Pri­mož Pu­gelj, ki­par:

Aka­dem­ski ki­par, av­tor dva­naj­ste klo­pi v se­ri­ji Zgod­be o klo­peh in lju­deh

Vecer - - FRONT PAGE - Me­li­ta For­stne­rič Hajn­šek

"Ma­ri­bor je ze­lo le­po me­sto, ki pa po­tre­bu­je svež za­gon. Lah­ko bi po­stal no­vi Ber­lin ali sre­di­šče li­kov­ne sce­ne na tem po­dro­čju ... Kar ne­kaj mo­jih ko­le­gov je že za­me­nja­lo lo­ka­ci­je svo­jih ate­lje­jev za Ma­ri­bor."

Va­ša dva­naj­sta Klop v ci­klu Zgodb o klo­peh in lju­deh je bi­la no­vo­le­tno da­ri­lo Ma­ri­bo­ru. Da­ri­lo v sim­bol­nem po­me­nu, a tu­di de­jan­sko. Skulp­tu­ra je iz 40 ti­soč košč­kov, vsak od njih je tri­krat za­var­jen. Ogro­mno te­dnov de­la je v tem va­šem pro­jek­tu, ki je naj­brž za vas kot jav­na pla­sti­ka na emi­nen­tnem me­stnem pro­sto­ru naj­lep­še ma­ri­bor­ske ob­no­vlje­ne ar­hi­tek­tu­re - Lut­kov­ne­ga gle­da­li­šča - bil po­se­ben iz­ziv in čast?

"Ter­min po­sta­vi­tve mo­je klo­pi je so­vpa­del s pra­znič­nim ča­som - in prav nič me ne mo­ti, če po­sta­vi­tev ra­zu­me­mo kot no­vo­le­tno da­ri­lo me­stu. Da­ri­la pa ne bi bi­lo, če ne bi bi­lo spon­zor­jev, ki so pro­jekt omo­go­či­li. Če bi str­nil ves čas, ki ga zah­te­va ta­kšna skulp­tu­ra, bi lah­ko re­kel, da je čas, ki sem ga po­ra­bil, bolj smi­sel­no pri­mer­ja­ti z le­ti kot pa s te­dni. Gre za kon­ti­nu­i­ra­no raz­vi­ja­nje ide­je, ki se vle­če od kon­ca mo­je­ga štu­di­ja. Ve­sel sem, da sem na­šel rde­čo nit - te­mo v mo­jem ustvar­ja­nju, v ka­te­ri imam ve­li­ko svo­bo­de in mi omo­go­ča ne­neh­no raz­vi­ja­nje. In ne na­za­dnje tu­di pre­ži­ve­tje. Idej je ve­li­ko, ča­sa ve­dno pre­ma­lo. Lo­ka­ci­jo za klop smo is­ka­li kar ne­kaj ča­sa, vmes je bi­lo kar ne­kaj lo­ka­cij in raz­mi­šljanj, ka­kšno klop bi po­sta­vi­li. Mi­slim, da se je is­ka­nje lo­ka­ci­je vle­klo več kot eno le­to. V ta pro­ces smo bi­li v glav­nem vple­te­ni Li­lja­na Jarh, du­ša pro­jek­ta Zgod­be o klo­peh in lju­deh, Mar­ko Kle­men­čič, kra­jin­ski ar­hi­tekt, in jaz. Na­to pa je pri­šla ide­ja in mo­žnost po­sta­vi­tve pred Lut­kov­nim gle­da­li­ščem Ma­ri­bor. Vsem se nam je zde­la naj­bolj pri­mer­na in na­ra­vi mo­je­ga de­la tu­di naj­bolj­ša lo­ka­ci­ja, ki sem je bil ze­lo ve­sel. Ma­ska je na­mreč sim­bol gle­da­li­šča. Tu­di so­de­lo­va­nje z Lut­kov­nim gle­da­li­ščem Ma­ri­bor je bi­lo ze­lo pri­je­tno in plo­dno."

Mo­je dru­go me­sto

Ak­ci­ja Zgod­be o klo­peh in lju­deh, h ka­te­ri se pri­dru­žu­je­te že kot dva­naj­sti av­tor, vam kot Ne­ma­ri­bor­ča­nu in ki­par­ju po­me­ni naj­brž ne­na­va­den, re­dek ustvar­jal­ni kon­tekst? Ki­par­ji ni­ste edi­ni av­tor­ji klo­pi, so tu­di ar­hi­tek­ti, kra­jin­ski ar­hi­tek­ti, ce­lo sli­kar­ji. Kljub vse­mu ste v ve­či­ni - Met­ka Kav­čič, Jer­nej For­bi­ci, To­maž Pla­vec, Ma­ri­jan Drev ... Naj­brž ste pre­štu­di­ra­li dru­ge klo­pi, nji­ho­ve po­e­ti­ke ... Ko­li­ko je skulp­tu­ra po va­še lah­ko upo­rab­na? "Gle­de Ma­ri­bo­ra in dru­gih kra­jev, v ka­te­rih so po­sta­vlje­ne mo­je stva- ri­tve, se ne obre­me­nju­jem pre­več. Ve­sel sem vsa­ke­ga me­sta, kra­ja, v ka­te­rem sto­ji­jo mo­je stva­ri­tve. Naj­bolj sem ve­sel, ko jih lju­dje sprej­me­jo in po­sta­ne­jo del nji­ho­ve­ga oko­lja. To je vse­ka­kor po­tr­di­tev mo­je­ga de­la. Ko­nec kon­cev naj bi bi­la ume- tnost uni­ver­zal­na in naj bi go­vo­ri­la je­zi­ke ce­le­ga sve­ta. Ma­ri­bor pa je po­stal mo­je dru­go me­sto, saj pre­ži­vim ne­ma­lo ča­sa v njem. V me­stu sem na­mreč na­šel ve­li­ko pri­ja­te­ljev in lju­be­zen. Pa tu­di na po­slov­nem po­lju imam kar ne­kaj lju­di, s ka­te­ri­mi uspe­šno so­de­lu­jem.

Vseh klo­pi sploh še ni­sem vi­del, mi je pa za­ni­mi­vo, da tu­di dru­gi ustvar­jal­ci na po­lju li­kov­ne ume­tno­sti so­de­lu­je­jo v ta­kšnih pro­jek­tih. Kar za­bri­su­je me­je med de­fi­ni­ra­njem, kaj kdo je in kaj kdo poč­ne. Čas bo po­ve­dal, ko­li­ko smo bi­li uspe­šni. Po pre­te­ku ne­ke­ga ob­do­bja se ne bo nih­če spra­še­val, ali je de­lo ustva­ril ki­par, sli­kar, ar­hi­tekt ...

Klop je upo­rab­na, na njej se lah­ko se­di. Je pa sa­ma stva­ri­tev ze­lo vi­zu­al­na in ne­ho­te si­li opa­zo­val­ce v raz­mi­šlja­nje, ali bo­do na­njo se­dli ali ne."

Obra­zi kot po­kra­ji­ne

Va­ša skulp­tu­ra s pre­pro­stim na­slo­vom Klop upo­da­blja ve­li­ke ma­ske, ki so tu­di si­cer sre­dišč­ne v va­šem ak­tu­al­nem opu­su. Prav­kar v ga­le­ri­ji Dru­štva li­kov­nih ume­tni­kov Lju­blja­na raz­sta­vlja­te Ma­ske. Ano­ni­mna obli­čja alu­di­ra­jo na zla­ga­nost da­na­šnje me­dij­ske re­al­no­sti, brez­du­šnost glo­ba­li­za­ci­je ...? "V ga­le­ri­ji Dru­štva li­kov­nih ume­tni­kov Lju­blja­ne raz­sta­vljam sku­paj z gra­fi­čar­ko Ve­sno Dr­no­v­šek. Na­slov raz­sta­ve je Ob­sta­ja­nja in mi­ne­va­nja. Sam se s tre­mi raz­sta­vlje­ni­mi de­li po­kla­njam Jo­že­tu Pleč­ni­ku, saj je bi­la razstava pr­vo­tno na­čr­to­va­na za le­to 2017, v ka­te­rem smo se spo­mi­nja­li 60. oble­tni­ce ar­hi­tek­to­ve smr­ti. Da ma­ske alu­di­ra­jo na zla­ga­nost da­na­šnje me­dij­ske re­al­no­sti in brez­du­šnost glo­ba­li­za­ci­je, je v enem od te­ks­tov k raz­sta­vi za­pi­sa­la Jel­ka

Vreč­ko, saj v mar­si­ka­te­rem pro­jek- tu že­lim bi­ti (tu­di) druž­be­no kri­ti­čen. Ma­ske ali obra­zi ali obli­čja se v v mo­jem de­lu po­ja­vlja­jo na na­čin, da opa­zo­val­ca na­pe­lju­je­jo k raz­mi­šlja­nju ali kon­tem­pla­ci­ji. Me­nim, da je li­kov­no de­lo uspe­šno ta­krat, ko opa­zo­va­lec v njem naj­de ne­kaj zna­ne­ga ali ne­kaj, kar ga je mor­da ne­koč za­zna­mo­va­lo, kar je do­ži­vel. Gre za tre­nu­tek, ki ga že­lim pre­bu­di­ti v nje­go­vem to­ku raz­mi­šlja­nja. Ze­lo po­dob­no kot na pri­mer knji­ga, film ali sklad­ba, ki te od­pe­lje. Mo­ji obra­zi ni­so por­tre­ti. Z nji­mi ne de­fi­ni­ram ni­ti spo­la. Vča­sih jih vi­dim kot po­kra­ji­ne.

Člo­ve­ški obraz pi­še mi­li­jo­ne zgodb in mi po­me­ni ne­iz­čr­pni vir idej. Lah­ko ga upo­ra­bim v raz­lič­nih kon­te­kstih. Bo­di­si da je druž­be­no kri­ti­čen in de­fi­ni­ra ka­kšen do­go­dek iz no­vej­še zgo­do­vi­ne, kot na pri­mer v pro­jek­tu Hol­ly­wood iz le­ta 2011, bo­di­si da ga upo­ra­bim kot sim­bo­le na­rav­nih ele­men­tov, ogenj, vo­da, zrak, ze­mlja. Pri Klo­pi sem obraz na­ve­zal na lut­ke - to­rej gle­da­li­šče - to­rej ma­ska. Ma­ska je ze­lo za­ni­miv fe­no­men. Ko si jo na­de­ne­mo, po­sta­ne­mo nek­do drug."

Ka­ko vi­di­te in po­zna­te Ma­ri­bor? "Ma­ri­bor je ze­lo le­po me­sto, ki pa po­tre­bu­je svež za­gon. Lah­ko bi po­stal no­vi Ber­lin ali sre­di­šče li­kov­ne sce­ne na tem po­dro­čju. Ve­li­ko je pro­sto­ra, ra­znih hal in de­lav­nic, ki so pra­zne, in tu­di na­jem teh pro­sto­rov je ce­nej­ši kot v Lju­blja­ni. Kar je pri­vlač­no za ustvar­jal­ce, sa­mo ka­men­ček se mo­ra zva­li­ti in se to lah­ko zgo­di. Kar ne­kaj mo­jih ko­le­gov je že za­me­nja­lo lo­ka­ci­je svo­jih ate­lje­jev za Ma­ri­bor."

Je kon­di­ci­ja jav­ne pla­sti­ke pri nas sla­ba? Kaj me­ni­te o iz­ri­nja­nju ume­tni­kov iz raz­pi­sov, kot je bil za­dnji za spo­me­nik spra­ve na Kon­gre­snem tr­gu?

"Ne zdi se mi rav­no sla­ba kon­di­ci­ja, saj je kar ne­kaj no­vih po­sta­vi­tev jav­nih skulp­tur v dr­ža­vi in mo­žno­sti za­nje še ve­dno ob­sta­ja­jo. Vča­sih se bolj spra­šu­jem o kva­li­te­ti del, ki se po­ja­vlja­jo. Ni­sem kri­tik in to ra­je ob­dr­žim za­se ali vsaj v kro­gu svo­jih sta­no­vskih ko­le­gov. Od­go­vor­nost bi mo­ra­li pre­vze­ma­ti ti­sti, ki naj bi bi­li za to pri­stoj­ni. Gle­de iz­ri­nja­nja pa mi­slim, da ni va­žno, kdo je kdo. Če je de­lo do­bro in je pri­šlo sko­zi fil­ter ko­mi­si­je, naj se po­sta­vi."

Ne­kaj mo­jih ko­le­gov je že za­me­nja­lo lo­ka­ci­je svo­jih ate­lje­jev za Ma­ri­bor

Fo­to: An­drej PETELINŠEK

Ki­par Pri­mož Pu­gelj pred dva­naj­sto klo­pjo v ci­klu Zgod­be o klo­peh in lju­deh

Fo­to: Ar­hiv Pri­mo­ža Pu­glja

Klop v dnev­ni lu­či

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.