Ma­ja Smre­kar, na­gra­jen­ka Pre­šer­no­ve­ga skla­da:

Ma­ja Smre­kar, in­ter­me­dij­ska ume­tni­ca

Vecer - - FRONT PAGE - Me­li­ta For­stne­rič Hajn­šek Fo­to: Mi­ha FRAS

"Kot in­ter­me­dij­ska ume­tni­ca s sta­tu­som sa­mo­za­po­sle­ne v kul­tu­ri ču­tim etič­no dol­žnost, da kri­tič­no pre­iz­pra­šu­jem pro­ble­me so­dob­ne­ga sve­ta, za kar se­ve­da ob­sta­ja cena, ki smo jo ume­tni­ki pri­pra­vlje­ni pla­ča­ti."

Ve­či­na lju­di sploh ne mo­re vse­lej ustre­za­ti pa­ra­me­trom, ki zah­te­va­jo po­i­me­no­va­nje ''člo­vek''

Ini­ci­a­ci­ja v va­šo "mul­ti­di­sci­pli­nar­nost", dru­že­nje zna­no­sti z ume­tno­stjo, je bil men­da film Ter­mi­na­tor, dru­gi del, pri dva­naj­stih le­tih. Je res po­me­nil raz­o­de­tje za vas? "Na za­čet­ku de­vet­de­se­tih ni bi­lo ve­li­ko me­di­jev, pre­ko ka­te­rih bi bi­lo mo­go­če mi­sli­ti di­s­kurz, po­ve­zan s teh­no­lo­gi­jo, ta­ko da so bi­li fil­mi in li­te­ra­tu­ra moj glav­ni vir nav­di­ha. Za­to je zgod­ba v ome­nje­nem fil­mu bi­la ena od in­spi­ra­cij, ob ka­te­ri se je ro­di­lo vzne­mir­je­nje o mo­žno­sti mi­sli­ti svet dru­ga­če, kot te o njem uči le sis­tem."

Za­ni­mi­vo, da ste štu­di­ra­li ki­par­stvo na Aka­de­mi­ji za li­kov­no ume­tnost in obli­ko­va­nje v Lju­blja­ni. Bi­li ste tu­di vi­džej­ka, ko­stu­mo­gra­fka, sce­no­gra­fka ..., do­kler vas ni pov­sem nav­du­šil bi­o­art, pred­vsem pa an­ga­ži­ra­nost. Ka­ko ra­zu­me­te an­ga­žma v ume­tno­sti? Po­ve­zan je tu­di z jav­ni­mi sred­stvi, pra­vi­te ne­kje. "Od vse­ga za­čet­ka me je za­ni­mal pro­stor sko­zi ves nje­gov on­to­lo­ški okvir. Ker ima za­zna­va­nje pro­sto­ra ši­rok po­men, sem sča­so­ma za­če­la po­ve­zo­va­ti ne­ka­te­ra po­dro­čja svo­je­ga de­la s po­dro­čji bi­o­teh­no­lo­gi­je, ki jo upo­ra­bljam kot ene­ga od ume­tni­ških me­di­jev za ustvar­ja­nje ta­ko ime­no­va­nih mo­le­ku­lar­nih skulp­tur. Si­cer se tež­ko ume­stim zgolj v po­dro­čje bi­o­u­me­tno­sti, ker je ume­tnost, ki jo de­lam, vča­sih po­ve­za­na z bi­o­lo­gi­jo, ne pa ve­dno. Po­ve­za­na je z ve­li­ko več stro­ka­mi. V Ga­le­ri­ji Ka­pe­li­ca so že pred do­bri­mi de­se­ti­mi le­ti na­re­di­li al­ter­na­tiv­no sko­van­ko, s ka­te­ro se ve­li­ko bolj iden­ti­fi­ci­ram in se ime­nu­je so­dob­na raz­i­sko­val­na ume­tnost. Si­cer pa kot in­ter­me­dij­ska ume­tni­ca s sta­tu­som sa­mo­za­po­sle­ne v kul­tu­ri ču­tim etič­no dol­žnost, da

K-9_to­po­lo­gi­ja v Ga­le­ri­ji Ka­pe­li­ca

kri­tič­no pre­iz­pra­šu­jem pro­ble­me so­dob­ne­ga sve­ta, za kar se­ve­da ob­sta­ja cena, ki smo jo ume­tni­ki pri­pra­vlje­ni pla­ča­ti."

Kaj zmo­ti naš mo­ral­ni kom­pas

Ko ste la­ni pre­je­li vi­so­ko med­na­ro­dno na­gra­do na Ars Elec­tro­ni­ci v Lin­zu za ci­kel pro­jek­tov K-9_to­po­lo­gi­ja, je ži­ri­ja v vas pre­po­zna­la ume­tni­co z "glo­bo­ko bi­o­po­li­tič­nim spo­ro­či­lom" - ka­ko sa­mi gle­da­te na to hu­ma­ni­stič­no po­slan­stvo vse­ga va­še­ga de­la? Je ze­lo pro­gram­sko ali na­rav­no? "K- 9_to­po­lo­gi­ja je se­ri­ja šti­rih pro­jek­tov, ki je na­sta­ja­la or­gan­sko. V njej ko­e­vo­lu­ci­jo v raz­mer­ju volk - člo­vek - pes po­sta­vim kot ma­tri­co pri za­sta­vlja­nju vpra­ša­nja: kaj po­me­ni bi­ti člo­vek v eko­lo­ško vse bolj uni­če­nem, pre­na­se­lje­nem in eko­nom­sko kom­pro­mi­ti­ra­nem sve­tu? Pro­jekt raz­kri­va fe­no­me­no­lo­gi­jo stra­hu, po­spre­mlje­no z raz­lič­ni­mi obli­ka­mi bi­o­fa­sci­na­ci­je in bi­o­fo­bi­je, kjer se člo­vek in pes pre­le­vi­ta v vza­je­mno hi­bri­dno obli­ko. V pro­jek­tih to­rej pre­iz­pra­šu­jem hi­bri­dnost, ki po­nu­ja vzne­mir­lji­vost in hkra­ti vzbu­ja ne­la­god­je, ki ga ču­ti­mo gle­de na­še­ga bi­va­nja v sve­tu. Hi­brid je do­konč­na me­ta­fo­ra ne­če­sa od zu­naj, ne­če­sa pov­sem tu­je­ga, kar zmo­ti naš mo­ral­ni kom­pas, saj nas opo­zar­ja na to, da smo tu­di lju­dje ži­va­li in da so ži­va­li kot mi. To je me­ta­fo­rič­na moč hi­bri­dne­ga bi­tja. Ko na­mreč po­gle­da­mo nje­go­ve člo­ve­ške oči, se v njem vi­di­mo, ka­ko gle­da­mo na­zaj iz ži­val­ske­ga te­le­sa, ki ga v se­bi za­ni­ka­mo."

Od­nos med člo­ve­kom in psom ste raz­i­ska­li do za­dnje­ga hor­mo­na - po­sve­ti­li ste se ge­nu, ki re­gu­li­ra de­lo­va­nje se­ro­to­ni­na, hor­mo­na sre­če. Kot pra­vi­te, ni­so le lju­dje udo­ma­če­va­li psov, am­pak je tu­di obra­tno. Vi ne ver­ja­me­te v po­dre­je­nost pas­je vr­ste člo­ve­ški? "V pr­vem pro­jek­tu K- 9_to­po­lo­gi­ja: Ecce ca­nis sem raz­i­sko­va­la vzpo­re­dni ra­zvoj med vol­kom, člo­ve­kom in psom. To re­la­ci­jo sem spo­zna­va­la sko­zi na­ra­vo­slov­na znan­stve­na do­gna­nja, ki do­ka­zu­je­jo, da sta se volk in člo­vek po­ve­za­la že pred sko­raj 30.000 le­ti, to­rej ve­li­ko pred za­čet­kom agri­kul­tur­ne re­vo­lu­ci­je, v ka­te­ri sta osta­la sku­paj. Eno za­ni­mi­vih dej­stev pri tem je, da člo­vek ni udo­ma­čil psa, am­pak se je udo­ma­če­va­nje med nji­ma do­ga­ja­lo vza­je­mno."

Odra­šča­li ste ob slo­ven­sko-hr­va­ški me­ji in za­zna­mo­va­la vas je mor­da še bolj od bli­zu be­gun­ska kri­za. Tu­di ta od­me­va v va­ši K- 9_to­po­lo­gi­ji? "Be­gun­ska kri­za in ve­či­na jav­ne­ga od­zi­va na­njo ter s tem od­nos do vklju­če­va­nja tuj­cev in dru­gih manj­šin so pri­po­mo­gli pri raz­mi­sle­ku, kaj po­me­ni bi­ti člo­vek v da­na­šnji druž­bi. Ustre­za­ti na­mreč mo­raš mno­gim pa­ra­me­trom, kot so: spol in spol­na usmer­je­nost, ra­sna opre­de­lje­nost, eko­nom­ski ra­zred, kul­tu­ra, na­ci­o­nal­nost, ve­ra in ta­ko da­lje, da te ta­ko po­i­me­nu­je­jo. Ve­či­na lju­di to­rej sploh ne mo­re vse­lej ustre­za­ti pa­ra­me­trom, ki zah­te­va­jo po­i­me­no­va­nje 'člo­vek'."

Zna­nost je v du­hu ča­sa

V čem vi­di­te pred­nost vklju­če­va­nja teh­no­lo­gi­je v va­še de­lo pred upo­ra­bo zgolj kla­sič­nih ume­tni­ških, li­kov­nih me­di­jev? "De­lo­va­nje zno­traj ta­ko ime­no­va­ne in­ter­me­dij­ske ume­tno­sti pra­vi­lo­ma po­me­ni hi­bri­dno zdru­že­va­nje raz­lič­nih hu­ma­ni­stič­nih in na­ra­vo­slov­nih po­dro­čij, za­to zna­nost v svo­jem de­lu upo­ra­bljam kot ene­ga iz­med mno­gih me­di­jev, ki pa no­si po­memb­no spo­ro­čil­no vlo­go. Zna­nost je pri­so­tna v vseh po­rah na­še­ga vsak­da­nje­ga ži­vlje­nja, za­to me­nim, da jo je tre­ba na­sla­vlja­ti, ko raz­mi­šlja­mo o du­hu ča­sa."

Spo­mnim se va­še raz­sta­ve v Ka­pe­li­ci pred le­ti, kjer smo na raz­sta­vi lah­ko po­u­ži­li Maya Yo­gHurt, v ka­te­rem je bi­la va­ša gen­ska sled ozi­ro­ma z za­u­ži­tjem smo po­je­dli pro­dukt va­še­ga en­ci­ma. Pri ti­sti "raz­sta­vi" ste so­de­lo­va­li z In­šti­tu- tom za bi­o­ke­mi­jo lju­bljan­ske me­di­cin­ske fa­kul­te­te. Ka­ko je s tem so­de­lo­va­njem? Vas je­mlje­jo kot re­sne­ga par­tner­ja, je ra­zu­me­va­nje te­ga sti­ka zna­no­sti in ume­tno­sti pri nas za­do­stno? "Uspe­šno so­de­lu­jem z ra­zni­mi po­sa­me­zni­ki, med ka­te­ri­mi so tu­di znan­stve­ni­ki s po­dro­čij mo­le­ku­lar­ne bi­o­lo­gi­je, la­bo­ra­to­rij­ske bi­o­ke­mi­je, raz­i­sko­val­ci eko­si­s­te­mov, ogro­že­nih in in­va­ziv­nih vrst, s stro­kov­nja­ki za ve­de­nje ži­va­li, ki­no­lo­gi pa tu­di s pro­gra­mer­ji in bi­o­teh­no­lo­gi ... Ve­li­ko­krat mi no­vi­nar­ji za­sta­vlja­jo vpra­ša­nja o tem, ka­ko se ob to­vr­stnih so­de­lo­va­njih po­ču­ti­jo znan­stve­ni­ki. Na to vpra­ša­nje ne mo­rem od­go­vo­ri­ti, ker je na­me­nje­no njim."

Smo pri nas do­volj pro­sve­tlje­ni, sen­zi­bi­li­zi­ra­ni za in­ter­me­dij­sko ume­tnost va­še­ga ko­va, bran­že? Oči­tno smo na do­bri po­ti gle­de na to, da ste dr­žav­na na­gra­jen­ka. To je res pre­boj v kla­sič­nem ume­va­nju ume­tno­sti pri nas, se vam ne zdi? "Ve­li­ko mi po­me­ni, da med­na­ro­dna in do­ma­ča stro­ka pre­po­zna­va­ta mo­je de­lo kot vr­hun­sko! Iz­je­mno me ve­se­li, da tu­di od­bor Pre­šer­no­ve­ga skla­da pre­po­zna­va vse­bi­ne, ki so v sve­tov­nem me­ri­lu duh ča­sa, saj in­ter­me­dij­ska ume­tnost v med­na­ro­dnem pro­sto­ru ni­ma ni­šne po­zi­ci­je, ker obrav­na­va te­me in orod­ja na­še­ga vsak­da­na. Hkra­ti to­vr­stne na­gra­de po­sta­vlja­jo ce­lo­tno slo­ven­sko in­ter­me­dij­sko pro­duk­ci­jo na vi­dnej­še me­sto na lo­kal­nem in med­na­ro­dnem ze­mlje­vi­du."

Fo­to: Ro­bert BALEN

Ma­ja Smre­kar

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.