Č

Vecer - - SPORT -

Re­kel je, da če že kaj, po­tem bo to ro­man o de­du Šan­dor­ju Ame­ri­kan­cu in pre­k­mur­skih iz­se ljen­cih v ZDA: ne­koč je de­du Ame­ri­kan­cu (Ame­ri­ka­nec so ga kli­ca­li za­to, ker je bil ro­jen v Be­thle­he­mu v Pen­sil­va­ni­ji) ne­pre­mi­šlje­no oblju­bil, da bo na­pi­sal ro­man o njem; ta spr­va ne­re­sna oblju­ba ga je z le­ti vse bolj žu­li­la, ob de­do­vi smr­ti pa se je za­klel, da bo to za­res na­re­dil še pred svo­jim pet­de­se­tim le­tom, ne gle­de na vse.

Osem let je mi­ni­lo od ta­krat, ko je O.-ju ome­nil ta ro­man, se zdr­zne K., no­be­ne po­god­be se ne spo­mni. V osmih le­tih bi se lah­ko zgo­di­lo mar­si­kaj, pre­mle­va in po­sku­ša pri­kli­ca­ti v spo­min kar­ko­li, to­da v nje­go­vi gla­vi ni ni­če­sar iz te­ga ob­do­bja v zve­zi z O.-jem, po­god­bo in ro­ma­nom. O čem to­rej go­vo­ri O.? Ga za­je­ba­va za abra­ha­ma? Ma­lo po­zen je, vzdih­ne K., zgo­di­lo se je že pred ne­kaj me­se­ci. Hip za tem K. pre­se­ne­če­no ugo­to­vi, da mu iz spo­mi­na ni ušel sa­mo O., am­pak tu­di mar­si­kaj dru­ge­ga, prav­za­prav vse iz ob­do­bja za­dnjih osmih let, zdi se mu, da se ne mo­re spo­mni­ti prav ni­če­sar. Ugo­to­vi­tev ga na smrt pre­pla­ši in pa­nič­no po­mi­sli, da kap mor­da ni od­ne­sla sa­mo nje­go­ve­ga go­vo­ra, gibč­no­sti de­sne strani te­le­sa in rav­no­tež­ja, am­pak tu­di spo­min. Ta­koj pri­ti­sne na zvo­nec.

V so­bo pri­te­če se­stra, pri­žge luč in spra­šu­je, kaj je na­ro­be; ne­je­volj­na je, še ma­lo prej je bi­la v so­bi na dru­gi strani ho­dni­ka in mi­ri­la kri­če­čo žen­sko.

– Pu­i­ti­szk! je K. vzne­mir­jen, dr­ži se za gla­vo.

– Pr i t i sk? spra­šu­je se­stra. Ho­če­te po­ve­da­ti, da ima­te vi­sok tlak? je vzne­mir­je­na tu­di sa­ma. Te­če po tla­ko­mer in se kma­lu vr­ne z na­pra­vo, na­sta­vi mu man­še­to na na­dla­ket in iz­me­ri 210/120, utrip sr­ca je čez 150. Po­kli­če noč­ne­ga de­žur­ne­ga zdrav­ni­ka, ki K.-ju pod je­zik po­ti­sne ta­blet­ko ni­tro­gli­ce­ri­na, po­tem mu z injek­ci­jo vbri­zga­jo še po­mir­je­va­lo.

Na­sle­dnje ju­tro se K. zbu­di čil in spo­ko­jen. Sre­čen je kot otrok, ko ugo­to­vi, da o lu­knji v spo­mi­nu ni več ne du­ha ne slu­ha. Vse­ga se spo­mni kri­stal­no ja­sno: po­god­bo z O.-jem je pod­pi­sal ko­maj ja­nu­ar­ja 2016, be­se­di­lo bi mo­ral od­da­ti že čez ne­kaj dni, 15. sep­tem­bra. Ro­man o de­du Ame­ri­kan­cu (de­lov­ni na­slov – Ame­ri­ka­nec) je pri­pra­vljal že ne­kaj ča­sa, 2011. je ob­ja­vil krat­ko zgod­bo o de­du v Po­le­tnih zgod­bah, 2012. sta z zdaj­šnjo že­no šla za­ra­di te­ga v ZDA, ta­koj po vr­ni­tvi si je pri­pra­vil na­tan­čen na­črt ro­ma­na: zbral je do­ku­men­te in fo­to­gra­fi­je, jih ske­ni­ral in kro­no­lo­ško raz­vr­stil v do­ku­ment z na­slo­vom Mo­ja Ame­ri­ka na svo­jem ra­ču­nal­ni­ku, na tej pod­la­gi je na­pi­sal si­nop­sis zgod­be in po­ča­si do­pi­so­val po­glav­je za po­glav­jem, do­ku­men­te in fo­to­gra­fi­je na­do­me­ščal z be­se­di­lom; od sed­mih so šti­ri po­glav­ja in pol sko­raj v ce­lo­ti do­kon­ča­na, pe­to in šesto sta ko­maj v za­snut­ku, za sed­mo in osmo, ki obrav­na­va­ta ob­do­bje od sre­di­ne pet­de­se­tih do 1995, ko je ded umrl, ni­ma še ni­če­sar, sa­mo na­slo­va po­gla­vij. Upal je na po­dalj­ša­nje ro­ka za od­da­jo be­se­di­la vsaj do no­vem­bra, pre­pri­čan je bil, da bo O. ra­zu­me­va­joč, zdaj pa se je zgo­di­lo to: za­de­la ga je mo­žgan­ska kap. Naj­ra­je bi re­kel: za­del se je z mo­žgan­sko ka­pjo in ta­ko pri­do­bil še ne­kaj ča­sa za pi­sa­nje ro­ma­na. Za­to je bil prej­šnji ve­čer sre­čen ob po­gle­du na da­tum. K. špe­ku­li­ra: če bo šlo vse po sre­či, bo na bol­ni­ški vsaj kak me­sec, dva, več kot do­volj, da v mi­ru do­kon­ča ro­man. Po­leg te­ga mu O. da­je pro­ste ro­ke: mo­ra­to­rij na po­god­bo za ne­do­lo­čen čas. eprav se je McGre­e­vey sle­dnjič le pre­mi­slil in ni od­šel v se­me­ni­šče, pa ver­je­tno po­dob­no kot on ta­krat raz­mi­šlja še ve­li­ko dru­gih ho­mo­se­ksu­al­cev in jih za­to tu­di to­li­ko pri­sta­ne v du­hov­ni­ških vr­stah.

Z zgod­ba­ma gu­ver­ner­ja in du­hov­ni­ka ne že­lim tr­di­ti, da sta druž­be­ni in cer­kve­ni ce­li­bat edi­ni ali glav­ni vzrok za spol­ne zlo­ra­be. Ven­dar pa vsa dej­stva, ki sem jih, če­prav ni­sem stro­kov­njak za to po­dro­čje, zbral v ča­su svo­je­ga raz­i­sko­va­nja, ven­dar­le go­vo­ri­jo, da od­ri­va­nje, pre­po­ve­do­va­nje in za­ta­je­va­nje spol­no­sti moč­no pri­spe­va k zlo­ra­bam, ki pred­sta­vlja­jo naj­ve­čjo kri­zo v so­dob­ni zgo­do­vi­ni rim­sko ka­to­li­ške cer­kve. Kot sem ome­nil, so po­dob­no ugo­ta­vlja­li tu­di stro­kov­nja­ki, ki so za ir­sko vla­do pri­pra­vi­li ta­ko ime­no­va­no po­ro­či­lo iz Fern­sa. Ce­lo Do­nal Le­a­der iz re­da ir­skih kr­ščan­skih bra­tov je iz­ja­vil, da je prav go­to­vo ne­kaj re­sni­ce v oce­ni, da skraj­ne pre­po­ve­di, po­dob­no kot brez­mej­na svo­bo­da, lah­ko pri­pe­lje­jo do ' ne­ka­te­rih po­gub­nih oblik spol­nih zlo­rab'.

Ura­dno v Va­ti­ka­nu, v pa­pe­ških pro­sto­rih, med kar­di­na­li, du­hov­ni­ki in nu­na­mi, ki vo­di­jo rim­sko cer­kev, se­ve­da ni spol­no­sti. Za vse po­sve­če­ne in za­pri­se­že­ne ce­li­ba­tu je vsa­ka spol­na de­jav­nost stro­go pre­po­ve­da­na. To­da v ti­stih dveh me­se­cih mo­je­ga obi­ska v Ri­mu sem ugo­to­vil, da so go­vo­ri­ce o spol­ni de­jav­no­sti pre­la­tov – ve­či­no­ma o od­no­sih med mo­škim in žen­sko – ze­lo raz­šir­je­ne med no­vi­nar­ji in dru­gi­mi po­zna­val­ci va­ti­kan­skih do­ga­janj, pa če­tu­di teh go­vo­ric ni­ko­li nih­če ne raz­i­šče. V Ita­li­ji ni tra­di­ci­je objek­tiv­ne­ga raz­i­sko­val­ne­ga no­vi­nar­stva. Vse­e­no pa je sku- pi­na ano­ni­mnih pre­la­tov moč­no dvi­gni­la pri­tisk pod ku­po­lo ba­zi­li­ke sve­te­ga Pe­tra, ko so v knji­gi Via col Ven­to Va­ti­ca­no (V va­ti­kan­skem vr­tin­cu) opi­sa­li zgod­be o sek­su in ko­rup­ci­ji, ki so vre­dne vsa­ke­ga ta­blo­i­da. V knji­gi na­sto­pa hči, ki iz­si­lju­je svo­je­ga ne­za­kon­ske­ga oče­ta ško­fa, opi­sa­ni so škan­da­lo­zni od­no­si med du­hov­ni­ki in nu­na­mi ter ne­na­dne pre­me­sti­tve du­hov­ni­kov, s ka­te­ri­mi po­sku­ša­jo pri­kri­ti spol­ne škan­da­le in zlo­ra­be. V Va­ti­ka­nu so po­sku­ša­li usta­vi­ti pro­da­jo knji­ge s pre­go­nom edi­ne­ga pod­pi­sa­ne­ga av­tor­ja, mon­si­njor­ja Lu­i­gi­ja Ma­ri­nel­li­ja, se­ve­da pa so s tem sa­mo še do­da­tno vzpod­bu­di­li za­ni­ma­nje jav­no­sti. V New York Ti­me­su so knji­go pred­sta­vi­li pod na­slo­vom: V Va­ti­ka­nu be­sni­jo za­ra­di knji­ge, ki ni­če­sar ne za­mol­či'.

Zdaj že po­koj­ni va­ti­kan­ski ura­dnik Ma­ri­nel­li in so­av­tor­ji ni­so ob­ja­vi­li imen glav­nih ak­ter­jev, ' po­na­re­di­li' pa so tu­di ne­ka­te­ra dej­stva. To­da do­bri po­zna­val­ci do­ga­janj v Va­ti­ka­nu so pov­sem pre­pri­ča­ni, da so na­ved­be v knji­gi toč­ne naj­manj v pri­me­ru treh vi­so­kih va­ti­kan­skih pre­la­tov. Eden od teh je va­ti­kan­ski ura­dnik, ki naj bi ga bi­la po­li­ci­ja za­lo­ti­la na­pol go­le­ga v av­tu z dru­gim mo­škim – o do­god­ku so pi­sa­li tu­di ita­li­jan­ski me­di­ji, to­da tu­di ti ni­so na­va­ja­li imen. ( Sam pre­lat pa je po­zne­je za ni­zo­zem­ski ča­so­pis iz­ja­vil: ' V tem opi­su se ne pre­po­znam.')

Dru­gi je nad­škof, ki so ga po le treh le­tih vo­de­nja ene od ita­li­jan­skih nad­ško­fij pre­me­sti­li v Va­ti­kan, ko so se po­ja­vi­le ob­tož­be, da je spol­no zlo­ra­bil mla­de­ga fan­ta. (Nad­škof mi je v pi­smu na vpra­ša­nje o ob­tož­bi ta­ko­le od­go­vo­ril: 'Gre zgolj za do­mne­ve, ki so plod či­stih kle­vet.' V na­sle­dnjem pi­smu pa je za­pi­sal, da je pro­sil za pre­me­sti­tev, ker 'ni­sem bil spo­so­ben ob­vla­do­va­ti te­žav, na ka­te­re sem na­le­tel pri upra­vlja­nju s to, me­ni ze­lo lju­bo, nad­ško­fi­jo.')

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.