pre­bi­val­ci se po­ču­ti­jo bolj var­ne, ko ne vi­de­va­jo več lju­di, ki dro­ge upo­ra­blja­jo na uli­ci

Mi­ni­str­stvo za zdrav­je je z dvo­le­tnim raz­pi­som za­go­to­vi­lo 42.500 evrov. S tem je lah­ko pi­lo­tni pro­jekt od­prt pol le­ta, za le­to dni bi po­tre­bo­va­li okrog 80.000 evrov. Kaj pa, ko de­nar po­i­de? "Za na­prej ne ve­mo, upa­mo, da se bo pro­jekt iz­ka­zal za uspe­šne­ga in bo tu­di na­prej fi­nan­ci­ran. Za zdaj se nam zdi že to ve­li­ko, da smo po to­li­ko le­tih sploh do­bi­li de­nar. Si­cer pa gle­de na re­zul­ta­te iz tu­ji­ne, ki so po­ka­za­li, da ima pro­jekt ze­lo ve­lik po­ten­ci­al, po­zi­tiv­ni učin­ki so ve­li­ki, bi dr­ža­va mo­ra­la to pre­po­zna­ti. Pol le­ta je do­volj ča­sa, da lah­ko ovre­dno­ti­mo te po­zi­tiv­ne učin­ke."

(Ro­bert Ba­len)

Bo­rut Bah, pred­se­dnik dru­štva Sti­gma: " V tu­ji­ni var­ne so­be ni­so na­sta­ja­le za­to, da bi bi­la upo­ra­ba drog bolj druž­be­no spre­je­mlji­va, am­pak da se za­go­ta­vlja jav­no zdrav­je za vse."

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.