Kdaj boš pa kaj za­res sne­mal?

O naj­no­vej­ših fil­mih, ki ju v Slo­ve­ni­ji še ni­smo vi­de­li, o za­čet­kih na Pr­vem od­ru in o tem, kaj je tre­ba ohra­ni­ti in če­sa ne bi od­pi­sal

Vecer - - Kultura - Film o ab­sur­dno­sti ge­ste Kdo dr­ži ko­ga: ti ča­ši­co ali ča­ši­ca te­be?

VLo­car­nu se je si­no­či za­čel 70. med­na­ro­dni film­ski fe­sti­val, ki bolj kot na zvez­dni­ke sta­vi na film. Od­prl ga je film De­ma­in et to­us les au­tres jo­urs v re­ži­ji No­e­mie Lvo­vsky. V 12 sek­ci­jah si bo mo­go­če ogle­da­ti 300 fil­mov. V osre­dnjem tek­mo­val­nem pro­gra­mu se bo za glav­no na­gra­do, zla­te­ga le­o­par­da, po­te­go­va­lo 18 film­skih stva­ri­tev.

Po­seb­nost Lo­car­na so pro­jek­ci­je na glav­nem me­stnem tr­gu pred več kot 8000 gle­dal­ci, pred­va­ja­jo ve­či­no­ma sve­tov­ne, med­na­ro­dne ali evrop­ske pre­mi­e­re. Sve­tov­no pre­mi­e­ro bo v Lo­car­nu do­ži­vel tu­di film slo­ven­ske­ga re­ži­ser­ja Ro­ka Bič­ka Dru­ži­na. Slo­ven­sko-av­strij­sko ko­pro­duk­ci­jo bo­do pri­ka­za­li v sek­ci­ji Te­den kri­ti­ke.

Film Dru­ži­na, ki za­je­ma ob­do­bje de­se­tih let osre­dnje­ga li­ka, bo­do pre­mi­er­no pred­va­ja­li 7. av­gu­sta, dan po­zne­je pa bo sle­di­la še nje­go­va po­no­vi­tev. Dru­ži­na bo pr­vi slo­ven­ski film, ki bo pred­va­jan v sek­ci­ji Te­den kri­ti­ke v Lo­car­nu.

Te­den kri­ti­ke je bil usta­no­vljen le­ta 1990 kot ne­od­vi­sna sek­ci­ja v or­ga­ni­za­ci­ji švi­car­ske­ga zdru­že­nja film­skih no­vi­nar­jev z na­me­nom, da sve­tov­ni jav­no­sti pred­sta­vi ino­va­tiv­ne fil­me na ro­bu kla­sič­ne film­ske na­ra­ci­je.

Ča­stne­ga le­o­par­da bo le­tos pre­jel ame­ri­ški re­ži­ser, sce­na­rist in pro­du­cent Todd Haynes. Po be­se­dah ume­tni­ške­ga di­rek­tor­ja fe­sti­va­la Car­la Cha­tri­a­na v Hayne­so­vih li­kih "ži­vi ma­gi­ja ve­li­kih ki­ne­ma­to­gra­fov". S svo­ji­mi fil­mi je ustva­ril edin­stven uni­ver­zum ter pri tem zdru­žil ame­ri­ško in evrop­sko film­sko tra­di­ci­jo. Haynes je po­snel fil­me Ža­me­tne no­či, Bob Dy­lan: 7 obra­zov, Da­leč od ne­bes in Ca­rol.

Na­gra­do, po­i­me­no­va­no Le­o­pard club, pa bo­do po­de­li­li ame­ri­ške­mu igral­cu Adri­e­nu Bro­dy­ju. Bro­dy, ki je za­slo­vel s fil­mom Pi­a­nist, po mne­nju or­ga­ni­za­tor­jev fe­sti­va­la so­di med iz­je­mne igral­ce ame­ri­ške ki­ne­ma­to­gra­fi­je in da­leč pre­se­ga hol­ly­wood­ske okvi­re.

Re­tro­spek­ti­va bo po­sve­če­na fran­co­ske­mu re­ži­ser­ju Ja­cque­su To­ur­ne­ur­ju (1904-1977). Dru­ži­no, ki za­je­ma ob­do­bje de­se­tih let osre­dnje­ga li­ka, bo­do pre­mi­er­no pred­va­ja­li 7. av­gu­sta.

Le­tos sta v ob­to­ku dva va­ša ce­lo­ve­čer­na do­ku­men­tar­na fil­ma: Playing Men, prav­kar na­gra­jen na fe­sti­va­lu v Mar­se­il­lu, in Vsa­ka do­bra zgod­ba je lju­be­zen­ska zgod­ba, ki sta ga po­sne­la z Raj­kom Gr­li­ćem, o pred­sta­vi Du­ša­na Jo­va­no­vića Bo­ris, Mi­le­na, Rad­ko. Moč­no le­to?

"Po svo­je je, če­prav je tre­ba ve­de­ti, da sta oba fil­ma re­zul­tat de­la za­dnjih treh, šti­rih let. To sta fil­ma, ki sta na­sta­ja­la na po­pol­no­ma dru­ga­čen na­čin. Playing Men je ese­ji­stič­ni do­ku­men­tar­ni film, med­tem ko je Vsa­ka do­bra zgod­ba je lju­be­zen­ska zgod­ba ob­ser­va­cij­ski do­ku­men­ta­rec. Za sle­dnje­ga sem z re­ži­ser­jem Du­ša­nom Jo­va­no­vićem in igral­ci Mi­le­no Zu­pan­čič, Rad­kom Po­li­čem in Bo­ri­som Ca­vaz­zo v lju­bljan­ski Dra­mi s ka­me­ro pre­ži­vel šti­ri me­se­ce – od pr­ve bral­ne va­je do pre­mi­e­re. Po­sku­šal sem sle­di­ti nji­ho­ve­mu ustvar­jal­ne­mu to­ku, va­jam, kre­a­tiv­nim ni­ha­njem, ce­lo­tne­mu pro­ce­su, sko­zi ka­te­re­ga na­sta­ne gle­da­li­ška pred­sta­va. Za­to je bi­lo za­me po­memb­no, da ustvar­jal­na eki­pa pred­sta­ve ra­zu­me mo­jo kon­stan­tno pri­so­tnost in da imam za­go­to­vljen do­stop do vseh lo­ka­cij zno­traj Dra­me. Mo­ja na­lo­ga je bi­la bi­ti nav­zoč, po­tr­pe­žljiv in be­le­ži­ti. To je na­čin sne­ma­nja, zno­traj ka­te­re­ga se obi­čaj­no na­be­re ogro­mno po­sne­te­ga ma­te­ri­a­la, kar po­me­ni dolg pro­ces mon­ta­že, kjer se tak tip fil­ma obli­ku­je."

Zah­tev­na mi­si­ja, po­se­bej, ker gre tu­di v pred­sta­vi za pre­plet in­ti­mnih zgodb, za stik jav­ne­ga in za­seb­ne­ga, za re­snič­ne ose­be?

"Jo­va­no­vić je ose­bam v dra­mi dal is­ta ime­na, kot jih ima­jo igral­ci, ki te ose­be upri­zar­ja­jo, Mi­le­na Zu­pan­čič igra Mi­le­no, Rad­ko Po­lič Rad­ka, Bo­ris Ca­vaz­za pa Bo­ri­sa. Igral se je z bi­o­graf­ski­mi ele­men­ti in jih du­ho­vi­to pre­ple­tal v fik­ci­jo. In v re­sni­ci se zgo­di ne­kaj za­ni­mi­ve­ga, ko Mi­le­na Rad­ku na od­ru re­če Rad­ko in on njej Mi­le­na. Še po­seb­no, ko se na od­ru od­vi­ja ne­kaj, kar je ze­lo po­dob­no re­snič­ni zgod­bi, ki se je med Rad­kom in Mi­le­no zgo­di­la pred šti­ri­de­se­ti­mi le­ti."

Ka­ko pa je sploh na­stal ta pro­jekt? "En­krat me je Du­šan Jo­va­no­vić po­kli­cal in re­kel: po­slu­šaj, a bi se ti do­bil z Gr­li­ćem v zve­zi s fil­mom ... ti po­šljem tekst ... In ta­ko je ste­klo. Ver­je­tno sta z Raj­kom v eki­pi po­tre­bo­va­la ne­ko­ga na do­ma­čem te­re­nu, gle­de na to, da je Raj­ko ve­či­no ča­sa v Ame­ri­ki. In ta­ko sva se do­go­vo­ri­la, da bo­va film de­la­la v so­re­ži­ji. Na kon­cu sem bil šti­ri me­se­ce v Dra­mi in še ne­kaj let v mon­ta­ži. Z mon­ta­žer­jem Ma­ti­cem Dra­ku­li­ćem sva čas štu­di­ja, ki so ga ustvar­jal­ci pre­ži­ve­li na od­ru, še ne­kaj­krat po­do­ži­ve­la v mon­ta­ži."

Film Playing Men zač­ne pot po fe­sti­va­lih, sve­tov­no pre­mi­e­ro je do­ži­vel zdaj v Mar­se­il­lu na fe­sti­va­lu do­ku­men­tar­ne­ga fil­ma. Že pre­mi­e­ra je pri­ne­sla pre­sti­žno na­gra­do, kar je do­bra po­po­tni­ca.

"Ta­ko se je zgo­di­lo. FID Mar­se­il­le je iz­re­dno za­ni­miv fe­sti­val, kjer je mo­go­če vi­de­ti fil­me ze­lo od­pr­te for­me in na­ra­ci­je. To, da je bil film do­bro spre­jet, je vse­ka­kor le­pa po­po­tni­ca, saj po sve­tov­ni pre­mi­e­ri do­bi­va­mo va­bi­la raz­lič­nih fe­sti­va­lov in zdaj se sku­paj s pro­du­cen­ti od­lo­ča­mo, ka­ko na­da­lje­va­ti pot na­še­ga fil­ma." Ka­kšen film je Playing Men?

"Če se je da­lo pri fil­mu Vsa­ka do­bra zgod­ba je lju­be­zen­ska zgod­ba ze­lo kon­kre­tno po­ve­da­ti, o čem je, je bi­lo pri fil­mu Playing Men na­spro­tno. Pred le­ti je na fe­sti­va­lu Dei Po­po­li v Fi­ren­cah pro­du­cent­ka fil­ma Ma­ri­na Gu­m­zi pred­sta­vlja­la film, ki je ta­krat še na­sta­jal. Ime­li smo ne­kaj po­sne­tih in gro­bo zmon­ti­ra­nih se­kvenc ne­do­kon­ča­ne­ga pro­jek­ta. So­de­lu­jo­či ure­dni­ki in pro­du­cen­ti so se po ogle­du ma­te­ri­a­la stri­nja­li, da gre za za­ni­mi­vo za­de­vo, am­pak vsi so ho­te­li ve­de­ti, o čem prav­za­prav go­vo­ri t ale Playing Men. Po­vej­te nam več, so go­vo­ri­li. A mi jim ta­krat še ni­smo zna­li po­ve­da­ti nič kaj do­sti več od ti­ste­ga, kar je bi­lo na po­snet­kih. Na­to so vsak po svo­je za­če­li go­vo­ri­ti, za kaj prav­za­prav gre. Ali za kaj bi mo­ra­lo iti. Vsak je imel svo­jo in­ter­pre­ta­ci­jo, do­kler ni ure­dnik te­le­vi­zi­je ARTE, sta­rej­ši go­spod, re­kel: pa saj je ven­dar ja­sno, to je film o ab­sur­dno­sti ge­ste. To se mi še da­nes zdi pre­cej lu­ci­dno. Lah­ko re­čem, da sem se v fil­mu Playing Men ukvar­jal z igro ali bo­lje s svo­jo fa­sci­na­ci­jo nad igro v naj­šir­šem po­me­nu te be­se­de. In z at­mos­fe­ro, ki se ustva­ri med mo­ški­mi, ki do­lo­če­no igro igra­jo. Bolj kot pra­vi­la igre so me fa­sci­ni­ra­li ek­s­pre­siv­ni obra­zi igral­cev, nji­ho­ve ro­ke, pr­sti, me­lo­di­ka kri­ča­nja, ri­tem, tek­mo­val­nost, skrat­ka ti­sto sko­raj mi­to­lo­ško, kar je on­kraj pra­vil igre. Film smo sne­ma­li na 16-mi­li­me­tr­ski trak in ta­ko bi­li z ma­te­ri­a­lom pre­cej ome­je­ni. Ta na­čin sne­ma­nja mi je ze­lo bli­zu. Ne­ka­kšno re­du­ci­ra­nje sa­me­ga se­be že na lo­ka­ci­ji sa­mi. Po­sne­te­ga ma­te­ri­a­la je sa­mo za ne­kaj ur, med­tem ko ga je bi­lo za film Vsa­ka do­bra zgod­ba je lju­be­zen­ska zgod­ba več kot sto ur." Tu­di vi kot ustvar­ja­lec v kri­zi ste vple­te­ni v film­sko do­ga­ja­nje?

"Ko sem se od­lo­čil, da se bom vklju­čil v igro, sem za­čel sa­me­ga se­be obrav­na­va­ti kot vse dru­ge na­sto­pa­jo­če v fil­mu. To mi je omo­go­či­lo, da sem se igral z vlo­go re­ži­ser­ja in z me­di­jem fil­ma, ki mi slu­ži kot orod­je pri­po­ve­di. V pr­vi po­lo­vi­ci fil­ma je re­ži­ser sa­mo opa­zo­va­lec, ki je skrit za ka­me­ro. Na do­lo­če­ni toč­ki pa se na­ve­li­ča opa­zo­va­nja in že­li vzpo­sta­vi­ti svo­jo no­vo igro z nje­go­vi­mi pra­vi­li. V dru­gi po­lo­vi­ci film po­sta­ne bi­stve­no bolj ose­ben. In tu­di iro­ni­čen."

Ka­ko pa je bi­ti re­ži­ser do­ku­men­tar­cev in krat­kih fil­mov da­nes, ko je me­ra za fil­mar­ja igra­ni ce­lo­ve­če­rec? "Do­bro se spo­mnim, ko sem pred ča­som na uli­ci sre­čal ko­le­gi­co, ki jo po­znam še iz ča­sov štu­di­ja na aka­de­mi­ji, in me je vpra­ša­la, kdaj bom konč­no kaj sne­mal. Re­čem ji, da sem prav­kar po­snel do­ku­men­tar­ni film, ki ga mon­ti­ram. Ona pa mi od­vr­ne: 'Že, že, am­pak kdaj boš pa kaj za­res sne­mal?' Še cel dan sem bil nav­du­šen nad ta­ko ja­sno po­na­zo­ri­tvi­jo tre­nu­tne­ga raz­mer­ja med igra­nim in do­ku­men­tar­nim fil­mom pri nas. V za­dnjem ča­su se si­cer to raz­mer­je pre­cej spre­mi­nja. Do­ku­men­tar­ni fil­mi ze­lo pro­di­ra­jo, na­gra­je­va­ni so na fe­sti­va­lih, ki so bi­li še do ne­dav­ne­ga iz­ključ­no do­me­na igra­ne­ga fil­ma. Do­ku­men­ta­ri­sti­ka po­sta­ja bolj pre­po­znav­na in do­sto­pna. Pa ne gre za tek­mo­va­nje med igra­nim in do­ku­men­tar­nim. Igra­ni ce­lo­ve­čer­ni film mo­ra osta­ti kra­lje­vska di­sci­pli­na, do­ku­men­tar­ne­mu pa naj se pri­zna sta­tus de­se­te­ro­bo­ja. Do­ku­men­ta­ri­sti na­mreč ve­li­ko­krat ob re­ži­ra­nju tu­di sa­mi sne­ma­jo, mon­ti­ra­jo, or­ga­ni­zi­ra­jo, ure­ja­jo fi­nan­ce ..." Hkra­ti pa je hi­per­de­mo­kra­tič­nost tu­di v tem me­di­ju tve­ga­na?

"Z do­sto­pno­stjo sne­mal­ne in zvoč­ne teh­ni­ke se je mar­si­kaj spre­me­ni­lo. To je se­ve­da ve­lik plus in da­je iz­je­mne re­zul­ta­te, hkra­ti pa s se­boj pri­na­ša ne­šte­to na­ko­pi­če­ne­ga av­di­o­vi­zu­al­ne­ga ma­te­ri­a­la in člo­ve­ka zač­ne kar du­ši­ti od vse­ga te­ga. Za­dnjič mi je nek­do re­kel, da je le­po v ro­ki dr­ža­ti ča­ši­co, am­pak je pa pro­blem, ko ča­ši­ca te­be v ro­ke vza­me. Po­dob­no je s so­dob­no teh­no­lo­gi­jo."

Če gre­va k va­šim za­čet­kom, ste pr­va ge­ne­ra­ci­ja Pr­ve­ga od­ra? "Moj­ca Redj­ko in Jer­nej Lo­ren­ci sta za­sno­va­la Gle­da­li­ško šo­lo Pr­ve gi­m­na­zi­je in ta­krat ime­no­va­ni Ma­li oder, ki je na­to po­stal Pr­vi oder. Bil sem del pr­ve ge­ne­ra­ci­je slu­ša­te­ljev pod Jer­ne­je­vim men­tor­stvom. Si­jaj­na eki­pa smo bi­li. Ma­li oder je bil ta­krat prav­za­prav glas­be­na učil­ni­ca, v ka­te­ri smo se po­pol­dan do­bi­va­li in sno­va­li pr­ve pred­sta­ve. Bi­lo je ve­li­ko za­je­ban­ci­je, hkra­ti pa je šlo smr­tno za­res. Ob tem sem ne­kaj ma­le­ga tu­di že sne­mal. Oče se ukvar­ja s sne­ma­njem in ta­ko sem imel do­stop do teh­ni­ke. Po­snel sem dva krat­ka fil­ma z eki­po z Ma­le­ga od­ra in so­šol­ci. Po­tem je pri­šel čas spre­je­mnih iz­pi­tov na aka­de­mi­ji, vzel sem oče­to­vo sta­ro 8-mm ka­me­ro in nje­go­ve sta­re su­per 8-mm fil­me s po­te­če­nim ro­kom tra­ja­nja ter po­snel krat­ki film z na­slo­vom Nek­do, ki je po­za­bil."

Va­ša štu­dij­ska film­ska pot je bi­la od­mev­na, ve­či­na va­ših štu­dij­skih fil­mov je bi­la na­gra­je­na, Que Sa­ra, di­plom­ska Qu­ick View in TV- dra­ma Mo­je ma­le lju­bi­ce. Obe­ta­ven štu­dent ste bi­li?

"Oba di­plom­ska fil­ma in tu­di do­ku­men­ta­rec iz dru­ge­ga le­tni­ka so bi­li do­bro spre­je­ti do­ma in zu­naj. Sem pa vmes po­snel tu­di ne­kaj vaj, za ka­te­re je do­bro, da osta­ne­jo v pre­da­lu."

Fo­to: SFC

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.