Film­ski hrib v zna­me­nju žensk

Mo­to­vun, ime­no­van tu­di "br­do fil­mo­va", je ob dvaj­se­tle­tni­ci fe­sti­va­la po­stre­gel s pe­strim in po­li­tič­no an­ga­ži­ra­nim pro­gra­mom

Vecer - - KULTURA - Kdo je an­ti­krist? Evrop­ski film mo­ra po­sta­ti bolj iz­zi­va­len in ne­ko­rek­ten

Pe­t­član­sko ži­ri­jo so se­sta­vlja­le tri žen­ske, med nji­mi me­dij­sko naj­bolj od­mev­no ime fe­sti­va­la Ma­ša Alje­hi­na, čla­ni­ca ru­ske­ga pan­ker­sko anar­hi­stič­ne­ga ko­lek­ti­va Pus­sy Ri­ot. Film­ske­ga zma­go­val­ca fe­sti­va­la Ve­stern je re­ži­ra­la Nem­ka Va­le­ska Gri­se­bach, tu­di naj­bolj pri­ča­ko­va­na fil­ma zu­naj tek­mo­val­ne­ga pro­gra­ma, Mi­zan­drist­ke ve­dno kon­tro­ver­zne­ga av­tor­ja Bru­cea LaBru­cea in Pre­te­žno oblač­no z ob­do­bji son­ca fran­co­ske film­ske moj­stri­ce Clai­re De­nis, sta se vsak na svoj iz­zi­va­len na­čin spo­pa­dla z žen­sko te­ma­ti­ko. Pod skri­ti vr­hu­nec fe­sti­va­la,

Ana­li:

Sve­tov­na pre­mi­e­ra ne­po­zab­ne pro­jek­ci­je so­dob­ne­ga ne­me­ga fil­ma Tu­va­lu ob ek­s­pe­ri­men­tal­ni glas­be­ni spre­mlja­vi, od­i­gra­ni v ži­vo na do­ma na­re­je­na glas­bi­la, spu­šče­na sko­zi ele­k­tron­sko ma­tri­co.

Pe­na­li:

Ob­čin­stvo fe­sti­va­la se je ra­zen red­kih iz­jem "iz­ka­za­lo" z ne­kul­tu­ro gle­da­nja fil­ma in ze­lo mlač­ni­mi od­zi­vi tu­di na pro­gram­ske pre­sež­ke. Šte­vil­ni so za­mu­ja­li na pro­jek­ci­je, se med nji­mi pro­sto po­go­var­ja­li in re­ža­li ter mo­ti­li s pre­mi­ka­njem sto­lov. Or­ga­ni­za­tor­ji sa­mi so pri­spe­va­li k te­mu, saj ni­ko­li ni bi­lo ja­sno, ali se bo pro­jek­ci­ja za­če­la toč­no, nih­če pa se ni po­tru­dil, da bi opo­zar­jal mo­te­če fak­tor­je in bolj pa­me­tno raz­po­re­dil na­tla­če­na se­di­šča. Tu­di slab obisk je bil go­to­vo ne­ga­tiv­no pre­se­ne­če­nje za ju­bi­lej­no, 20. iz­ved­bo fe­sti­va­la.

V90. le­tu sta­ro­sti je v svo­jem pa­ri­škem do­mu umr­la fran­co­ska igral­ka Je­an­ne Mo­re­au. Je­an­ne Mo­re­au je šir­še zna­na po vlo­gi v fil­mu Ju­les in Jim v re­ži­ji Fran­co­i­sa Tru­f­fa­u­ta, na­sto­pi­la pa je v šte­vil­nih film­skih uspe­šni­cah 20. sto­le­tja. Slo­ve­la je kot le­po­ti­ca s hri­pa­vim gla­som.

Je­an­ne Mo­re­au se je le­ta 1928 ro­di­la v fran­co­ski pre­stol­ni­ci. Od le­ta 1946 je štu­di­ra­la na pa­ri­škem kon­ser­va­to­ri­ju, med le­to­ma 1948 in 1952 pa je bi­la an­ga­ži­ra­na v gle­da­li­šču Co­me­die Fran­ca­i­se in se je uve­lja­vi­la kot ena od vo­dil­nih igralk te in­sti­tu­ci­je. Na­to je po­sta­la čla­ni­ca The­a­tre na­ti­o­nal po­pu­lai­re, od le­ta 1948 pa je igra­la tu­di v fil­mih.

Po ne­kaj manj­ših vlo­gah je za­ni­ma­nje šir­še jav­no­sti zbu­di­la z glav­no pro­jek­ci­jo ne­me­ga fil­ma Tu­va­lu ob glas­be­ni spre­mlja­vi v ži­vo, pa je so­av­tor­stvo za kom­po­zi­ci­jo prav ta­ko pod­pi­sa­la glas­be­ni­ca Ivan­ka Ma­zur­ki­je­vić. Hol­lan­do­va je na fe­sti­va­lu pred­sta­vlja­la dve no­vi stva­ri­tvi. Prav naj­bolj pri­ča­ko­va­ni film, z ber­lin­skim sre­br­nim med­ve­dom na­gra­je­ni Sle­do­vi (Po­kot), ni naj­bolj pre­pri­čal. Vr­hun­ski za­če­tni po­snet­ki te­snob­ne­ga polj­ske­ga po­de­že­lja, ki na­po­ve­du­je­jo ul­ti­ma­tiv­ni spo­pad člo­ve­ka z na­ra­vo, se spre­vr­že­jo v raz­vo­de­ne­lo eko­lo­ško mo­ral­ko z osla­dno sreč­nim kon­cem. Naj­za­ni­mi­vej­ši ele­ment fil­ma je upor glav­ne ak­ter­ke kr­ščan­ske­mu upra­vi­če­va­nju brez­ob­zir­ne­ga pa­tri­ar­ha­ta in nad­vla­de nad na­ra­vo. Vse­ka­kor po­li­tič­no vro­ča te­ma­ti­ka v kon­ser­va­tiv­nost ve­dno bolj po­gre­za­jo­če se polj­ske druž­be. "De­sni­čar­jem se­ve­da ni bi­lo všeč, da se je mo­ški, vlo­go v fil­mu Dvi­ga­lo za mo­ri­šče (1958), ki ga pod­pi­su­je Lo­u­is Mal­le, na­to pa še z vlo­go Ca­the­ri­ne v slo­vi­ti Tru­f­fa­u­to­vi kla­si­ki Ju­les in Jim (1962), v ka­te­ri sta se za lju­be­zen pro­ta­go­nist­ke bo­ri­la Oskar Wer­ner in He­nri Ser­re kot na­slov­na ju­na­ka.

Prav v 60. le­tih mi­nu­le­ga sto­le­tja je bi­la nje­na film­ska ka­ri­e­ra v lo­vski lo­gi­ki zo­per­sta­vi­la moč­na, sa­mo­svo­ja in ra­hlo bla­zna žen­ska," je po­ve­da­la. Film so ob­to­ži­li, da je pro­ti­kr­ščan­ski, kar je re­ži­ser­ka iz­zi­val­no po­sta­vi­la ce­lo na film­ski pla­kat. "Če me­ne vpra­ša­te, je 85 od­stot­kov polj­skih ka­to­li­ča­nov pro­ti­kr­ščan­skih, saj sle­di­jo spre­vr­že­ni obli­ki re­li­gi­je, ki pod­pi­ra po­li­tič­no in druž­be­no vpra­šlji­vo ide­o­lo­gi­jo," je po­ja­sni­la. In po­u­da­ri­la, da film­ska ume­tnost mo­ra iz­zi­va­ti usta­lje­ni druž­be­ni red. "Evrop­ski film je v kri­zi. Le ne­kaj fil­mov na le­to ima de­jan­ski od­mev v druž­be­ni re­al­no­sti. Evrop­ski fil­mar­ji se mo­ra­jo zbu­di­ti iz svo­je po­li­tič­ne ko­rek­tno­sti in kon­for­miz­ma, saj smo v ne­var­nih ča­sih, v ka­te­rih pri­ho­dnost po­sta­ja ve­dno bolj ne­ja­sna," je pri­bi­la. Ve­se­li jo, da se v fil­mu da­je ve­dno vzpo­nu. Med dru­gim je na­sto­pi­la v fil­mih Pro­ces (1962) v re­ži­ji Or­so­na Wel­le­sa, Dnev­nik ne­ke so­ba­ri­ce (1964) v re­ži­ji Lu­i­sa Bu­nu­e­la, Vi­va Ma­ria! (1965) v re­ži­ji Mal­lea ter Tru­f­fa­u­to­vem fil­mu Ne­ve­sta je bi­la v čr­ni­ni (1967). V fil­mih je na­ni­za­la oko­li 140 vlog in po­leg že ome­nje­nih ve­li­ka­nov sve­tov­ne ki­ne­ma­to- več mo­žno­sti žen­skim av­to­ri­cam, ki so do­slej re­ži­ra­le le ka­kšnih se­dem od­stot­kov fil­mov. In da je ob kri­zi film­ske an­ga­ži­ra­no­sti to vlo­go vsaj v ZDA del­no pre­vze­la te­le­vi­zi­ja. "Za­slu­ti­la je pri­lo­žnost ob kri­zi fil­ma in išče no­ve na­či­ne, ka­ko re­sne te­me pri­bli­ža­ti ši­ro­ke­mu ob­čin­stvu." Na fe­sti­va­lu je pred­sta­vlja­la za raz­li­ko od fil­ma re­žij­sko ze­lo pre­pri­čljiv pi­lot no­ve se­ri­je v pro­duk­ci­ji HBOja, Tre­me. Ri­tem pi­lo­ta z odlič­no mon­ta­žo in do­mi­šlje­ni­mi re­žij­ski­mi pri­je­mi odlič­no po­na­zar­ja glas­be­no-za­ba­vlja­ški duh New Or­le­an­sa, ki se je sre­čal s tra­ge­di­jo or­ka­na Ka­tri­na in po­li­tič­ne ne­od­go­vor­no­sti po njem.

Mo­to­vun se je v za­dnjih le­tih vr­nil k svo­je­mu pr­vo­tne­mu po­slan­stvu, ki sko­zi film po­u­dar­ja po­li­tič­ni mo­ment, je po­ja­snil pro­gram­ski vod­ja fe­sti­va­la Ju­ri­ca Pa­vi­čić. "V za­dnjih le­tih se je na Hr­va­ško vr­nil val kon­ser­va­tiv­ne re­vo­lu­ci­je, za­to je po­li­tič­na kom­po­nen­ta pro­gram zno­va bolj iz­ra­zi­ta. Po­dob­no se na raz­lič­ne na­či­ne do­ga­ja tu­di v dru­gih dr­ža­vah, za­to se nam zdi za­ni­mi­vo in bi­stve­no ana­li­zi­ra­ti te pro­ce­se." Na­gra­jen­ci 20. film­ske­ga fe­sti­va­la v Mo­to­vu­nu:

- Pro­pe­ler Mo­to­vu­na in na­gra­da FIPRESCI: Ve­stern (re­ži­ja: Va­le­ska Gri­se­bach).

Ko­nji, pi­što­le, no­ži, re­ka, člo­ve­ku ne­pri­ja­zna po­kra­ji­na, majh­na vas in ma­či­stič­ni mo­ški dveh po­pol­no­ma raz­lič­nih sve­tov … Vse je pri­pra­vlje­no na spo­pad, na mo­der­ni strel­ski ob­ra­čun, ve­stern na evrop­skem vzho­du, v Bol­ga­ri­ji, ka­mor kot "ga­star­baj­ter­ji" v ge­ni­al­ni obr­ni­tvi vlog pri­de­jo nem­ški de­lav­ci. Je­zi­kov­na in kul­tur­na ba­ri­e­ra je po­pol­na, če­prav gre za Evro­pej­ce na obeh stra­neh. Jih je mo­žno pre­se­či brez spo­pa­da? Glav­ni, ino­va­tiv­ni in film­ske ža­nre pre­se­ga­jo­či obrat fil­ma je prav v tem, da te­ga ne (iz)ve­mo. Ko se sre­ča­jo člo­ve­ške nra­vi in pre­te­klo­sti, raz­lič­ni po­gle­di na dru­ži­no in ži­vlje­nje, je iz­id ne­do­lo­čljiv. Bli­ži­na po­ra­ja so­vra­štvo in pri­ja­telj­stvo.

- Na­gra­da Ma­ve­rick: Agni­e­sz­ka Hol­land.

- Na­gra­da za 50 let de­la v hr­va­škem fil­mu: Bog­dan Ži­žić.

- Mo­to­vun­ski krat­ki: Na­pi­sa­no/Ne­na­pi­sa­no (re­ži­ja: Adri­an Si­li­ste­a­nu).

Iz­ja­va fe­sti­va­la (po na­šem iz­bo­ru):

"Ti­sti, ki upra­vi­ču­je­jo svo­je za­go­var­ja­nje usta­ške­ga kli­ca 'Za dom spre­mni' kot ge­slo hr­va­ških osa­mo­svo­ji­te­ljev, ni­so fa­ši­sti, am­pak fa­ši­stič­ni stra­ho­pet­ci, ki se skri­va­jo za iz­go­vo­ri in pra­vlji­ca­mi." - Oli­ver Fr­ljić gra­fi­je so­de­lo­va­la tu­di z Wi­mom Wen­der­som, Pe­trom Han­dke­jem, Fran­co­i­som Ozo­nom in Lu­com Bes­so­nom.

Kot igral­ka je bi­la ak­tiv­na tu­di v svo­jih 80. le­tih. Na­za­dnje je v vlo­gi ba­bi­ce na­sto­pi­la v fil­mu Le ta­lent de mes amis (2015) v re­ži­ji Ale­xa Lu­t­za.

Le­ta 2000 je po­sta­la čla­ni­ca Fran­co­ske aka­de­mi­je le­pih ume­tno­sti, za svo­je de­lo pa je pre­je­la več na­grad. Za vlo­go v fil­mu Vi­va Ma­ria! je bi­la kot naj­bolj­ša tu­ja igral­ka na­gra­je­na z baf­to, le­ta 1992 pa so ji po­de­li­li ce­zar­ja za glav­no vlo­go v fil­mu La vi­e­il­le qui mar­cha­it dans la mer. Bi­la je pre­je­mni­ca več na­grad za ži­vljenj­sko de­lo, tu­di na­gra­de bri­tan­ske film­ske aka­de­mi­je in ča­stne­ga ce­zar­ja.

Fo­to: Ži­ga BR­DNIK

Fe­sti­val je s fil­mom Dan osvo­bo­di­tve in udar­nim na­sto­pom, po­spre­mlje­nim z vr­hun­skim vi­zu­al­nim šo­vom, na osre­dnjem me­stnem tr­gu skle­ni­la sku­pi­na La­i­bach.

Fo­to: Ru­ters

Le­ta 1995 je Je­an­ne Mo­re­au pred­se­do­va­la ži­ri­ji can­ske­ga fe­sti­va­la.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.