Mo­žne so stav­ke, za­pr­tje šol

Sa­njin Ule­žić, dok­to­rand z bar­ce­lon­ske uni­ver­ze Pom­peu Fa­bra, o eman­ci­pa­ci­ji Ka­ta­lo­ni­je

Vecer - - INTERVJU - Ena do pet

Sa­njin Ule­žić je tik pred za­go­vo­rom dok­to­ra­ta iz po­li­tič­ne so­ci­o­lo­gi­je na bar­ce­lon­ski uni­ver­zi, kjer je pre­ži­vel za­dnjih šest let. Do­ma iz Ce­lja je raz­i­sko­val po­li­tič­no an­ga­ži­ra­nost mla­dih, po­men po­li­tič­ne­ga spo­mi­na in av­to­no­mi­je. Tre­nu­tno de­la kot raz­i­sko­va­lec na Cen­tru za druž­be­na gi­ba­nja v Fi­ren­cah in se pri­mer­jal­no ukvar­ja s si­tu­a­ci­jo na Se­ver­nem Ir­skem in v Ka­ta­lo­ni­ji. Pri­po­ve­du­je o lju­deh, ki so se or­ga­ni­zi­ra­li, da bi sto­pi­li iz ome­ju­jo­čih po­li­tič­nih okvi­rov tre­nu­tnih ma­ši­ne­rij dr­žav.

Gi­ba­nje za ne­od­vi­snost Ka­ta­lo­ni­je je ra­slo po­sto­po­ma, po­seb­no po le­tu 2010. Ko­li­kšno za­slom­bo ima v ci­vil­no­druž­be­nih gi­ba­njih? "Ko­a­li­ci­je med sku­pi­na­mi za ne­od­vi­snost so na­sta­ja­le po­ča­si. A več ko je bi­lo pri­ti­ska in re­pre­siv­nih ukre­pov špan­ske vla­de, več je bi­lo so­li­dar­no­sti. Od štu­den­tov, fe­mi­nistk do he­ker­skih ak­ti­vi­stov, ki so se zna­šli na uda­ru po le­tu 2013. Špa­ni­ja jih je ob­to­že­va­la upo­ra, pod­po­re te­ro­riz­ma, ma­li­ko­va­nja ba­sko­vske Ete. Pri­šlo je do toč­ke, ko je sku­pnost pre­po­zna­la, da jih z dru­gi­mi, ki jih pre­ga­nja­jo, po­ve­zu­je rav­no pod­po­ra ne­od­vi­sno­sti ali vsaj di­a­log za več av­to­no­mno­sti. Po­leg di­rek­tne re­pre­si­je je šlo tu­di za sim­bol­na de­ja­nja: le­ta 2013 je špan­ska vla­da po­tr­di­la šol­sko re­for­mo z be­se­da­mi, da se lah­ko ka­ta­lon­ski pro­blem re­ši le, če se bo­do ka­ta­lon­ski učen­ci bolj po­špan­šči­li. Ta re­for­ma šol­stva, ki so se ji ka­sne­je uspe­šno zo­per­sta­vi­li, je vklju­če­va­la tu­di ne­o­li­be­ral­ne spre­mem­be in ukre­pe pri­va­ti­za­ci­je. Oko­li nje se je ak­ti­vi­ra­lo ogro­mno di­ja­kov in štu­den­tov." Kaj je to po­me­ni­lo za ide­jo ne­od­vi­sno­sti?

"Ta pre­plet ci­vil­nih gi­banj, štu­dent­sko gi­ba­nje, po­ve­za­no s 15M, se je v enem de­lu obli­ko­va­lo v stran­ko CUP, Kan­di­da­tu­re ljud­ske eno­tno­sti. Šlo je za re­dek pre­skok: iz druž­be­ne­ga gi­ba­nja je na­sta­la po­li­tič­na stran­ka s kon­kre­tnim pro­gra­mom in ni­so bi­li le več­na opo­zi­ci­ja, am­pak so re­la­tiv­no kma­lu po­sta­li del vla­da­jo­če ko­a­li­ci­je. S CUP so mno­gi mla­di do­bi­li upa­nje, da ob­sta­ja po­li­tič­na stran­ka, ki pred­sta­vlja njih in nji­ho­ve pro­ble­me. Ne izo­li­ra­no in oz­ko, am­pak v kon­te­kstu šir­ših druž­be­nih pro­ble­mov. Ko smo raz­i­sko­va­li in in­ter­vju­va­li mla­de, je bi­lo iz­ra­zi­to ve­se­lje, da bo­do lah­ko vo­li­li. Raz­la­ga­li so, ka­ko so jim star­ši pri­po­ve­do­va­li, da dol­go, sploh med dik­ta­tu­ro, ni bi­lo mo­go­če za­res iz­bi­ra­ti. Na­to so raz­o­ča­ra­li še So­ci­a­li­sti. V CUP so vi­de­li mo­žnost vse­bin­sko in or­ga­ni­za­cij­sko dru­gač­ne po­li­ti­ke."

Je bi­lo za CUP po­memb­no, da ob­sta­ja­jo že od le­ta 2003, da so de­lo­va­li na lo­kal­ni rav­ni?

"So stran­ka, ki iz­ra­zi­to de­lu­je na te­re­nu, in to je iz­je­mne­ga po­me­na. De­jan­sko de­lu­je­jo dru­ga­če. Bliž­je so ci­vil­nim ini­ci­a­ti­vam, nji­ho­va sre­ča­nja so de­ni­mo po­dob­na do­god­kom Ka­ta­lon­ske na­ci­o­nal­ne skup­šči­ne (ANC). V Ka­ta­lo­ni­ji je v vseh me­stih ve­li­ko tr­gov in CUP je vzpo­sta­vil pra­kso zbi­ra­nja pod iz­o­be­še­nim na­pi­som, pri­pra­vi­jo sku­pno­stni pi­knik, ve­čer­jo, z lju­dmi raz­pra­vlja­jo o ne­ki te­ma­ti­ki. To se do­ga­ja v vsa­ki če­tr­ti, ob­či­ni, kjer ima­jo de­le­ga­te. Ljud­je se sre­ču­je­jo in so­de­lu­je­jo. Po­mem­ben del pro­gra­ma CUP je tu­di kri­ti­ka ka­pi­ta­liz­ma, ki iz­ha­ja iz prak­tič­nih iz­ku­šenj lju­di. Mno­gi so po fi­nanč­ni kri­zi iz­gu­bi­li sta­no­va­nja. CUP je bil gle­de te­ga ze­lo vple­ten, v po­li­ti­ko so pri­pe­lja­li pra­vi­co do pre­bi­va­li­šča, ak­tiv­no so­de­lo­va­li pri ma­ni­fe­sta­ci­jah in pro­te­stih pred hi­ša­mi lju­di, ki so od­lo­ča­li, ali bo­do ne­ko­ga vr­gli iz hi­še na uli­co ali ne. Or­ga­ni­zi­ra­li so be­ne­fi­te, zbi­ra­li de­nar za lju­di v sti­ski. Špan­ska za­ko­no­da­ja je vse bolj kr­či­la pro­stor za ci­vil­no ne­po­kor­šči­no in pro­te­ste, a so se še na­prej lo­te­va­li ak­cij, ko so v opu­šče­ne hi­še na­se­lje­va­li lju­di brez bi­va­li­šča. Z dru­gi­mi gi­ba­nji, de­ni­mo s PAH, ki je bil v pr­vih vr­stah pri za­šči­ti pra­vi­ce lju­di do bi­va­li­šča, so re­še­va­li kon­kre­tne sti­ske lju­di. Pri vpra­ša­nju ka­ta­lon­ske ne­od­vi­sno­sti pa je pri­šlo do raz­de­li­tve – pod­por­ni­ki ne­od­vi­sno­sti so se pri­dru­ži­li CUP, dru­gi so do te­ga osta­li bolj za­dr­ža­ni. V CUP tu­di že od za­čet­ka opo­zar­ja­jo na pro­ble­me špan­ske tran­zi­ci­je iz vo­ja­ške dik­ta­tu­re v de­mo­kra­ci­jo. Re­snič­nih spre­memb in­sti­tu­cij ni ni­ko­li bi­lo. Gar­dia Ci­vil je pa­ra­vo­ja­ška po­li­ci­ja iz ča­sa ge­ne­ra­la Fran­ca."

Za­kaj so ti zna­ki ne­u­spe­le tran­zi­ci­je zdaj po­sta­li ta­ko oči­tni in ne­pre­mo­stlji­vi?

"Špan­ska po­li­ti­ka je po­li­ti­ka kon­ti­nu­i­te­te. To se ka­že na več rav­neh. Na rav­ni kli­en­te­liz­ma je to po­sta­lo še oči­tne­je po fi­nanč­ni kri­zi, ko so bi­le spre­je­te 're­ši­tve', ki so ško­do­va­le ve­či­ni pre­bi­val­stva in so okre­pi­le že ob­sto­je­če eli­te. Kon­ti­nu­i­te­ta iz ča­sa Fran­ca se ka­že tu­di v sod­stvu. Na­po­ti­tve so­dni­kov v Ka­ta­lo­ni­jo so znak že­lje, da se ohra­ni kon­zer­va­tiv­na stru­ja, ki je bli­zu se­da­nji obla­sti. In­ter­pre­ta­ci­je ustav­ne­ga za­ko­na o av­to­no­mi­ji Ka­ta­lo­ni­je le­ta 2010 so bi­le pre­že­te z ide­ja­mi, ki jih v de­mo­kra­ci­ji ne bi več pri­ča­ko­va­li. Ne­ka­te­ri ana­li­ti­ki pra­vi­jo, da so ustav­ni so­dni­ki te­daj za­vr­ni­li ve­čjo ka­ta­lon­sko av­to­no­mi­jo, da bi ohra­ni­li la­stno le­gi­ti­mnost gle­de na zna­ke še ve­čje kon­zer­va­tiv­no­sti, ki se je obe­ta­la z zma­go Ljud­ske stran­ke."

Ka­ko po­mem­ben mo­bi­li­za­tor je zgo­do­vin­ski spo­min in ni­ko­li pri­zna­ni zlo­či­ni fa­ši­stič­ne Fran­co­ve dik­ta­tu­re?

"Ljud­je, po­seb­no v Ba­ski­ji in Ka­ta­lo­ni­ji, kjer je bi­lo te­ror­ja in zlo­či- Sa­njin Ule­žić, po­li­tič­ni so­ci­o­log: "Ljud­je ne bo­do zlah­ka spre­je­li špan­ske nad­vla­de." Na ka­kšen na­čin in ko­li­ko šte­je med­na­ro­dna so­li­dar­nost? "Mor­da so Ka­ta­lon­ci že pri­šli do spo­zna­nja, da od evrop­skih po­li­tik ne mo­re­jo pri­ča­ko­va­ti ve­li­ko."

Ali v Ka­ta­lo­ni­ji za­u­pa­jo v EU?

"Za­go­vor­ni­ki ne­od­vi­sno­sti že ne­kaj ča­sa ne no­si­jo več za­stav EU."

Ka­te­ra za­sta­va jim zbu­ja več za­u­pa­nja?

"V ro­ke so ra­je vze­li za­sta­vo Zdru­že­nih na­ro­dov. Se­gli in sto­pi­li so že pre­ko Evro­pe. Ve­do, da med­na­ro­dna so­li­dar­nost ob­sta­ja."

Kaj lah­ko na­re­di po­li­ti­ka, če­tu­di sim­bol­no? "Par­la­men­tar­na sku­pi­na pri­ja­telj­stva je za­go­to­vo lah­ko pr­vi ko­rak. A sim­bol­ne okvi­re bo ver­je­tno tre­ba tu­di kma­lu pre­se­či. Nih­če ne ve, ka­ko da­leč bo šlo vse sku­paj. Ne­kaj so­li­dar­no­sti smo že vi­de­li in vi­de­li bo­mo, ka­ko da­leč lah­ko se­že."

Ali Ka­ta­lon­ci lah­ko pri­ča­ku­je­jo so­li­dar­nost? "Mi­slim, da. Ve­do, da brez nje ne bo šlo."

nov v ča­su dik­ta­tu­re naj­več, so tu ko­rak pred pre­o­sta­lo Špa­ni­jo. Že­li­jo pre­se­či, kar ime­nu­je­jo pr­va tran­zi­ci­ja. Špa­ni­ja je spre­je­la za­kon o zgo­do­vin­skem spo­mi­nu pod So­ci­a­li­sti le­ta 2007. A Ka­ta­lon­ci in Ba­ski so to za­če­li že bi­stve­no prej, v Ka­ta­lo­ni­ji vsaj oko­li le­ta 2003, ko je tri­par­ti­tna le­va ka­ta­lon­ska vla­da, se­sta­vlje­na iz Ka­ta­lon­skih so­ci­a­li­stov, Re­pu­bli­kan­ske le­vi­ce in ka­ta­lon­ske ve­je Zdru­že­ne le­vi­ce (IU-Eu­iA), za­če­la raz­vi­ja­ti in­sti­tu­ci­o­na­li­zi­ra­ne po­li­ti­ke spo­mi­na in ob­no­ve zgo­do­vin­ske­ga iz­ro­či­la. Te­daj je bil po­mem­ben od­ziv iz dru­gih de­lov Špa­ni­je, ki so jih gle­da­li z ne­za­u­pa­njem in ne­go­do­va­njem. To je še do­da­tno iz­kri­sta­li­zi­ra­lo raz­kol med ka­ta­lon­sko in špan­sko druž­bo. Za­ni­mi­vo je, da to ze­lo ve­li­ko po­me­ni tu­di mla­dim, ob-

sta­ja tu­di ve­lik in­te­res po med­ge­ne­ra­cij­skem pre­no­su spo­mi­na: že­li­jo pri­zna­nje zma­ge idej an­ti­fa­šiz­ma, za bolj vklju­ču­jo­čo druž­bo in za na­pre­dne, de­mo­kra­tič­ne vre­dno­te."

Le­ta 2010 je ustav­no so­di­šče raz­ve­lja­vi­lo le ustav­ni za­kon o av­to­no­mi­ji Ka­ta­lo­ni­je, ne pa Va­len­cie in An­da­lu­zi­je. Je ob­ču­tek Ka­ta­lon­cev, da jih ima Ma­drid po­se­bej na pi­ki, pra­vi­len?

"Glav­ni ka­men spo­ti­ke te­daj je bi­la do­loč­ba, da so pre­bi­val­ci Ka­ta­lo­ni­je na­rod zno­traj Špa­ni­je. Če ze­lo po­splo­šim, pov­pre­čen Špa­nec vi­di ka­ta­lon­ski pro­blem emo­ci­o­nal­no. Ni pro­sto­ra za ra­ci­o­nal­ne de­ba­te in pre­vla­du­je­jo ne­ga­tiv­ni ste­re­o­ti­pi. Če že­li­jo Ka­ta­lon­ci več av­to­no­mi­je, se to hi­tro pre­ve­de v nji­ho­vo sko­post.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.