Jer­nej For­bi­ci,

Sli­kar in di­rek­tor ume­tni­ške­ga fe­sti­va­la Art Stays z no­vo raz­sta­vo na­da­lju­je an­ga­ži­ra­no ukvar­ja­nje z na­ra­vo, s po­sle­di­ca­mi ma­lo­mar­ne­ga rav­na­nja z njo in s čr­no pri­ho­dno­stjo, ki nas ča­ka za vo­ga­lom

Vecer - - FRONT PAGE - "Be­le" Ha­lo­ze Aka­de­mi­je so del tr­ga

sli­kar in di­rek­tor ume­tni­ške­ga

fe­sti­va­la Art Stays: "Ume­tni­ki ustvar­ja­jo objek­te kot ne­ka­kšna za­ve­ti­šča, ka­mor se bo­mo uma­kni­li, ko se bo naj­huj­še res zgo­di­lo."

Jer­nej For­bi­ci po osmih le­tih spet raz­sta­vlja do­ma. V Ga­le­ri­ji me­sta Ptuj so pred dne­vi od­pr­li raz­sta­vo, ki se, kot je za ume­tni­ka zna­čil­no, ukvar­ja z vzro­ki in po­sle­di­ca­mi glo­bal­ne­ga se­gre­va­nja. Na ogled For­bi­ci po­sta­vlja sli­ke, ki­pe in fo­to­gra­fi­je, po­seb­no me­sto na raz­sta­vi, ki je od­pr­ta do 17. no­vem­bra, pa pri­pa­da ve­li­ki in­sta­la­ci­ji Her­ba­ri­um – Au­ri Sa­cra Fa­mes, pred­sta­vlje­ni na ja­nu­ar­ski raz­sta­vi v Ga­le­ri­ji Pun­to Sull'Ar­te v ita­li­jan­skem Va­re­se­ju.

Do­bro­do­šli na za­dnji pred­sta­vi – Pre­kle­ta la­ko­ta za zla­tom ste na­slo­vi­li ak­tu­al­no raz­sta­vo na Ptu­ju. Pred­sta­vlja in do­pol­nju­je niz pro­jek­tov za­dnjih dveh let, ki se ukvar­ja­jo pred­vsem z vzro­ki in po­sle­di­ca­mi glo­bal­ne­ga se­gre­va­nja.

„Wel­co­me to the fi­nal show, ho­pe you're we­a­ring yo­ur best clo­thes ... Ta na­slov sem si iz­po­so­dil iz ko­ma­da Har­ry­ja Sty­le­sa, ne­ver­je­tno mi je šel v uho in so­vpa­dal s kon­cep­tom no­vih del. Raz­sta­va je že tre­tja po vr­sti v tem ni­zu, vse pa iz­ha­ja iz že­lje po 'zdra­vi di­s­tan­ci' od mo­je­ga ne­neh­ne­ga po­u­dar­ja­nja na­še ma­le va­si (Str­ni­šče, op.p.), idi­lič­ne va­si­ce, ob­kro­že­ne z od­la­ga­li­šči. Za­dnja le­ta be­rem ve­li­ko o zgo­do­vi­ni one­sna­že­va­nja oko­lja, od an­ti­ke do da­nes. Ko sem za­čel, me je za­ni­ma­lo, ka­ko so to vi­de­li mi­sle­ci, fi­lo­zo­fi, zgo­do­vi­nar­ji. Spra­še­val sem se, ali so ga sploh opa­zi­li. So. Že v zgo­do­vi­ni Ri­ma je na primer Pli­nij sta­rej­ši v svo­ji Na­tu­ra­lis Hi­sto­ria moč­no kri­ti­zi­ral ko­pa­nje ru­dnin, se­ka­nje goz­dov itd. in opo­zar­jal, da se nam bo vse ma­šče­va­lo."

Raz­sta­va na Ptu­ju je bi­la le­tos že po­sta­vlje­na v Ita­li­ji. "Ja, v Va­re­se­ju. Ide­ja je bi­la, da bi jo v ce­lo­ti pre­ne­sel, a so na za­dnji dan po­ku­pi­li vsa de­la. Osta­la je le in­šta­la­ci­ja, ki so jo ho­te­li po de­lih, am­pak sem že­lel, da osta­ne ce­la, ker se bo še do­pol­nje­va­la."

Her­ba­ri­um – Au­ri Sa­cra Fa­mes ste jo po­i­me­no­va­li. "Her­ba­rij, ker gre za sto ra­stlin, ki so bi­le iz­bra­ne in vli­te v smo­lo, ta je sko­raj več­na in zdaj se jim nič več ne mo­re zgo­di­ti. Vli­te so v tul­ce, ker me spo­mi­nja na ti­ste, v ka­te­re znan­stve­ni­ki shra­nju­je­jo led. Ide­ja je, da bo moj sin ne­koč pri­pe­ljal vnu­ke in jim po­ka­zal, kaj vse je ra­slo na na­ših trav­ni­kih. Go­to­vo jih ta­krat ve­li­ko več ne bo. Her­ba­rij je moj do­ku­ment ča­sa." Ve­li­ko vse­ga ste za­ob­je­li in po­ve­da­li z raz­sta­vo, glav­ni ime­no­va­lec pa je oko­lje­var­stve­na te­ma­ti­ka ozi­ro­ma oza­ve­šča­nje lju­di o va­ro­va­nju oko­lja.

"Pet sklo­pov sem iz­po­sta­vil. V pe­tih so­bah. V pr­vi pov­ze­mam mo­del Ja­me­sa Lo­ve­loc­ka iz le­ta 1981. Mo­del Da­i­sy­world do­ka­zu­je, da Ze­mlja, ker jo gre­je­mo pre­več, ši­ri rast sve­tlih rož, da od­bi­ja­jo žar­ke. S tem bi se ohla­di­la. Ko sem pred ča­som so­de­lo­val na eni od fo­to­graf­skih de­lav­nic v Ha­lo­zah, sem bil opo­zor­jen gle­de spre­mem­be bar­ve po­kra­ji­ne, da za­ra­di in­va­ziv­nih vrst sve­tlih ro­žic, po­sta­ja­jo Ha­lo­ze ' be­le'. Pa sem si re­kel, da mor­da le ni­so in­va­ziv­ne in je nji­hov na­men či­sto dru­ga­čen. Za­to ta in­šta­la­ci­ja. V dru­gi so­bi go­vo­rim o one­sna­že­va­nju vo­de, oce­a­nov in mo­žne va­ri­an­te, ka­ko bi jih oči­sti­li. V naj­ve­čji so­bi so sli­ke, ki nam go­vo­ri­jo o tem, da bo la­ko­ta za zla­tom pri­pe­lja­la do - re­snič­ne la­ko­te. Kar se se­ve­da že do­ga­ja."

Sre­di so­be je ho­dnik, oble­čen v zla­to.

"Če­prav nam ame­ri­ška ad­mi­ni­stra­ci­ja za­tr­ju­je, da nič ni res in je vse iz­mi­šlje­no, ve­mo, da se to­pi­jo le­de­ni­ki, se­gre­va­jo vo­de. V Evro­pi ima­mo hu­de ne­vih­te in tu­di že tor­na­de. Le­tni ča­si se me­nja­va­jo ne­na­do­ma. V ho­dni­ku raz­sta­vljam dve fo­to­gra­fi­ji le­de­ni­ka z Mont Blan­ca. Vsak, ki je ka­dar ko­li bil tam, ja­sno vi­di, ka­ko se je sa­mo v tri­de­se­tih le­tih po­do­ba ze­lo spre­me­ni­la. Mla­di znan­stve­ni­ki so za­ra­di hi­tre­ga ta­lje­nja le­du la­ni po­le­ti hi­te­li je­ma­ti le­dne vzor­ce. Ga shra­nju­je­jo, da bo­do mo­go­če ugo­to­vi­li, za­kaj. Ne opo­zar­ja­jo pa več, ka­ko to pre­pre­či­ti, am­pak, ka­ko naj se pri­pra­vi­mo, ko se bo zgo­di­lo. Zlat pa je, ker se nam to do­ga­ja za­ra­di “Lu­knja. Pet- krat- šest me­trov. Vča­sih je že to te­ža­va, a ni­ko­li ne naj­dem ča­sa, da bi ure­dil kaj ve­čje­ga. Hva­la bo­gu za vi­so­ke stro­po­ve, da lah­ko sli­kam v dveh ni­vo­jih.”

'pre­kle­te la­ko­te za zla­tom', kot je za­pi­sal Vir­gil v Ene­i­di in sem te be­se­de upo­ra­bil kot pod­na­slov ptuj­ske raz­sta­ve. “

Ka­ko po­go­sta je ta te­ma­ti­ka v ume­tno­sti?

"Da­nes je je manj, ve­li­ko te­ga pa naj­de­mo v se­dem­de­se­tih, osem­de­se­tih le­tih, v ča­su t.i. Land Ar­ta. Na tem po­dro­čju da­nes ne spre­mljam po­se­bej ka­kšne­ga ume­tni­ka, sem pa obe di­plom­ski na­lo­gi po­sve­til na­ve­zi eko­lo­gi­ja in ume­tnost. Da­nes gre pred­vsem za pre­ple­ta­nje ume­tno­sti in ar­hi­tek­tu­re ozi­ro­ma teh­no­lo­gi­je. Ume­tni­ki ustvar­ja­jo objek­te kot ne­ka­kšna za­ve­ti­šča, ka­mor se bo­mo uma­kni­li, ko se bo naj­huj­še res zgo­di­lo. Tu­di nji­ho­vi ra­stli­nja­ki so in­sta­la­ci­je, v ka­te­rih vzga­ja­jo do­lo­če­ne ra­stli­ne, ki jih v oko­lju ni več."

Te te­me vas na­go­var­ja­jo že od nek­daj. V kra­ju, kjer ste se ro­di­li, so ne­koč od­la­ga­li rde­če bla­to. Zna­me­ni­te hal­de so da­nes pre­ra­šče­ne z ze­le­njem in da­je­jo kra­ju po­seb­no po­do­bo, ki so nav­dih tu­di ume­tni­kom. To je zgod­ba va­še­ga sli­kar­stva. Ka­ko je sli­ka­ti od­pad­ke sre­di le­pih polj?

"Hal­da ni ta­ko gr­da sa­ma po se­bi. Se je ve­li­ko spre­me­ni­la. Na njej naj­de­mo ste­po pa pu­šča­vo in tu­di mo­čvir- je. Je ena res za­ni­mi­va kra­ji­na. Ko smo se tam igra­li kot otro­ci, smo bi­li rde­či od bla­ta. S to bar­vo smo ži­ve­li. V goz­du so po­či­le ce­vi, pa je bil ves gozd rdeč. Hi­še so bi­le rde­če, ker se je dvi­go­val prah. Ko je bi­lo tre­ba vse sku­paj sa­ni­ra­ti, je ta­krat sku­paj sto­pi­la ce­la vas. Zme­raj me je za­ni­ma­lo, ka­ko bo na­ra­va sa­ma sku­ša­la ure­di­ti vse, kar je bi­lo. Se­ve­da se je za­ra­sla, ra­stli­ne so mal­ce dru­gač­ne. Spo­daj pod nji­mi pa smo pu­sti­li, ta­ko kot je. Še zme­raj je tam dvaj­set ali več me­trov te­ko­če­ga bla­ta. Kar plju­ska tu in tam ven. Pa tu­di pi­tne vo­de ni več. Vča­sih pa je bi­la.”

Dru­ži­na For­bi­ci, iz ka­te­re iz­ha­ja­te, se je za­pi­sa­la ume­tno­sti. Do­ma ste ure­di­li kul­tur­ni cen­ter, ga­le­ri­jo. Z oče­tom sta usta­no­vi­te­lja fe­sti­va­la so­dob­ne ume­tno­sti Art Stays. Raz­se­žno­sti fe­sti­va­la so vse ve­čje. Ka­ko je sploh pri­šlo do vse­ga te­ga? "Oče je bil od zme­raj lju­bi­telj ume­tno­sti. Imel je tu­di mi­zar­sko de­lav­ni­co in mno­gim sli­kar­jem je ure­jal hi­še, ve­li­ko­krat v za­me­no za sli­ke. Iz te­ga ob­do­bja ima­mo fajn zbir­ko. Ko se je za­pr­la za­seb­na ga­le­ri­ja Ten­zor, ka­te­ro je vo­dil oče, smo usta­no­vi­li dru­štvo Art Stays. Ta­krat se nam je pri­dru­ži­la tu­di mo­ja že­na Ma­ri­ka Vi­ca­ri. Sku­paj smo na­to od­pr­li ga­le­ri­jo FO.VI, dva­krat me­nja­li lo­ka­ci­jo in na­to ve­li­ke mi­zar­ske de­lav­ni­ce spre­me­ni­li v ga­le­ri­jo. Fe­sti­val pa se je pri­čel že prej, še pod okri­ljem ga-

le­ri­je Ten­zor. Že le­ta 2003 smo go­sti­li pr­vo li­kov­no ko­lo­ni­jo mla­dih evrop­skih ume­tni­kov in na­da­lje­va­nje v fe­sti­val je bi­lo z le­ti lo­gič­no. Po EPK-ju se je rast na­da­lje­va­la, po­stal je naj­ve­čji to­vr­stni do­go­dek v Slo­ve­ni­ji, me­sto je fe­sti­val ra­zu­me­lo in ga še. Ga­le­ri­ja v Str­ni­šču pa de­lu­je sko­zi, kma­lu se nam obe­ta tu­di nov raz­stav­ni pro­stor na Ptu­ju. Na vsa­ka dva me­se­ca je v njej no­va raz­sta­va."

Fe­sti­val je do­volj ve­lik ma­gnet, da so­de­lo­va­nja ne od­klo­ni­jo ve­li­ka ime­na li­kov­ne­ga sve­ta. V tu­ji­ni ži­vi­te in de­la­te od za­čet­ka štu­di­ja in sce­na tam vam ni tu­ja. "Se­ve­da mo­raš po­zna­ti pra­ve lju­di za kaj ta­ke­ga. Če imaš do­volj de­nar­ja, jih tu­di do­biš, a v na­šem pri­me­ru ne gre za to. Oba z že­no, s ka­te­ro da­nes sku­paj vo­di­va fe­sti­val, sva kot ume­tni­ka v vseh teh le­tih spo­zna­la ogro­mno lju­di po Evro­pi. Ima­mo ve­li­ko pri­ja­te­ljev iz vrst ga­le­ri­stov, ti pa po­zna­jo ogro­mno dru­gih lju­di. Pa tu­di fe­sti­val je do­bil že pe­d­i­gre in jih za­to tu­di ni več tak pro­blem do­bit. Sko­raj­da no­be­na ga­le­ri­ja ali mu­zej ne re­če ne, ko jih pro­si­mo za ka­kšno de­lo." Med štu­di­jem v Be­net­kah ste hi­tro do­bi­li pri­lo­žnost. Raz­sta­vlja­li ste že v dru­gem le­tni­ku. “Tam sprej­me­jo le­tno na štu­dij vsaj sto štu­den­tov, a jih ima re­al­no mo­žnost pro­do­ra mo­go­če le pet in za­to se mo­raš ta­koj iz­ka­za­ti. Aka­de­mi­ja naj­bolj­šim štu­den­tom omo­go­či raz­sta­ve. Vo­zi­jo te po ga­le­ri­jah in z nji­mi go­stu­ješ po fe­sti­va­lih. Ta­koj vzpo­sta­vi­jo po­go­je za de­lo. Me­ni je

bi­lo to v ve­li­ko po­moč. Z za­seb­ni­mi ga­le­ri­sti sem pri­čel de­lat že v ča­su štu­di­ja. Po ve­čji raz­sta­vi le­ta 2004 v San Vi­tu al Ta­gli­a­men­tu­sem do­bil va­bi­lo v Pra­go na bi­e­na­le, tam v Ber­lin, po­tem je sle­dil Du­naj, Mi­la­no … Aka­de­mi­je so v Ita­li­ji del tr­ga. Pri nas ga se­ve­da ni, am­pak ven­dar­le manj­ka še ve­li­ko te­ga dru­ge­ga.”

Ko­mer­ci­a­li­za­ci­ja vse­ga je moč­no na po­ho­du. Ka­ko da­leč je v ume­tni­škem tr­gu? "Tre­nu­tno sem pre­pri­čan, da na tem po­dro­čju ob­sta­ja­jo tri li­ni­je. Ena so mu­ze­ji. De­laš z nji­mi in oni pla­ču­je­jo pro­duk­ci­jo. Dru­ga so kla­sič­ne ga­le­ri­je, te skr­bi­jo za pred­sta­vi­tev no­vih del v ga­le­ri­ji in na sej­mih ter te za­sto­pa­jo in skr­bi­jo za vse sku­paj. Tre­tja pa so se­ve­da ene či­sto ko­mer­ci­al­ne ga­le­ri­je, ki se po­go­sto na­ha­ja­jo na emi­nen­tnih lo­ka­ci­jah kot na primer Trg Sve­te­ga Mar­ka v Be­net­kah ali pa Mont­mar­tre v Pa­ri­zu. Tu­kaj so ce­ne do­kaj vi­so­ke, pro­duk­ci­ja ma­sov­na. Tri le­ta pro­da­ja­jo ene­ga ume­tnik, po­tem spet dru­ge­ga. In ta­ko na­prej. Nič kaj po­zi­tiv­ne­ga.”

Tra­di­ci­o­nal­ni ume­tni­ški krog je vča­sih ve­ljal za aro­gan­tne­ga in za­pr­te­ga. Še ve­dno? „Mi­slim, da ne, se je že kaj kje spre­me­ni­lo. Ume­tni­ški sej­mi v Nem­či­ji, Ita­li­ji, An­gli­ji, so ze­lo dru­žab­ni. To so ve­li­ke za­ba­ve, mla­di zbi­ral­ci se spre­ha­ja­jo s pi­vom v ro­ki in ku­pu­je­jo no­va de­la za svo­je zbir­ke. Ob­sta­ja­jo do­lo­če­ne pri­re­di­tve in sej­mi, ki so za­ra­di svo­je­ga kon­cep­ta bolj za­pr­ti, a trend je da se ume­tnost lju­dem pri­bli­ža, kar je tu­di edi­no prav.

Po osmih le­tih ste spet pri­pra­vi­li raz­sta­vo do­ma, ker ve­či­no­ma de­lu­je­te po Evro­pi. Kaj še pri­pra­vlja­te? "Tre­nu­tno sem ze­lo za­se­den. Pri­če­la se je se­zo­na sej­mov, naj­prej Ve­ro­na in Mi­la­no, na­to Du­es­sel­dorf, Karl­sru­he itd. Ko­nec no­vem­bra od­pi­ram ve­čjo raz­sta­vo v hi­ši ene­ga naj­ve­čjih nem­ških zbi­ral­cev, de­cem­bra so­de­lu­jem na sku­pin­ski raz­sta­vi v Ga­le­ri­ji Hu­go v New Yor­ku, v ka­te­ri bom na­sle­dnje le­to sa­mo­stoj­no raz­sta­vljal. Vmes pa bo­do mo­ji ga­le­ri­sti go­to­vo na­šli še ve­li­ko dru­ge­ga."

"Sli­ke nam go­vo­ri­jo, da bo la­ko­ta za zla­tom pri­pe­lja­la do - re­snič­ne la­ko­te. Kar se se­ve­da že do­ga­ja"

Fo­to: Lju­bo CENČIČ

Jer­nej For­bi­ci: "Ume­tni­ki ustvar­ja­jo objek­te kot ne­ka­kšna za­ve­ti­šča, ka­mor se bo­mo uma­kni­li, ko se bo naj­huj­še res zgo­di­lo."

Fo­to: Oseb­ni ar­hiv

Her­ba­rij, do­ku­ment ča­sa za na­še za­nam­ce

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.