Pun­ca, ki sti­ša pro­stor

Ti­sta di­ja­ki­nja s po­pev­ko te­dna na Va­lu 202, ki s ki­ta­ro in ver­zi uga­sne hrup

Vecer - - Kultura - Ja­ša Lo­ren­čič

Ima ti­sti re­dek, ne­pre­cen­ljiv in vse red­kej­ši dar. Še zla­sti v tem buč­nem ča­su. Ko za­bren­ka, prav­za­prav za­pre­de na ki­ta­ro - in za­po­je, prav­za­prav za­mr­mra s tan­ko­ču­tnim gla­som, lah­ko z eno sklad­bo, z eno ki­ti­co in še bolj s še­le­ste­čim re­fre­nom uti­ša ce­lo­tno, si­cer še ta­ko hru­pno dvo­ra­no. "Ka­ko mi to uspe? Hm ... Mo­go­če za­to, ker ti­ho pôjem?" se is­kre­no in na­rav­no na­sme­ji. "Res ne znam pe­ti na glas. Na­klju­čje? Ne vem. Ne znam opi­sa­ti."

Kan­tav­tor­stvo v svo­ji naj­bolj žlah­tni, pen­go­vo­vski obli­ki. Ko za­po­je, uše­sa spo­štlji­vo ne­kaj ka­kor li­sta­jo nje­no glas­bo. Na po­pol­dan­skem bo­žič­no-no­vo­le­tnem gi­m­na­zij­skem kon­cer­tu, ob enaj­stih zve­čer v raz­po­sa­je­nem Udar­ni­ku ali še pred de­ve­to zju­traj pri An­dre­ju Ka­ro­li­ju, sku­paj z oma­mlje­ni­mi po­slu­šal­ci Va­la 202, ki so no­vem­bra ta­koj spra­še­va­li, kdo ne­ki je ta pun­ca. Di­ja­ki­nja če­tr­te­ga le­tni­ka II. gi­m­na­zi­je, ki je ime­la za­dnjo lan­sko po­pev­ko te­dna; in še ne ve, kaj bo štu­di­ra­la. Bo pa v krat­kem ime­la še dva kon­cer­ta v Ma­ri­bo­ru. To je Za­la Kralj. Pun­ca spu­šče­nih las, ovi­te jo­pi­ce in spu­šče­ne, ne­žne, pre­da­ne, li­rič­ne glas­be.

Naj­bolj­še da­ri­lo: ra­dio

Vse to je pun­ca, ki je ves čas - za­spa­na. Saj spi po osem ur na dan, vse ob­ve­zno­sti, če se le da, opra­vi do de­se­te zve­čer. Ni vi­de­ti, da bi jo "no­si­la lu­na". Prej li­ri­ka. Ko se ji utr­ne kak verz, po­go­sto na po­ti iz šo­le, si ga za­ma­knje­no za­be­le­ži v be­lež­ko na mo­bil­nem te­le­fo­nu. "Joj, par­krat me je av­to že sko­raj po­vo­zil!" za­mah­ne z ro­ko, da se na nje­ni le­vi dla­ni z ve­li­ki­mi ti­ska­ni­mi čr­ka­mi raz­kri­je na­pis "ku­pi no­vi zve­zek za zgo­do­vi­no".

Za­la Kralj, po­pev­ka te­dna gor ali dol, ne bi mo­gla bi­ti bolj glas­be­no-me­dij­sko is­kre­na, na­rav­na, ne­dol­žna. Naj­bolj­še da­ri­lo, ki ga je ka­dar­ko­li do­bi­la? "Ko mi je naj­bolj­ša pri­ja­te­lji­ca za roj­stni dan ku­pi­la ra­dio in je bil na­sta­vljen na Val 202 in so rav­no pred­va­ja­li sklad­bo Va­lo­vi! No­ro!"

Če­prav me­sto­ma po­mol­či, kot da bi ne­u­tru­dno že­le­la da­ti še rav­no pra­vi od­go­vor, se ta­ko po­go­sto za­sme­ji. V pe­smi Ka­kor ve­ter se de­ni­mo spra­šu­je, ko­li­ko pet­kov je še do so­bo­te. "Pred­vsem upam, da je teh pet­kov do ti­ste so­bo­te čim manj. Pa to ni po­roč­na so­bo­ta, joj ne!"

Nje­na po­e­zi­ja, zla­sti slo­ven­ski te­ks­ti (be­se­di­lo za sklad­bo Va­lo­vi, ki je ze­lo mo­der­no po­sne­ta, je na­pi­sal njen pri­ja­telj Ga­šper Šan­tl), je pol­na na­spro­tij. Kot je tu­di nje­na glas­be­na iz­o­braz­ba: for­mal­no je kon­ča­la niž­jo glas­be­no šo­lo z vi­o­li­no, ma­mi­no ki­ta­ro pa je, ne­u­gla­še­no od ne­i­gra­nja, na­šla do­ma. "Saj sem kak me­sec ho­di­la k ne­ko­mu, ven­dar sem se ra­je sa­ma na­u­či­la, da se mi ne bi po­no­vi­la iz­ku­šnja vi­o­li­ne. Do­volj znam, da se lah­ko spre­mljam, am­pak ra­da bi ki­ta­ro igra­la še bo­lje." Star­ša sta jo uve­dla v nje­no "zgo­dnje" ob­do­bje, ko je po­slu­ša­la Pink Flo­yd, Eri­ca Clap­to­na in No­rah Jo­nes - s po­u­dar­kom, da ni res, da so vso do­bro glas­bo že po­sne­li.

Kma­lu je za­če­la pre­i­gra­va­ti pri­red­be, ven­dar je sklad­be po­šte­no in de­jan­sko pri­re­di­la, ne zgolj pre­i­gra­la, kar je v Udar­ni­ku med dru­gim po­ka­za­la z Wicked Ga­me (Chris Isa­ak) ali Affec­ti­on (Ci­ga­ret­tes After Sex), ko je nek­do od­prl plo­če­vin­ko pi­va in nas z zvo­kom sn­tn­tna (alu­mi­ni­ja­sti od­pi­rač na plo­če­vin­ki, op. a.) spo­mnil, ka­ko gla­sno ti­ha, po­zor­no­sti vre­dna je prav­za­prav nje­na glas­ba.

Ru­me­na pa­le­ta ži­vlje­nja

Za­la Kralj je to, kar La­na del Rey ne mo­re več bi­ti in kar bi Lor­de že­le­la čim dlje osta­ti. "Ker so bi­le pri­red­be ta­ko spre­me­nje­ne, sem za­če­la pi­sa­ti tu­di svo­je sklad­be. Svo­je pr­ve pe­smi ne bom ni­ko­li ome­nja­la," se zar­de­lo, sa­mo­kri­tič­no, a po­no­sno za­sme­ji. Sle­di­la je Be­la klop, za­tem sko­raj le­to kre­a­tiv­ne­ga pre­mo­ra in na­to pe­smi o vseh šti­rih le­tnih ča­sih. V an­gle­šči­ni, ki je si­cer pre­vla­do­va­la na de­cem­br­skem kon­cer­tu v Udar­ni­ku v sklo­pu FAK-a. "Na sre­čo je mo­ja dik­ci­ja ta­kšna, da se me v an­gle­šči­ni tež­je ra­zu­me. Če bi na­pi­sa­la res kaj ' bu­ta­ste­ga', me nih­če ne bi ta­ko ra­zu­mel kot v slo­ven­šči­ni, kjer mo­ra­jo bi­ti te­ks­ti res, res do­bri." Po­pev­ka te­dna gor ali dol, Za­la ne bi mo­gla bi­ti bolj glas­be­no-me­dij­sko is­kre­na, na­rav­na, ne­dol­žna

Za­ve­da se, da laž­je naj­de do­ma­če po­slu­šal­stvo v ma­te­rin­šči­ni. Sklad­ba Ka­kor ve­ter je pr­va, v ka­te­ri je pi­sa­la za­res iz se­be. Zdaj, v če­tr­tem le­tni­ku, jo je naj­bolj nav­du­šil Da­ne Zajc, oča­ra­na je nad Sreč­kom Ko­so­ve­lom, Ivan Can­kar se ji v svo­ji tra­gi­ki zdi za­ba­ven. Glas­be­no se naj­ra­je za­te­če k so­ro­dne­mu folk roc­ker­ju Ke­a­to­nu Hen­so­nu. In nje­na po­e­zi­ja? "Vča­sih se znaj­dem v ve­so­lju/ sa­ma in uma­knje­na od vseh pla­ne­tov/veš, všeč mi je sa­mo­ta, ko sem s ta­bo/ ka­kor ve­ter li­stje z vej/me s po­gle­di od­na­šaš v ne­bo, a pro­sim ne od­ne­si me vi­so­ko/da ne pa­dem spet na dno." Nje­na pr­va pu­bli­ka sta nje­na mač­ka, na­to pa pri­ja­te­lji­ca, ki ji obi­čaj­no po­šlje, kar po­sna­me, ter po­ča­ka na od­ziv. Kaj pa, ko glas­bo sli­ši­jo po­pol­ni ne­znan­ci? "Ko sem bi­la na Va­lu 202, ta­ko no­ro ve­se­la, da sem lah­ko na­sto­pi­la v ži­vo, sem ugo­to­vi­la, da se vča­sih pre­več nav­du­šim, za­že­nem in na­to mor­da kaj ne iz­pa­de ta­ko do­bro, kot sem pri­ča­ko­va­la. Zdaj mor­da kaj je­mljem bolj z re­zer­vo in mor­da na po­snet­ku na­sto­pa Val 202 ne iz­gle­da, da sem bi­la ve­se­la. Am­pak sem bi­la ta­ko ze­lo ve­se­la! Joj!"

Ni bi­la edi­na, tu­di Ka­ro­li, glas­be­ni ure­dnik na Va­lu 202, je za­ma­knje­no po­slu­šal, vpi­jal nje­no glas­bo. Po na­sto­pu je za­pi­sal: "Va­lo­vi, ti­sta sklad­ba, ki so jo ti­sti, ki so jo že sli­ša­li, ozna­či­li za ne­kaj ču­do­vi­te­ga. Jaz tu­di. In ve­sel sem, da je bi­la Za­la v sre­do zju­traj z ma­no. V ži­vo, s ki­ta­ro in ne sa­mo z Va­lo­vi."

Da je bi­la ob Har­ry­ju Sty­le­su iz One Di­rec­ti­on ob kon­cu mi­nu­le­ga le­ta iz­bra­na za po­pev­ko te­dna, ne je­mlje ne kot za­če­tek ni­ti kot pre­lom, tem­več kot ne­kaj, "kar se je zgo­di­lo". Zdaj že­li se­sta­vi­ti do­volj skladb za al­bum, še prej pa za kon­cer­ta v Pi­sar­ni KMŠ (19. ja­nu­ar­ja) in Am­fi­te­a­tru II. gi­m­na­zi­je (3. fe­bru­ar­ja). "Do­sti je ru­me­ne, upam pa, da je čim bolj bar­vi­to!" še od­go­vo­ri na vpra­ša­nje, ka­te­ra bar­va pre­vla­du­je v nje­nem ži­vlje­nju, če je, kot pra­vi­jo Va­lo­vi, "ži­vlje­nje pa­le­ta barv/čr­no-be­lo je za te, ki ne upa­jo si da­leč". Že­li si pa pred­vsem, da glas­ba čim dlje osta­ne nje­no za­to­či­šče in ni­ko­li ob­ve­za. Prav za­to se zdi, da je že ta­ko ze­lo da­leč.

Fo­to: Ja­nez KLENOVŠEK

Pun­ca spu­šče­nih las, ovi­te jo­pi­ce in spu­šče­ne, ne­žne, pre­da­ne, li­rič­ne glas­be

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.