Klam­mer zlat, Han­dke le sre­brn

K pol­ne­mu ži­vlje­nju, ki ni go­lo mi­ne­va­nje ča­sa, so­di­jo tu­di kul­tur­ni in fe­sti­val­ski užit­ki

Vecer - - KULTURA -

Tre­tji kon­cert v ni­zu Kla­sič­ni moj­stri je bil na­me­njen kla­vir­ski glas­bi, na­tanč­ne­je Frédéri­cu Cho­pi­nu. Iz­va­ja­lec je bil srb­ski pi­a­nist Mi­loš Mi­haj­lo­vić iz Ni­ša. Kon­cert je ob­se­gal de­set Cho­pi­no­vih skladb: Nok­tur­no v b-mo­lu, dve Ba­la­di (g-mol in As-dur), Scher­zo b-mo­lu, Val­ček v Es-duru, Po­lo­ne­zo v As-duru, za za­klju­ček pa An­dan­te spi­na­to in Ve­li­ko bri­ljan­tno po­lo­ne­zo v Es-duru.

Pi­a­nist Mi­loš Mi­haj­lo­vić je vse sklad­be iz­ve­del z bri­ljan­tno teh­ni­ko in v iz­je­mno hi­trih tem­pih (oba valč­ka). Iz­je­mne in­ter­pre­ta­ci­je so bi­le ta­ko di­na­mič­no kot ago­gič­no ze­lo pre­pri­člji­ve. Za­ni­mi­vo je, da med igro ne upo­ra­blja no­be­nih gri­mas, te­a­tral­nih gi­bov rok ali ka­kšnih dru­gih izven­glas­be­nih vi­zu­al­nih ele­men­tov. Pre­pro­sto se­de in igra. Za­to ni ču­dno, da je ob kon­ča­nem kon­cer­tu v slav­no­stni dvo­ra­ni ptuj­ske­ga gra­du do­ži­vel sto­je­če ova­ci­je. Do­dal je Mi­nu­tni val­ček. Dvo­ra­na je bi­la pol­no za­se­de­na!

Mla­den De­lin je s po­va­bi­lom te­ga iz­vr­stne­ga ume­tni­ka na fe­sti­val imel sreč­no ro­ko. To je bil dru­gi vr­hu­nec ni­za Kla­sič­ni moj­stri. Na ra­čun smo pri­šli po­zna­val­ci in lju­bi­te­lji kla­vir­ske glas­be.

Za­dnji kon­cert fe­sti­va­la Ar­sa­na na Ptu­ju je bil na­me­njen sa­mo­spe­vom in ari­jam. Iz­ve­dla ga je mlaj­ša ma­ke­don­ska so­pra­nist­ka Mi­le­na Ar­so­vska in pi­a­nist Pa­vel Sin­ger. Spo­red je ob­se­gal pe­smi (sa­mo­spe­ve) in ari­je ita­li­jan­skih skla­da­te­ljev. Pe­smi so bi­le iz pr­ve po­lo­vi­ce 19. sto­le­tja (Bel­li­ni, Ros­si­ni in Do­ni­zet­ti). Sle­di­la sta dva pred­stav­ni­ka ita­li­jan­ske ro­man­ti­ke: Sta­ni­slao Ga­stal­don in Vin­cen­zo di Chi­a­ra, skla­da­te­lja ta­kra­tne sa­lon­ske glas­be. Dru­gi del je bil po­sve­čen zna­nim ari­jam Do­ni­zet­ti­ja, Ver­di­ja in Pucci­ni­ja. Dru­gi del kon­cer­ta je uve­del pi­a­nist z Ma­sca­gni­je­vim In­ter­mez­zom iz Ca­val­le­ri­je ru­sti­ca­ne. Iz­po­sta­vi­ti je tre­ba ne­kaj iz­vedb: sa­mo­spe­ve Ples Gi­o­a­chi­na Ros­si­ni­ja in La Spa­gno­la (Špan­ka) Vin­cen­za di Chi­a­ra. Sle­di­li sta Gil­di­na ari­ja iz Ver­di­je­ve ope­re Ri­go­let­to ter ari­ja O mio ba­bbi­no ca­ro iz ope­re Gi­nan­ni Schicchi Gi­a­co­ma Pucci­ni­ja.

Ko­lo­ra­tur­na so­pra­nist­ka Ar­so­vska ima za sa­bo že le­po pev­sko ka­ri­e­ro in go­sto­va­nja po vsem sve­tu. Se­daj po­je v du­naj­ski in pra­ški ope­ri ter v Ostra­vi. Na­štu­di­ran ima re­per­to­ar glav­nih so­pran­skih oper­nih vlog, po­sve­ča se tu­di sa­mo­spe­vu. Njen glas je v vi­ši­nah pro­do­ren, dik­ci­ja vča­sih ne­ko­li­ko me­dla, in­to­na­ci­ja ze­lo či­sta. Po­hva­lim tu­di ko­rek­tno igro spre­mlje­val­ca Pau­la Sin­ger­ja.

V ce­lo­ti gle­da­no so bi­li le­to­šnji ume­tni­ki ni­za Kla­sič­ni moj­stri odlič­no iz­bra­ni, za kar je za­slu­žen Mla­den De­lin. Upaj­mo, da bo tu­di pri­ho­dnje le­to imel ta­ko sreč­no ro­ko.

Ko­ro­ško po­le­tje je v raz­ma­hu. Ne sa­mo me­te­o­ro­lo­ško, tu­di tra­di­ci­o­nal­ni fe­sti­val ena­ke­ga ime­na, ki tra­di­ci­o­nal­no po­te­ka ob Osoj­skem je­ze­ru, enem od šte­vil­nih ko­ro­ških ko­pal­nih je­zer - ta so­di­jo ta­ko re­koč brez iz­je­me med naj­či­stej­ša na sve­tu -, se­li pa se tu­di na dru­ge lo­ka­ci­je. Le­tos so ga sve­ča­no od­pr­li v Be­lja­ku, s pre­se­ne­tlji­vim na­sto­pom no­ve­ga ma­le­ga Mo­zar­ta v žen­ski raz­li­či­ci, enaj­stle­tne glas­be­ni­ce in skla­da­te­lji­ce Al­me De­ut­scher, ki je s svo­jim kon­cer­tom za vi­o­li­no in kla­vir z Du­naj­skim ko­mor­nim or­ke­strom nav­du­ši­la ob­čin­stvo. Že pred tem je go­ste spra­vil v do­bro vo­ljo eden od slav­no­stnih go­vor­ni­kov, prof. dr. Ro­bert Pfal­ler, ki je na sim­pa­ti­čen, sko­raj­da žiž­ko­vski na­čin, po­ka­zal, ka­ko za­bav­na zna bi­ti fi­lo­zo­fi­ja, ko je s pla­stič­ni­mi pri­me­ri do­ka­zo­val, ka­ko se da­nes ob že­lji, da bi umr­li zdra­vi, od­re­ka­mo te­mu in one­mu ter po­za­blja­mo ži­ve­ti. K pol­ne­mu ži­vlje­nju, ki ni go­lo mi­ne­va­nje ča­sa, pa so­di­jo se­ve­da tu­di kul­tur­ni in fe­sti­val­ski užit­ki, se je gla­si­lo nje­go­vo va­bi­lo, in teh užit­kov po­nu­ja ko­ro­ško po­le­tje obi­lo. Ne sa­mo za lju­bi­te­lje kla­sič­ne glas­be. Med­tem ko se ne­ka­te­ri še spo­mi­nja­jo dav­ne­ga po­le­tja 1971, ko so ob Osoj­skem je­ze­ru na­ži­ga­li le­gen­dar­ni Pink Flo­yd, se dru­gi že ve­se­li­jo 29. av­gu­sta, ko bo pri­šel, za El­to­nom Joh­nom, na ce­lov­ški sta­di­on s svo­jim šo­vom še en bri­tan­ski glas­be­ni zvez­dnik, Ro­bbie Wil­li­ams.

Tu­di v Sve­čah, sli­ko­vi­ti va­si­ci v Ro­žu, ki jo ne­ka­te­ri spri­čo spo­štlji­ve­ga od­no­sa do kul­tur­ne de­di­šči­ne in ume­tno­sti ime­nu­je­jo kar "vas mu­zej", je do­ma glas­ba. Ne le lju­bi­telj­ska, tu­di vr­hun­ska. Na­vse­za­dnje je od po­ro­ke s Sve­ča­nom Va­len­ti­nom (Zdrav­kom) Inz­kom, av­strij­skim di­plo­ma­tom, vi­so­kim pred­stav­ni­kom za Bo­sno in Her­ce­go­vi­no, v tej va­si­ci do­ma sve­tov­no zna­na mez­zo­so­pra­nist­ka, ko­mor­na pev­ka Ber­nar­da Fink, ki je ne­dav­no uspe­šno na­sto­pi­la v vlo­gi Ge­ne­vi­e­ve v De­bus­sy­je­vi ope­ri Pel­le­as et Me­li­san­de v Du­naj­ski dr­žav­ni ope­ri. Sve­če pa so tu­di roj­stni kraj in dom med­na­ro­dno pri­zna­ne­ga glas­be­ni­ka, jazzi­sta Ton­ča Fe­i­ni­ga, ki je mi­nu­li te­den na­sto­pil s svo­jim tri­om tu­di na sve­škem sli­kar­skem te­dnu, že 36. po vr­sti. Te­ga vsa­ko po­le­tje sve­ča­no od­pre­jo v Gor­še­to­vi ga­le­ri­ji sre­di va­si, ko se Sve­če za te­den dni spre­me­ni­jo v en sam ži­va­hen ate­lje, v ka­te­rem po­va­blje­ni sli­kar­ji iz treh so­sed, Slo­ve­ni­je, Av­stri­je in Ita­li­je, ustvar­ja­jo pod nav­di­hom sli­ko­vi­te­ga oko­lja, pri če­mer je po­se­ben čar, da jim lah­ko va­šča­ni in dru­gi obi­sko­val­ci ku­ka­jo čez ra­mo. Ume­tni­ška be­ra sve­ške­ga te­dna je vsa­kič na za­vi­dlji­vi rav­ni, to ve­lja tu­di le­tos, ko je v Sve­čah ustvar­ja­lo šest ume­tni­kov, dva iz Slo­ve­ni­je (Si­mo­na Ču­do­van, Mi­tja Fic­ko), tri­je iz Av­stri­je (Franz Yang Moč­nik, El­ke Ma­i­er, Ge­org Pla­ner) in eden iz Ita­li­je (Al­ber­to Sto­ra­ri), za nji­ho­vo do­bro po­ču­tje pa je skr­be­lo do­ma­če Slo­ven­sko pro­sve­tno dru­štvo Koč­na s pred­se­dni­co Alen­ko We­ber Inz­ko na če­lu. Ne­koč dav­no, od sre­di­ne šest­de­se­tih do za­čet­ka osem­de­se­tih, je dru­štvo pod okri­ljem Kr­ščan­ske kul­tur­ne ve­ze vo­dil Alen­kin oče, Va­len­tin Inz­ko sta­rej­ši, ugle­dni slovenski šol­nik in na­ro­dni de­la­vec, sve­to­vljan, ro­jen v Sve­čah, v pra­sta­ri hi­ši pri Pre­gle­je­vih, ki je da­nes po za­slu­gi nje­go­ve­ga naj­sta­rej­še­ga si­na Va­len­ti­na (Zdrav­ka) vzor­no ob­no­vlje­na in spre­me­nje­na v pra­vi mu­zej­ski bi­ser­ček.

Prav uči­telj­ski par Inz­ko, že 15 let po­koj­ni oče Va­len­tin in nje­go­va še ve­dno in­te­lek­tu­al­no vi­tal­na 93le­tna so­pro­ga Ma­ri­ja Zi­herl, slo­ven­ska po­voj­na be­gun­ka iz Vo­dic, je moč­no za­slu­žen, da se je v Sve­če, na sta­ro Vrb­ni­ko­vo do­ma­či­jo ob cer­kvi­ci sv. Lam­ber­ta, spo­mla­di 1973, po vr­ni­tvi iz ZDA, do­se­lil ki­par Fran­ce Gor­še, ta sa­mo­svo­ji ume­tnik, Me­štro­vićev uče­nec, po­tem ko je, trn v pe­ti bi­vše­mu ju­go­re­ži­mu, pre­ho­dil dol­go pot od Tr­sta prek Cle­ve­lan­da do New Yor­ka in na­zaj. Nje­gov pri­hod v Sve­če je bil ogro­mna obo­ga­ti­tev za vas in spod­bu­da za de­jav­nost kul­tur­ne­ga dru­štva. Brez Gor­še­ta Sve­če da­nes ne bi ime­le ču­do­vi­te Gor­še­to­ve ga­le­ri­je, na­re­je­ne iz sta­re­ga ske­dnja, in vr­ta kul­tu­re z do­pr­sni­mi ki­pi ugle­dnih ko­ro­ških slo­ven­skih kul­tur­nih de­lav­cev pred njo, pa tu­di sli­kar­ske­ga te­dna naj­brž ne. Bi­le pa bi pri­kraj­ša­ne še za mar­si­kaj, saj je prav Gor­še s svo­jo ga­le­ri­jo po­ne­sel slo­ves Sveč v svet, da so za­če­li tja pri­ha­ja­ti go­stje, tu­di ve­li­ki ume­tni­ki, iz Slo­ve­ni­je, za­mej­stva in zdom­stva. Ta­ko kro­ni­sti po­ro­ča­jo, da je bi­lo eno naj­po­memb­nej­ših sre­čanj obisk slo­ven­skih iz­o­bra­žen­cev iz Tr­sta na bin­ko­štno ne­de­ljo 1977, ki sta se ga po­leg dru­gih vi­so­kih go­stov ude­le­ži­la tu­di pi­sa­te­lja Alojz Re­bu­la in Bo­ris Pa­hor.

Ko smo že pri pi­sa­te­ljih: kul­tur­no jav­nost na av­strij­skem Ko­ro­škem te dni vzne­mir­ja od­lo­či­tev de­žel­nih obla­sti, da po­de­li­jo v Fran­ci­ji ži­ve­če­mu ko­ro­ške­mu ro­ja­ku, med­na­ro­dno pri­zna­ne­mu pi­sa­te­lju Pe­tru Han­dke­ju sre­br­no de­žel­no odli­čje. Za­kaj ume­tni­ku, ki je po­ne­sel ugled ko­ro­ške de­že­le v svet, sa­mo sre­br­no odli­čje in ne zla­te­ga, se spra­šu­je­jo ob­ču­do­val­ci Han­dke­je­ve li­te­ra­tu­re in ne­go­du­je­jo nad od­go­vo­rom pred­stav­ni­ce de­žel­ne vla­de, da je zla­to odli­čje na­me­nje­no po­li­ti­kom. Aha, za­kaj pa ga je po­tem lah­ko do­bil smu­čar Franz Klam­mer, vra­ča­jo uda­rec. Mar­si­ka­te­ri ko­ro­ški Slo­ve­nec pri tem ne po­za­bi spo­mni­ti še na kri­vi­co, ki se je zgo­di­la naj­po­memb­nej­še­mu še ži­ve­če­mu slo­ven­ske­mu pri­po­ve­dni­ku na av­strij­skem Ko­ro­škem, ki ga je Han­dke tu­di pre­va­jal v nem­šči­no, Flor­ja­nu Li­pu­šu. Li­puš, ki iz­da­ja svo­je za­dnje knji­ge pri ma­ri­bor­ski Li­te­ri, kjer mu je pred krat­kim iz­šel nov ro­man Gra­moz, je še da­nes brez naj­viš­je av­strij­ske li­te­rar­ne (dr­žav­ne) na­gra­de, ker pač pi­še v slo­ven­šči­ni.

Od­pr­tje sve­ške­ga kul­tur­ne­ga te­dna v Gor­še­to­vi ga­le­ri­ji

Fo­to: Ju­re MATOZ

Ko­lo­ra­tur­na so­pra­nist­ka Mi­le­na Ar­so­vska ima za sa­bo že le­po pev­sko ka­ri­e­ro in go­sto­va­nja po vsem sve­tu.

Fo­to: Ju­re MATOZ

Pi­a­nist Mi­loš Mi­haj­lo­vić je vse sklad­be iz­ve­del z bri­ljan­tno teh­ni­ko in v iz­je­mno hi­trih tem­pih.

Fo­to: Reuters

Pred de­se­ti­mi le­ti, ob 65. roj­stnem dne­vu, je bil Han­dke na spre­je­mu pri av­strij­skem pred­se­dni­ku.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.