Iz­tok Osoj­nik, pe­snik:

"Kul­tur­ne ve­zi so pre­cej bolj tr­pe­žne, po­ve­zo­val­ne in glo­blje," pra­vi Iz­tok Osoj­nik, slo­ven­ski pe­snik na sre­ča­nju li­te­ra­tov za­ho­dne­ga Bal­ka­na v Sa­ra­je­vu

Vecer - - FRONT PAGE -

"Bi­ti pe­snik v im­pe­ri­ju glo­bal­ne­ga pre­ker­ne­ga hlap­če­va­nja po­me­ni al­ter­na­ti­vo: re­sno svo­bo­dno de­lo, ki člo­ve­ka usta­na­vlja za vse kaj dru­ge­ga kot za po­tro­šni od­pa­dek."

Iz­tok Osoj­nik je bil slo­ven­ski pred­stav­nik na fe­sti­va­lu, ki ga je Pla­net po­e­zi­je v Sa­ra­je­vu or­ga­ni­zi­ral na fe­sti­va­lu Štir­je le­tni ča­si, med­na­ro­dni po­bu­di za kre­pi­tev nad­na­ci­o­nal­nih sti­kov med pe­sni­ki iz Slo­ve­ni­je, Bo­sne in Her­ce­go­vi­ne, Hr­va­ške, Čr­ne go­re in Sr­bi­je (do­go­var­ja­jo se še z Ma­ke­do­ni­jo). "Bi­lo je nad­vse in­spi­ra­tiv­no sre­ča­ti se s pe­sni­ki raz­lič­nih li­te­ra­tur za­ho­dne­ga Bal­ka­na, pri­mer­ja­ti po­e­ti­ke, ugo­ta­vlja­ti, da med na­mi po­te­ka ži­va, dra­go­ce­na ume­tni­ška ko­mu­ni­ka­ci­ja, če­prav so se sti­ki raz­red­či­li, me­je pa ote­ži­le ne­po­sre­dna sre­če­va­nja," je de­jal.

Kaj še ima­te pe­sni­ki z ju­go­slo­van­ske­ga ob­mo­čja sku­pne­ga? "Sre­ča­nje je bi­lo že dru­go, pr­ve­ga so or­ga­ni­zi­ra­li hr­va­ški pe­sni­ki v Ze­li­ni. Iz­ka­za­lo se je, da je bi­lo za­dnji čas in nuj­no pre­se­či no­ve, va­se za­pr­te dr­žav­ne pe­sni­ške te­ri­to­ri­je in vsto­pi­ti v šir­ši, na sre­čo še ve­dno sku­pni pro­stor. Ne gle­de na po­li­tič­no do­ga­ja­nje so kul­tur­ne ve­zi pre­cej bolj tr­pe­žne, po­ve­zo­val­ne in glo­blje, pred­vsem pa ja­sno ka­že­jo nu­jo po ustvar­jal­nem so­de­lo­va­nju med juž­no­slo­van­ski­mi pe­sni­ki, s ka­te­ri­mi smo si ne­koč de­li­li sku­pno dr­ža­vo. Do­bro ve­mo, ka­ko po­memb­no je bi­lo to so­de­lo­va­nje za po­gla­blja­nje in bo­ga­te­nje na­ci­o­nal­nih li­te­ra­tur in za šir­šo, uni­ver­zal­nej­šo per­spek­ti­vo, ki jo je ži­vo so­de­lo­va­nje po­go­je­va­lo in spod­bu­ja­lo. Pe­sni­ki iz po­sa­me­znih bal­kan­skih dr­žav ni­smo za­plan­ka­ni na­ci­o­na­li­sti, ki bi go­ji­li so­vra­štvo do so­se­dov, am­pak ustvar­jal­ci ši­ro­kih po­gle­dov in od­pr­te ko­mu­ni­ka­ci­je, ki se ote­pa oz­kih me­ja in fev­dal­nih kul­tur­ni­ških raz­mer v svo­jih dr­ža­vi­cah. Ja­sno je bi­lo, da to­vr­stni fe­sti­va­li omo­go­či­jo za­di­ha­ti glo­blje, z ve­li­kim med­se­boj­nim spo­što­va­njem in pri­po­zna­va­njem med­kul­tur­nih raz­lik. Ja­sno je, da so nas no­vo­na­sta­le me­je ome­ji­le, ne pa osvo­bo­di­le."

Etič­na in pe­sni­ška plat­for­ma je glo­bal­ni svet

Kaj ste tam bra­li? Ka­kšne pe­sni­ške te­me se vam zdi­jo nuj­ne v tem tre­nut­ku?

"Bral sem svo­je ve­le­me­stne ode, na­pi­sa­ne v Ber­li­nu in Lon­do­nu. In to v slo­ven­šči­ni in v pre­vo­du odlič­ne­ga Go­ra­na Jan­ko­vića. Sa­ra­je­vo, ta­ko kot dru­ge pre­stol­ni­ce bal­kan­skih dr­žav, je za raz­li­ko od Lju­blja­ne, ki je prej ve­čji kraj kot pa ce­lo­vi­ta ur­ba­na sre­di­na, ne­dvo­mno ve­li­ko me­sto. Sam se imam za koz­mo­po­lit­ske­ga, ur­ba­ne­ga pe­sni­ka, ki se je for­mi­ral na pla­ne­tar­ni sce­ni. Ti­sto, kar se med na­mi po­ve­zu­je, ni­so oz­ki de­žel­ni ha­bi­tu­si, am­pak so­dob­no ur­ba­no do­ži­vlja­nje sve­ta, na­sta­ja­jo­če na ob­ro­bju, ki ga je glo­kal­na zgo­do­vi­na (glo­kal­no je iz­raz so­ci­o­lo­ga Ulri­cha Bec­ka, s ka­te­rim je ozna­čil lo­kal­no ina­či­co glo­bal­ne­ga ne­o­li­be­ra­li­stič­ne­ga ka­pi­ta­liz­ma, op. p.) po­ti­sni­la v dru­gi plan. Kljub lo­kal­nim pri­ti­skom in de­gra­da­ci­ji v dr­ža­vi­cah, kjer so za­vla­da­li kon­zer­va­tiv­ni pro­vin­ci­al­ci in oli­gar­hi, smo pe­sni­ki ja­sno po­ka­za­li, da je na­ša kul­tur­na, etič­na in pe­sni­ška plat­for­ma glo­bal­ni svet. Na­še pe­smi so etič­no an­ga­ži­ra­ne, ja­sno opre­de­lje­ne, po­li­tič­no oza­ve­šče­ne, to pa še ne po­me­ni, da smo ce­ne­ni agi­ta­tor­ji, smo pe­sni­ki, ki se za­ve­da­jo svo­je po­e­tič­ne mo­či in od­go­vor­no­sti."

Kaj vas zdaj tu v slo­ven­skem oko­lju in­spi­ri­ra in kaj je­zi?

"Že Ju­re De­te­la je pi­sal o slo­ven­skem kul­tur­nem in li­te­rar­nem fev­da­liz­mu. Gle­de te­ga se za­de­ve ni­so spre­me­ni­le. Ce­lo po­slab­ša­le so se. Ne bom raz­gla­bljal o splo­šni slo­ven­ski sce­ni, lo­kal­ni oli­gar­hi­zem v spre­gi z ne­o­ka­to­li­ciz­mom je do­do­bra okle­stil kul­tur­no pod­stat na­še druž­be. Naj­bolj­ši umi so iz­ri­nje­ni na ob­ro­bje, ma­fij­ske združ­be so v svo­je ro­ke pre­vze­le ve­čji de­lež dr­žav­nih pod­por za li­te­rar­no in za­lo­žni­ško pro­duk­ci­jo. Nji­hov iz­plen je se­kun­dar­na ali ce­lo tre­tje­ra­zre­dna pro­duk­ci­ja, ker pa ob­vla­du­je­jo ve­či­no sub­ven­cij­skih mrež, tu­di tu­ji­na ne iz­ve ve­li­ko o na­ših naj­kva­li­te­tnej­ših li­te­ra­tih. Fe­sti­val Štir­je le­tni ča­si je na­me­njen sre­če­va­nju za­ra­di svo­je­ga ne­ko­rum­pi­ra­ne­ga ustvar­ja­nja po­tla­če­nih, iz­bri­sa­nih, mar­gi­na­li­zi­ra­nih av­tor­jev na po­dro­čju za­ho­dne­ga Bal­ka­na. Vse se do­ga­ja brez dr­žav­nih sred­stev."

Bul­do­žer to­rej vo­zi po ustvar­jal­cih? "Na sre­čo pri nas pe­sni­ška sce­na kljub ma­če­ho­vske­mu tla­če­nju jav­nih agen­cij in usta­nov nad­vse ži­vi, cve­te, se raz­vi­ja. To­li­ko do­brih pe­sni­kov, kot jih je zdaj na ob­ro­bju, ver­je­tno še ni­ko­li ni­smo ime­li. Čas je, da zač­ne­jo ti, naj­bolj­ši pe­sni­ki pre­zen­ti­ra­ti slo­ven­sko po­e­zi­jo v med­na­ro­dnem pro­sto­ru. Da jih za to usta­no­vlje- ne usta­no­ve, ki ope­ri­ra­jo z jav­ni­mi sred­stvi, ustre­zno nji­ho­vi ustvar­jal­ni kva­li­te­ti pod­pre­jo, jim omo­go­či­jo or­ga­ni­zi­ra­ti li­te­rar­ne tur­ne­je na tu­je in med­na­ro­dne li­te­rar­ne do­god­ke do­ma, ki ne bo­do sa­mo for­ma­li­zi­ra­ni na­čin pre­li­va­nja jav­nih sred­stev v ne­so­raz­mer­no ve­li­ke pri­va­tne že­pe, am­pak bo­do na­me­nje­ni dru­že­nju s pla­ne­tar­ni­mi vr­stni­ki in ustvar­jal­ci. Da do­bi­jo pod­po­ro za svo­je odlič­ne knji­ge. Čas je za za­me­nja­vo. Ge­ne­ra­cij, sis­te­ma, ura­dni­kov, ja­lo­vih pri­vi­le­gi­ran­cev."

Jav­ne taj­no­sti o in­ter­nih po­ve­za­vah

Kdo so ti­sti, ki ima­jo vse v ro­kah? Kdo so pri­vi­le­gi­ran­ci? Ka­ko ta svoj sta­tus vzdr­žu­je­jo, ohra­nja­jo?

"Na to vpra­ša­nje od­go­vo­ri­ti po­splo­še­no in po­čez bi bi­lo ne­ko­rek­tno brez na­va­ja­nja na­tanč­nej­ših po­dat­kov in ustre­znih do­ka­zil. Po­tre­ben bi bil pre­cej ob­šir­nej­ši čla­nek kot pa zgolj omem­ba ne­ka­te­rih imen ta­ko pri­vi­le­gi­ra­nih po­sa­me­zni­kov kot združb. O tem sem si­cer sam že pi­sal v jav­nih ob­či­lih, pa ne sa­mo jaz. Ker so nam že gro­zi­li s so­dnim pre­ga­nja­njem, bi bi­lo nuj­no po­da­ti ce­lo­vi­to sli­ko s šte­vil­ka­mi, iz­pi­si iz za­pi­sni­kov sej, pri­mer­jal­nih ta­bel, pri­mer­jav ena­ko­vre­dnih vse­bin in pro­gra­mov, do­ka­zov o iz­lo­ča­nju kon­ku­renč­nih vse­bin, kli­en­tel­nih po­ve­zav, kri­ža­nja in­te­re­sov, obli­ko­va­nja dum­pin­ških raz­mer na tr­gu in ta­ko da­lje. Tu te­ga ne mo­rem opra­vi­ti, bi bi­lo pa to snov za ka­kšne­ga raz­i­sko­val­ne­ga no­vi­nar­ja, da kri­tič­no raz­i­šče raz­me­re na tem po­dro­čju. Z ve­se­ljem bi mu po­sre­do­va­li do se­daj ob­ja­vlje­ne ma­te­ri­a­le. O Be­le­tri­ni­nih lju­deh ra­di v zve­zi s tem mar­sik­do kaj re­če.

"Ni­kjer ni­sem ome­njal ni­ti ka­kšne za­lož­be ni­ti ime­no­val lju­di, ki kro­ži­jo po or­bi­tah oko­li nje. Ni­ka­kor ne mi­slim ni­ko­mur de­la­ti re­kla­me. Se­ve­da je jav­na taj­nost, kaj se do­ga­ja v za­ku­lis­ju. Am­pak nje­no raz­kri­tje bi zah­te­va­lo po­glo­bljen in ob­se­žen, s po­dat­ki pod­prt čla­nek. Vse­ka­kor bi bi­lo nuj­no, da vse ustvar­jal­ce knjig in z nji­mi po­ve­za­na po­dro­čja jav­ni or­ga­ni obrav­na­va­jo ena­ko­vre­dno, pred­vsem pa ne pri­vi­le­gi­ra­no in pro­gram­sko, am­pak sis­tem­sko in stra­te­ško, z ja­sno vi­zi­jo, ka­ko na po­dro­čju li­te­rar­ne pro­duk­ci­je omo­go­či­ti ena­ko ope­ra­tiv­no mre­žo, vsem ena­ke po­go­je in ena­ke pod­po­re za ena­ko opra­vlje­no de­lo na pod­la­gi ure­sni­če­nih re­zul­ta­tov, ne pa na kli­en­tel­ni osno­vi imen vla­ga­te­ljev pro­gra­mov in in­ter­nih po­ve­zav. Ne mi­slim sa­mo na od­pra­vo bi­ro­krat­skih oro­dij in tri­kov za iz­lo­ča­nje ne­na­ših, ki se skri­va­jo pod pa­všal­no opre­de­lje­no stro­kov­no­stjo, in nuj­no ja­sno do­lo­če­no ka­zen­sko od­go­vor­nost lju­di, ki ma­ni­pu­li­ra­jo z jav­ni­mi sred­stvi, am­pak na sis­tem­sko ure­di­tev ce­lo­vi­te in­fra­struk­tu­re, ki bo omo­go­či­la ure­je­ne raz­me­re na tem po­dro­čju. Pro­du­cen­tom bi mo­ra­li pre­pu­sti­ti, da se uve­lja­vi­jo s svo­jim de­lo­va­njem." Je bi­ti pe­snik, ustvar­ja­lec, v teh ča­sih je to­rej še tež­je, kot je bi­lo v pre­te­klo­sti?

"Ne vem, ka­ko je bi­lo v pre­te­klo­sti, a da­nes je po­e­zi­ja iz­re­dno vi­tal­na in uso­dno moč­na. Ne gle­de na pre­vla­do fi­nanč­ne eko­no­mi­je in di­gi­tal­nih teh­no­lo­gij, po­e­zi­ja ni­ka­kor ni be­dna pa­stor­ka, ki bi ne­kje v ča­sov­nem za­mi­ku kre­vslja­la ob ro­bu, am­pak se do­ga­ja na sa­mi pr­vi fron­tni li­ni­ji so­dob­ne­ga sve­ta. Mor­da to ni vi­dno na pr­vi po­gled, a ni za­ra­di te­ga nič manj uso­dna. Ta­ko etič­no,po­li­tič­no kot ure­sni­če­val­no, so­ci­al­no in ek­si­sten­ci­al­no. Prav po­e­zi­ja je ti­sta, ki je spo­sob­na osmi­šlja­ti re­al­ni svet in vzdr­že­va­ti kon­struk­tiv­no al­ter­na­ti­vo po­be­sne­le­mu ni­hi­liz­mu, ki ne­var­no ho­di po ro­bu ko­lo­sal­ne pla­ne­tar­ne pu­sto­lo­všči­ne. Bi­ti pe­snik v im­pe­ri­ju glo­bal­ne­ga pre­ker­ne­ga hlap­če­va­nja po­me­ni al­ter­na­ti­vo: re­sno svo­bo­dno de­lo, ki člo­ve­ka usta­na­vlja za vse kaj dru­ge­ga kot za po­tro­šni od­pa­dek."

Iz lju­di bi na­re­di­li po­tro­šni­ške od­pad­ke

Fo­to: Na­da ŽGANK

Iz­tok Osoj­nik: "Čas je za za­me­nja­vo. Ge­ne­ra­cij, sis­te­ma, ura­dni­kov, ja­lo­vih pri­vi­le­gi­ran­cev."

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.