Ko­ro­ški BQL in sek­si Pre­k­mur­ka

Pred­sta­va, ki je pre­ra­sla vse, tu­di Ma­li oder no­vo­go­ri­ške­ga gle­da­li­šča

Vecer - - FRONT PAGE - Me­li­ta For­stne­rič Hajn­šek

Po dol­gem ča­su je bi­la sko­raj ce­la eki­pa ka­ke tek­mo­val­ne pred­sta­ve na Bor­štni­ko­vem po­go­vo­ru. In od bli­zu so de­mon­stri­ra­li si­jaj­no ko­lek­tiv­no di­na­mi­ko, ki je tu­di v pred­sta­vi vr­hun­ska. Igral­ci, pev­ci, per­for­mer­ji, lut­kar­ji itd., ki so se pred­sta­vi­li: Ana Facchi­ni, Kri­sti­jan Gu­ček, Pe­ter Harl, Go­razd Ja­ko­mi­ni, Pa­tri­zia Ju­rin­čič Fin­žgar, Ju­re Ko­pu­šar, Mar­ju­ta Sla­mič in re­snič­ni glas­be­ni­ki Blaž Ce­la­rec, Bo­štjan

Na­rat in Jo­ži Ša­lej. Pred­sta­va iz­ha­ja iz glas­be­ne igre kul­tne lon­don­ske sku­pi­ne Ti­ger Lil­li­es in je pri­red­ba sve­tov­no zna­ne otro­ške sli­ka­ni­ce Pe­ter Ku­šter (Struwwel­pe­ter, 1845) nem­ške­ga psi­hi­a­tra, pe­sni­ka in pi­sa­te­lja He­i­nri­cha Ho­ff­man­na. Junk ope­ra, sa­ta­ni­stič­ni folk, bi­zar­na ope­re­ta - vse to je Pe­ter Ku­šter v iz­ved­bi SNG No­va Go­ri­ca in v re­ži­ji

Iva­ne Dji­las. Pred­sta­va je bi­la pr­vič na od­ru 1998. v Lon­do­nu, sle­di­le so upri­zo­ri­tve po vsem sve­tu, od Bro­a­d­waya do Burg­the­a­tra.

Ni­za bi­zar­ne zgod­be "čr­ne pe­da­go­gi­ke" o sla­bem ve­de­nju otrok in nje­go­vih mo­žnih ne­var­nih po­sle­di­cah. Otrok, ki no­če je­sti, vse bolj huj­ša, do­kler ne umre; de­kli­ca, ki se igra z vži­ga­li­ca­mi, zgo­ri …

Ka­ko vi­di ta ža­nr­ski hi­brid re­ži­ser­ka? Kot štu­dent­ka je šla z glas­be­ni­ki v Edin­burg in v cer­kvi - te­a­tru je vi­de­la Ti­ger Lil­li­es, be­le obra­ze, brech­to­vske, klov­no­vske, in te­daj je ra­zu­me­la, kje se sre­ču­je­ta glas­ba in te­a­ter in za­funk­ci­o­ni­ra­ta sku­paj. Že­le­la si je de­la­ti mo­no­dra­mo "in­spi­red by Ti­ger Lil­li­es", a do na­ku­pa li­bre­ta Pe­tra Ku­štra je mo­ra­lo pre­te­či še pet­najst let. Za­ni­mi­vo, kaj na­re­di­ta čas in od­kri­tje vseh šte­vil­nih gle­da­li­ških iz­ra­znih sred­stev, ki jih pre­ma­lo upo­ra­blja­mo, pra­vi Dji­la­so­va - od lutk do vseh iz­ra­znih spre­tno­sti, ki se jih da upo­ra­bi­ti pri igral­cih. Pre­se­ne­tlji­vo je, ka­ko so vsi glas­be­ni­ki v pred­sta­vi. Igral­ci ustvar­ja­jo glas­be­ne ku­li­se z vi­dni­mi in­stru­men­ti idr., tu­di lut­ke sta ani­mi­ra­la Pa­tri­zia in Ju­re v pred­sta­vi, pod si­jaj­nim vo­de­njem lut­kar­ja

Bra­ne­ta Vi­žin­ti­na.

Ka­ko so se lo­ti­li glas­be­ne po­do­be pred­sta­ve? Ce­larc pra­vi, da je bi­la glav­na ide­ja ohra­ni­ti ču­da­štvo Ti­ger Lil­li­es, pred­vsem pa so se ogi­ba­li alp­ske­ga hum­pa-cum­pa. Naj­ve­čji iz­ziv je bil, ka­ko to mu­zi­ko za­pe­ti in za­i­gra­ti ta­ko, da bo ime­la ta fi­ling. Na­rat je ome­nil po­men punk ele­men­tov. Stva­ri ni­so či­sto pra­vil­ne in ulo­vi­ti na­pa­ko je moj­str­stvo. Ko vse kot or­gan­ska kre­a­tu­ra ma­lo ple­še, pri­do­bi ta rob. Mo­raš pa bi­ti ze­lo do­ber glas­be­nik za to, so sme­je se pov­ze­li.

Iz­toč­ni­ca je bi­lo is­ka­nje raz­pok, kar se cir­ku­ške­ga te­a­tra ti­če; vse te­me­lji na na­pa­ki­cah, pra­vi Moj­ster ce­re­mo­ni­je v pred­sta­vi Kri­sti­jan Gu­ček. Pri­po­ve­do­va­lec zgod­be je kre­a­tor ora­to­ri­ja. "Gre­mo se gle­da­li­šče, ki ona­ni­ra nad Sha­ke­spe­a­rom. Za fo­ro sem gle­dal an­gle­ške igral­ce sha­ke­spe­ar­jan­ce," pra­vi in da so pred­sta­vo za­če­li gra­di­ti v ne­zna­no. "Zme­raj zno­va nas pre­se­ne­ti."

Po­memb­ne raz­po­ke, pra­vi Dji­la­so­va, s pre­dlo­go 13 stra­ni res spr­va ne veš, kaj bi. Ve­li­ko stva­ri je na­sta­ja­lo na pod­la­gi na­pa­ke, ko se je nek­do zmo­til. Pred­sta­va je po­ma­ga­la gra­di­ti pred­sta­vo sa­mo.

Re­ži­ser­ka je pred­sta­vi­la lok od ho­ff­man­no­vske­ga re­pre­siv­ne­ga do da­na­šnje­ga per­mi­siv­ne­ga od­no­sa do vzgo­je. "Da­nes bi se ti­sti Ho­ff­man­no­vi otro­ci vsi zdra­vi­li – za ano­re- ksi­jo, mo­tnjo po­zor­no­sti, de­pre­si­jo ... Da­nes ne de­la­mo več otrok po svo­ji po­do­bi, am­pak ta­ke, ka­kšni naj bi bi­li. Na rav­ni igral­ske­ga iz­ra­za smo prav to is­ka­li." To, kar odli­ku­je pred­sta­vo, je očar­lji­va an­sam­bel­ska igra. Pu­bli­ka je pov­sod naj­prej v šo­ku, zbe­ga­na, po­tem pa se ne­skonč­no spro­sti. Pred­sta­va je bi­la do­slej va­blje­na na lut­kov­ne, otro­ške, fe­sti­va­le za od­ra­sle, z vse­mi ko­mu­ni­ci­ra.

Go­razd Ja­ko­mi­ni se je vpra­šal, kaj se zgo­di, ko na od­ru ni več po­tre­be, da nek­do sam ho­če ne­kaj bi­ti, ko se zač­ne­jo do­ga­ja­ti ču­do­vi­te re­či. To je ta pred­sta­va, ki je pre­ra­sla vse, tu­di pr­vo­tni Ma­li oder no­vo­go­ri­ške­ga gle­da­li­šča.

Ko vse te­me­lji na na­pa­kah in raz­po­kah

Fo­to: Pe­ter UHAN

Mno­žič­na za­sed­ba na od­ru

Fo­to: Sa­šo BIZ­JAK

Mno­žič­na za­sed­ba na po­go­vo­ru o upri­zo­ri­tvi Pe­ter Ku­šter

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.