Ot(r)oška sku­pnost zla

Po Wil­li­a­mu Gol­din­gu Si­mo­na Ha­mer: Po­ša­sti, Slo­ven­sko mla­din­sko gle­da­li­šče, ogled pred­sta­ve 6. ja­nu­ar­ja

Vecer - - KULTURA - Me­li­ta For­stne­rič Hajn­šek

No­be­lo­vec Wil­li­am Gol­ding je an­ti­u­to­pi­jo Go­spo­dar muh 1954. na­pi­sal pod vpli­vom gro­zot dru­ge sve­tov­ne voj­ne in stra­hu pred atom­sko voj­no, ki je vi­se­la v zra­ku po le­tu 1945. Na sa­mo­tni otok str­mo­gla­vi­jo otro­ci, vzpo­sta­vi se ne­na­va­dna ot(r)oška sku­pnost s hi­e­rar­hi­jo in vsem (ne) člo­ve­škim. Je sploh kdo v sku­pno­sti spo­so­ben pre­ma­ga­ti zlo, ki se po Gol­din­gu skri­va v vsa­kem od nas? Raz­vpit je nje­gov ni­hi­li­stič­ni ci­tat "člo­vek pro­i­zva­ja so­vra­štvo, ta­ko kot če­be­la pro­i­zva­ja med".

Re­ži­ser Vi­to Tau­fer in dra­ma­tur­gi­nja ter av­to­ri­ca te­ks­ta Si­mo­na

Ha­mer sta pred­sta­vo Po­ša­sti am­bi­ci­o­zno zgra­di­la na osnov­nih mo­ti­vih Gol­din­go­ve zgod­be o zlu. O na­si­lju/ po­ša­stih v nas, o "eko­lo­gi­ji člo­ve­ko­ve du­šev­no­sti" sta raz­mi­šlja­la v druž­be­no-po­li­tič­nem kon­te­kstu da­na­šnjo­sti.

In­sce­na­ci­ja je uo­kvir­je­na ali pro­stor­sko za­me­je­na s po­do­ba­mi, raz­pe­ti­mi med šti­ri ele­men­te - vo­da, ogenj, školj­ka, lu­na. In k pr­vin­sko­sti pri­po­mo­re­jo bob­ni, ki so vse­sko­zi v ko­tu pri­zo­ri­šča z bob­nar­jem ( Ser­gej

Ra­nđe­lo­vić). Kot zna­me­nje pr­vin­sko­sti, rit­ma zla? Štir­je ele­men­ti so pla­ka­tno iz­pi­sa­ni na pro­soj­ne ste­ne (sce­no­gra­fa sta Bran­ko Hoj­nik in

Ur­ša Vi­dic), ki za­sti­ra­jo do­ga­ja­nje in se me­nja­va­jo gle­de na men­tal­na sta­nja pro­ta­go­ni­stov. Ob eska­la­ci­ji zla, ko gru­ča bru­tal­no po­gu­bi ene­ga od njih, ek­s­pre­siv­no pr­ši kri vse­na­o­krog po mleč­ni ste­ni, ki lo­ču­je eno in dru­go stvar­nost.

Gru­pa in­fan­til­ne­žev, po šol­skih uni­for­mah so­deč otrok ( ko­stu­mi in ma­ske Ana Žer­jal), ki jih igra­jo od­ra­sli, pri­ne­se v oto­ško sku­pnost na­ve­li­ča­nost in ves kon­for­mi­zem so­dob­ne ci­vi­li­za­ci­je. "Ho­mo ego­cen­tri­kus" po­i­me­nu­je to no­vo člo­ve­ško oto­ško vr­sto Ha­mer­je­va. Sle­di­jo pr­vin­ske­mu in­stink­tu div­ja­štva. Sku­pnost se sku­ša vzpo­sta­vi­ti po ne­kih sa­mo­or­ga­ni­za­cij­skih prin­ci­pih, a de­struk­tiv­nost, vpi­sa­na v DNK vsa­ke­ga po­sa­me­zni­ka, lah­ko vo­di zgolj v ka­os. Brat­stvo "raj­ske­ga" oto­ka, ta­ko da­leč od ci­vi­li­za­ci­je, pa spet su­ro­vo bli­zu, gra­di­jo na sa­mo­u­mev­no­sti hi­e­rar­hič­nih te­me­ljev, iz zi­da­kov po­hlev­no­sti, po­gol­tno­sti, le­no­be. Sku­paj osta­ja­jo sa­mo za­ra­di stra­hu. Kam vo­di de­struk­tiv­nost in kje is­ka­ti al­ter­na­ti­vo, je vpra­ša­nje, ki osta­ne do brid­ke­ga (sa­mo)uni­če­val­ne­ga, raz­pr­te­ga kon­ca ne­od­go­vor­je­no. Kon­ča se s tri­pi­čjem ...

Ak­tu­a­li­za­ci­je de­lu­je­jo pre­o­blo­že­no, di­dak­tič­no, me­sto­ma ce­ne­no, pred­vsem pa dra­mat­sko šib­ko

Še­ste­ri­ca deč­kov in de­kle, od­ra­slih otrok, se to­rej na sa­mo­tnem oto­ku spo­pa­da s po­šast­mi v se­bi in v oko­li­ci. Kot pri Gol­din­gu ima­mo lov­ca Jac­ka in Ral­pha, dik­ta­tor­ja in de­mo­kra­ta, a raz­li­ka med nji­ma ni več bi­stve­na. Ha­mer­je­va ju je na­mer­no de­in­di­vi­du­a­li­zi­ra­la. Na­či­ni nje­ne­ga upo­ve­do­va­nja so ra­je mo­no­lo­ški kot di­a­lo­ški. A vse pre­več je ko­men­ti­ra­nja in še ti­stih ne­kaj učin­ko­vi­tih sku­pin­skih ko­re­o­gra­fij (ko­re­o­gra­fi­nja Ja­na Men­ger) se po­raz­gu­bi v na­la­ga­nju di­da­ska­lij in sa­mo­na­na­šal­nih trak­ta­tov. Pre­go­sto, pre­pro­sto pre­več te­ks­ta na me­stih, kjer bi moč­ne­je učin­ko­va­la po­do­ba in ge­sta.

Ak­tu­a­li­za­ci­je de­lu­je­jo pre­o­blo­že­no, di­dak­tič­no ob­ra­blje­no, me­sto­ma ce­ne­no, pred­vsem pa dra­mat­sko šib­ko. Re­ži­ja je si­cer ko­rek­tna, igral­ci tu­di, a cilj pač ni ja­sen - in ta­ko se pri­zor za pri­zo­rom se­su­va­jo sa­mi va­se. Na­me­sto da bi zlo kul­mi­ni­ra­lo v kaj več kot le ubi­jal­sko zna­ša­nje nad ko­le­gi, vse sku­paj zvo­de­ne­va v ne­kih pre­dol­gih trak­ta­tih o ak­tu­al­nih ci­vi­li­za­cij­skih za­blo­dah v slo­gu: ... "Kru­ha in iger. Pre­pro­sta for­mu­la, ki se je še vsa­kič iz­ka­za­la za uspe­šno. V na­šem pri­me­ru smo kruh za­me­nja­li z odoj­kom in puf! ..." Ali: "Zgo­raj, spo­daj - go­spo­dar­ji, hlap­ci. Oči­tno nam ta­ko pa­še. Mi tu in tam za­me­nja­mo ide­o­lo­gi­jo, vi po­so­do­bi­te upor­ni­ške pa­ro­le - da nam ni dolg­čas. In da se svet ne­mo­te­no vr­ti na­prej."

Igral­ska eki­pa ( Ma­tej Re­cer, Ro­bert Pre­bil, Gre­gor Prah, Ma­ti­ja Va­stl, Da­rio Var­ga, Ivo Go­dnič,

Ro­ma­na Ša­le­har) se tru­di, a bolj ali manj brez učin­ka. Vse oma­ga ob pre­o­blo­že­ni te­ks­tov­ni kom­po­nen­ti pred­sta­ve, gmo­ti ver­bal­nih eska­pad, ki ima­jo z dram­skim do­ga­ja­njem bolj ma­lo opra­vi­ti. Kul­tni iz­vir­nik je do­bil ne­bo­glje­ni pen­dant, ob­te­žen z go­sti­mi po­da­na­šnje­ni­mi sa­mo­iz­po­ved­mi brez pra­ve­ga dra­mat­ske­ga na­bo­ja. Ne­ka­ko ni­ma­mo sre­če s so­dob­no dra­ma­ti­ko. Od si­jaj­ne Si­mo­ne Se­me­nič na­prej ni­smo ime­li ce­le­ga dra­ma­ti­ka ali dra­ma­ti­čar­ke s pre­se­žnim ro­ko­pi­som, vre­dnim vr­hun­ske dram­ske tra­di­ci­je. Kot bi pro­duk­ti ne­ka­kih šol kre­a­tiv­ne­ga dram­ske­ga pi­sa­nja pre­hi­tro in brez men­tor­ske­ga do­ti­ka ugle­da­li lu­či od­ra. Mor­da pa še manj­ka kak vme­snik ali pa krat­ko ma­lo ča­si ni­so več na­klo­nje­ni ve­li­kim dra­ma­ti­kom dalj­še­ga da­ha in šir­še­ga za­ma­ha. In ima­mo, kar pač ima­mo.

Fo­to: Ja­ne ŠTRAVS

Po­ša­sti: Ivan Go­dnič, Da­rio Var­ga, Ro­bert Pre­bil, Ro­ma­na Ša­le­har in Gre­gor Prah

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.