Pe­če dru­ga­če kot fe­fe­ron

Sta­li so s špri­car­jem v ro­kah pred kle­tjo in raz­mi­šlja­li, kam vse ljud­je či­li­jev še ni­so vta­kni­li. Tri le­ta ka­sne­je so za či­li­je­vo vi­no pre­je­li med­na­ro­dno zla­to pri­zna­nje

Vecer - - FRONT PAGE - Roz­ma­ri Pe­tek

Po­slov­no pri­lo­žnost od­kril v go­je­nju in pre­de­la­vi či­li­jev. Iz njih pri­pra­vlja oma­ke, z nji­mi za­či­ni ce­lo vi­no.

Ma­tic Viz­jak je bil že sav­na in fi­tnes moj­ster pa re­še­va­lec iz vo­de, na­ta­kar, šef ku­hi­nje ... Le kmet si ni­ko­li ni že­lel po­sta­ti. Pred krat­kim pa so ga raz­gla­si­li za naj­bolj ino­va­tiv­ne­ga mla­de­ga kme­ta le­ta 2017. Za­kaj? Ker kme­tu­je z eno naj­bolj ne­ti­pič­nih slo­ven­skih kme­tij­skih ra­stlin. Sre­di Šmar­ja pri Jel­šah sku­paj s star­ši go­ji či­li­je, jih pre­de­lu­je v vse mo­go­če oma­ke, kom­bi­ni­ra z na vi­dez ne­mo­go­či­mi pri­del­ki, ce­lo v vi­no jih da­je, za na­me­ček pa je sku­paj s pri­ja­te­lji usta­no­vil Dru­štvo lju­bi­te­ljev či­li­ja in že tre­tjič za­po­red sre­di Šmar­ja or­ga­ni­zi­ral či­li­jev fe­sti­val.

Za­čet­ke lju­be­zni do pe­ko­čih stvarc gre pre­pi­sa­ti oče­tu Sil­vu, de­lo­ma ce­lo ded­ku. Ta je do­mov no­sil sin­di­kal­no ozi­mni­co, v ka­te­ri se je vsa­ko le­to skri­val ko­za­rec fe­fe­ro­nov. Ti so osta­ja­li v kle­ti, do­kler k Viz­ja­ko­vim ni­so pri­šli de­lav­ci iz Ni­ša, ki so v slo­ven­ski ku­hi­nji moč­no po­gre­ša­li kaj pe­ko­če­ga. A ta­krat oče­tu Sil­vu še ni­so zle­zli pod ko­žo. Na­nje se je na­va­dil še­le v voj­ski, na­to pa je se­me­na pri­ne­sel tu­di do­mov in po­sa­dil v vrt.

Ven­dar fe­fe­ro­ni še ni­so či­li­ji. Med nji­mi je ce­lo ve­li­ka raz­li­ka. Men­da je opa­zna ta­ko v ku­hi­nji (či­li di­ši že, ko ga pre­re­žeš) kot na stra­ni­šču (po či­li­jih men­da ne pe­če ...). "Pr­ve či­li­je smo po­sa­di­li pred ka­kšni­mi pet­naj­sti­mi le­ti. Moj so­de­la­vec iz Ce­lja je bil že ta­krat či­sto ža­reč lju­bi­telj či­li­jev. Sam jih je sa­dil, ne­kaj se­men pa je dal tu­di me­ni," raz­la­ga Sil­vo. Ne­kaj či­li­jev so spro­ti po­je­dli, ne­kaj pa jih je osta­lo, za­to jih je Sil­vo na­mo­čil v žga­nje in do­bi­li so pr­vi iz­de­lek - če­be­lji pik.

Oma­ke po na­klju­čju

Na­to je v zgod­bo vsto­pil Ma­tic. Na­ve­li­čan dol­go­le­tne služ­be v ho­te­lir­stvu se je, ko so ho­tel v Por­to­ro­žu čez zi­mo pre­na­vlja­li, za­po­sle­ne pa po­sla­li na ča­ka­nje, vr­nil do­mov. "Pri­šel sem do­be­se­dno ve­ge­ti­rat, brez ne­kih ci­ljev. Ča­sa sem imel od ju­tra do ve­če­ra in z ne­čim sem se mo­ral za­po­sli­ti. Že po na­ra­vi sem rad zu­naj, oče je če­be­la­ril in mo­ko je mlel - pa sem se mu ma­lo pri­klju­čil," raz­la­ga Ma­tic. Vse dru­go je kla­sič­na zgod­ba o uspe­hu. Či­li­ji so pre­do­bro ro­di­li, Viz­ja­ko­vim ni uspe­lo po­je­sti sve­žih, po­ča­ka­jo pa prav dol­go tu­di ne.

"Pa smo iz vi­ška či­li­jev sku­ha­li oma­ko in jo vlo­ži­li v ko­zar­ce, ki so osta­li od ka­kšnih go­bic, ka­per, raz­lič­ni pač. Oko­li 80 jih je bi­lo. Pa smo jo, ko je kdo pri­šel na obisk ali kaj po­ma­gat, da­li na mi­zo. Mno­gim je bi­la ze­lo všeč in so za­če­li spra­še­va­ti, kje smo jo ku­pi­li. Na­to so jih ho­te­li sa­mi ku­pi­ti. Pa smo jim da­li za­stonj kak ko­za­rec za do­mov. No, tu­di ti so ko­za­rec do­ma od­pr­li, ko so do­bi­li ka­kšen obisk. In spet so bi­li nav­du­še­ni in ho­te­li tu­di sa­mi ku­pi­ti iz­de­lek. A v ta­kih ko­zar­cih iz­del­ka ne mo­reš pro­da­ja­ti, za­to smo ve­či­no raz­de­li­li, na­sle­dnje le­to pa smo pr­vič na­ba­vi­li ura­dne ko­zarč­ke. Če je ta­kšno za­ni­ma­nje, pa po­sku­si­mo, smo si re­kli. Še vse­e­no si pa ta­krat ni­ti slu­čaj­no ni­sem mi­slil, da bom za­ra­di te­ga ka­sne­je od­prl do­pol­nil­no de­jav­nost na kme­ti­ji."

Do­da­tek s kru­šne pe­či

Ko je pri­šla po­mlad, bi se Ma­tic lah­ko vr­nil na svo­je sta­ro de­lov­no me­sto. "Pa sem raz­mi­šljal, naj ube­rem var­no, ute­če­no, sta­ro pot ali po­sku­sim ne­kaj no­ve­ga in tve­gam. Saj ni bi­lo pr­vič, da sem tve­gal. Ta­koj po sre­dnji šo­li sem šel na lad­jo, da­leč stran, v Sin­ga­pur, kar je tu­di bi­lo tve­ga­no. Pa sem šel vmes za le­to dni na vrat na nos v Av­stra­li­jo. Do­ma se je kar na­en­krat za­če­la ek­s­pan­zi­ja. Oče se je do­mi­slil kre­mne­ga me­du, s ka­te­rim se prej nih­če ni pe­čal, ker je z njim ve­li­ko de­la. Pr­vi od­zi­vi na med ne­na­va­dne bar­ve so bi­li pri­vzdi­gnje­nih obr­vi, češ, kaj se­daj ča­ra­jo Viz­ja­ki s tem me­dom. Na­to smo me­du za­če­li do­da­ja­ti kla­sič­ni ci­met pa či­li, nor­mal­no. Spo­mni­li smo se na ingver, ga na­re­za­li, da­li su­šit na peč, ga zmle­li in da­li v med. Go­ji ja­go­de ima­mo tu­di že ne­kaj let do­ma in nam jih ni­ko­li ni uspe­lo vseh po­je­sti. Kaj z nji­mi? Ja, spet na kru­šno peč, v mlin­ček in v med. Ce­lo do čo­ko­la­de smo pri­šli, kar je vr­hun­sko. Konč­no so star­ši do­bi­li zdrav zaj­trk za otro­ke."

Še ne­kam so Viz­ja­ko­vi da­li či­li­je. "Na pr­vem či­li­je­vem fe­sti­va­lu smo prav gle­da­li, kam vse so ljud­je že po­ri­ni­li či­li­je. Po­tem ne­ke­ga dne sto­jiš pred kle­tjo in imaš špri­car v ro­ki in si re­češ, glej, v vi­no ga pa še nih­če ni dal. In smo na­re­di­li či­li­je­vo vi­no. Pr­vi po­sku­si so bi­li kla­vr­ni, bi­lo ga je gro­za pi­ti. Po treh le­tih so bi­li od­zi­vi lju­di do­bri. Pa smo si re­kli, daj­mo ga na oce­nje­va­nje. A dru­štva ga ni­so spre­je­la, češ da to ni vi­no in da s tem uni­ču­je­mo kul­tu­ro pi­tja. Ne­kaj dni sem bil uža­ljen, na­to pa sem po­mi­slil, da ne­kje na sve­tu pa go­to­vo je ka­kšno tek­mo­va­nje, kjer bi na­še vi­no vze­li. Pa sem po­gu­glal in pri­šel do New Yor­ka, kjer je bi­lo rav­no pet te­dnov do tek­mo­va­nja. Šti­ri te­dne sem ure­jal pa­pir­je, da sem lah­ko vi­no po­slal še pra­vo­ča­sno. Na pr­vem tek­mo­va­nju smo do­bi­li zla­to me­da­ljo za be­lo vi­no. Mal­ce ka­sne­je je bi­lo še dru­go tek­mo­va­nje na dru­gem kon­cu New Yor­ka in smo se še na ti­ste­ga pri­ja­vi­li z ro­se­jem in be­lim vi­nom in še v ka­te­go­ri­ji tam, v kon­ku­ren­ci 650 vi­nar­jev z vse­ga sve­ta in oko­li šti­ri ti­soč vzor­ci, do­bi­li dve sre­br­ni odli­čji," po­ve Ma­tic.

So­deč po pre­je­tih na­zi­vih in do­sež­kih, ki se se­daj mo­ra­jo le še spre­tno in kar naj­bo­lje iz­tr­ži­ti, člo­vek po­mi­sli, da bo adre­na­lin­ske­mu mla­de­ni­ču kma­lu po­šlo za­ni­ma­nje. Pred le­ti je na­mreč iz Šmar­ja da­leč stran od­šel za­to, ker mu je bi­lo dolg­čas. "Se­daj no­ben dan ni enak prej­šnje­mu, se­daj je či­sto dru­ga­če. Pri­zna­nja mi da­je­jo adre­na­lin. Na ta­kih lo­vo­ri­kah ne mo­reš za­spa­ti. To ti da­je elan in im­pulz za na­prej," na­po­ve­du­je naj­bolj ino­va­tiv­ni kmet le­ta.

Od obi­čaj­ne lju­be­zni do či­li­jev do zgod­be o uspe­hu

Fo­to: Roz­ma­ri PE­TEK

Ma­tic Viz­jak, naj­bolj ino­va­tiv­ni kmet le­ta 2017, je po­sku­sil že mar­si­kaj, usta­lil pa se je na majh­ni do­ma­či kme­ti­ji, kjer so či­li­ji do­ma že vsaj 15 let.

Fo­to: Roz­ma­ri PE­TEK

Oma­ke, ki so na­sta­le iz­ključ­no za­to, ker so či­li­ji pre­bo­ga­to ob­ro­di­li, so zdaj ve­li­ki hit.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.