Be­se­do so da­le za­por­ni­cam

Knji­go Za­ča­so bi­va­li­šče: Na grad 25, Ig - iz­po­ve­di žensk, ki pre­sta­ja­jo za­por­no ka­zen v edi­nem žen­skem za­po­ru pri nas, av­to­ri­ce pred­sta­vi­le tu­di v Ma­ri­bo­ru

Vecer - - FRONT PAGE - Da­ti be­se­do skri­tim manj­ši­nam Nad ste­re­o­ti­pe o za­po­rih Za­por kot re­ši­tev Tri­je obro­ki za ne­ka­te­re luksuz

Av­to­ri­ce so v Ma­ri­bo­ru pred­sta­vi­le knji­go Za­ča­sno bi­va­li­šče: Na grad 25, Ig - iz­po­ve­di žensk, ki pre­sta­ja­jo za­por­no ka­zen v edi­nem žen­skem za­po­ru pri nas. Znan­stve­ni­ce in raz­i­sko­val­ke s po­dro­čja fe­mi­ni­stič­nih štu­dij in kri­mi­no­lo­gi­je so se zah­tev­ne mi­si­je lo­ti­le z na­me­nom da­ti glas ti­stim, ki so v druž­bi ma­lo sli­ša­ne ozi­ro­ma pre­sli­ša­ne. S pri­po­ved­mi in po­gle­dom od zno­traj iz­po­ve­di raz­pi­ra­jo pro­stor za dru­gač­no ra­zu­me­va­nje ti­stih, ki se znaj­de­jo v za­po­ru. Iz­ku­šnje za­por­ne ka­zni iz se­da­njo­sti je tre­ba bra­ti in mi­sli­ti na ozad­ju druž­be­nih struk­tur, ki po­memb­no do­lo­ča­jo in­di­vi­du­al­ne pri­lo­žno­sti in ma­ne­vr­ski pro­stor ži­vljenj­skih po­ti po­sa­me­znic. (mh)

Knji­ga av­to­ric Mi­li­ce An­tić Ga­ber, De­je Cr­no­vić, Ni­ne Per­ger, Ja­sne Po­dre­ka in Dar­je Ta­dič Za­ča­sno bi­va­li­šče: Na grad 25, Ig pri­na­ša de­set ži­vljenj­skih zgodb žensk, ki pre­sta­ja­jo za­por­no ka­zen v edi­nem žen­skem za­po­ru pri nas, na Igu. Iz­šla je pri Jav­ni agen­ci­ji RS za knji­go v okvi­ru pro­jek­ta Vklju­ču­je­mo in ak­ti­vi­ra­mo; so­fi­nan­ci­ra­ta ga Evrop­ska uni­ja iz Evrop­ske­ga so­ci­al­ne­ga skla­da in RS. Av­to­ri­ce - znan­stve­ni­ce in raz­i­sko­val­ke s po­dro­čja fe­mi­ni­stič­nih šu­dij in kri­mi­no­lo­gi­je - so se zah­tev­ne mi­si­je lo­ti­le z na­me­nom da­ti glas ti­stim, ki so v druž­bi ma­lo sli­ša­ne ozi­ro­ma pre­sli­ša­ne.

Pr­va ma­ri­bor­ska pred­sta­vi­tev knji­ge je bi­la pred­si­no­či v Po­kra­jin­skem mu­ze­ju Ma­ri­bor. Ude­le­ži­le so se je ure­dni­ca knji­ge Mi­li­ca An­tič Ga­ber, Ni­na Per­ger, dok­tor­ska štu­dent­ka, in Dar­ja Ta­dič, so­ci­al­na pe­da­go­gi­nja in kri­mi­no­lo­gi­nja, ter Ja­smi­na Vid­mar, ki je pri­spe­va­la fo­to­gra­fi­je, po­sne­te na Igu ob pri­pra­vi knji­ge, in jih je v ba­sti­ji ma­ri­bor­ske­ga gra­du tu­di raz­sta­vi­la.

S pri­po­ved­mi in po­gle­dom od zno­traj iz­po­ve­di raz­pi­ra­jo pro­stor za dru­gač­no ra­zu­me­va­nje ti­stih, ki se znaj­de­jo v za­po­ru. Iz­ku­šnje za­por­ne ka­zni iz se­da­njo­sti je tre­ba bra­ti in mi­sli­ti na ozad­ju druž­be­nih struk­tur, ki po­memb­no do­lo­ča­jo in­di­vi­du­al­ne pri­lo­žno­sti in ma­ne­vr­ski pro­stor ži­vljenj­skih po­ti po­sa­me­znic. To je eno od bi­stve­nih spo­ro­čil knji­ge. Za­po­ri kot to­tal­ne in­sti­tu­ci­je ni­so spol­no nev­tral­ni, je bi­lo te­melj­no iz­ho­di­šče zah­tev­ne mi­si­je raz­i­sko­valk na Igu, hkra­ti pa zve­či­ne sen­za­ci­o­na­li­sti­čen pri­stop v me­dij- skih po­do­bah o za­por­ni­škem ži­vlje­nju. "Ne­ga­tiv­ne me­dij­ske po­do­be o za­po­ru so nas spod­bu­di­le, pa tu­di skri­ta, v za­dnjem ča­su pa tu­di od­kri­ta agen­da raz­i­sko­valk, ki se s tem ukvar­ja­mo, da­ti be­se­do skri­tim manj­ši­nam. To je ti­sti del žen­ske po­pu­la­ci­je, ki ni­ma v jav­no­sti mo­žno­sti od­kri­to po­ve­da­ti svo­je zgod­be. V me­di­jih, naj mi no­vi­nar­ji opro­sti­jo, spre­mlja­mo po­go­sto o na­pih­nje­nih pri­me­rih v jav­no­sti. Ne vi­di­mo pa za tem člo­ve­ških usod, ži­vljenj­skih si­tu­a­cij, ki so pro­ble­ma­tič­ne, na ro­bu. Že­le­le smo, da za­por­ni­ce po­ve­do, ka­ko do­ži­vlja­jo za­por, ka­kšna ži­vljenj­ska spre­mem­ba je za njih, nji­ho­ve dru­ži­ne, par­tner­je, pri­ja­te­lje za­por," je de­ja­la An­tić Ga­bro­va, ki Iga pred tem ni po­zna­la.

Ig je kot pro­stor ze­lo dru­ga­čen kot Dob, je grad, da­leč stran, edi­ni za­por za žen­ske v dr­ža­vi, ki pa ni­ma ti­pič­ne za­por­ni­ške po­do­be, z zi­do­vi. Dra­gan Pe­tro­vec, kri­mi­no­log, ki je bil dol­ga le­ta di­rek­tor za­po­ra na Igu, je ob knji­gi de­jal, da so bi­le raz­me­re tam ne­koč bolj li­be­ral­ne kot da­nes. In da za­por­ni­ce pre­po­go­sto oce­nju­je­mo po zlo­či­nu kot konč­nem re­zul­ta­tu, pre­ma­lo pa po vseh sil­ni­cah, ki so do te­ga pri­ve­dle.

Med in­ter­vju­van­ka­mi ni mo­rilk, ra­zlo­gi za­po­ra so zve­či­ne ta­tvi­ne, po­slov­ne go­lju­fi­je, na­si­lje, go­spo­dar­ski kri­mi­nal. Za 400 evrov na­kra­de­ne hra­ne se­di­jo le­ta in ena iz­med njih pra­vi, "ško­da, da ni­sem ukra­dla več, da bi ime­la kaj od te­ga po tem, ko bi pri­šla ven". V ča­su, ko so za­če­le raz­i­sko­va­ti, je bi­lo na Igu 107 za­por­nic. Pred de­se­ti­mi le­ti jih je bi­lo šti­ri­de­set, pred dvaj­se­ti­mi še manj, kar ka­že, da ži­vi­mo v vse bolj ka­zno­val­ni, re­pre­siv­ni druž­bi. Vod­stvo za­po­ra je vse­sko­zi na­klo­nje­no so­de­lo­va­lo, so pri­zna­le av­to­ri­ce knji­ge. Na­lo­ga ni bi­la lah­ka in za­če­le so po­go­vo­re s stro­kov­nja­ki(nja­mi). Naj­prej so se mo­ra­le spo­pri­je­ti z ome­ji­tva­mi, ki jih na­la­ga re­žim gi­ba­nja v za­po­ru. So­de­lo­va­nje pri pro­jek­tu je za­ni­ma­lo de­se­te­ri­co za­por­nic, iz­pra­še­val­ke so za­če­le z eno­stav­nim, od­pr­tim vpra­ša­njem - "ka­ko je iz­gle­dal vaš pri­hod v za­por?". Po­tem so spo­mi­ni dr­li in iz­pra­še­val­ke ni­so ho­te­le po­se­či v pri­po­ved. Spra­še­va­le so, ne oce­nje­va­le, pre­so­ja­le, ni­so vr­ta­le, pu­sti­le so, da so je­tni­ce po­ve­da­le, kar se jim je zde­lo po­memb­no. Pri­če­val­ke so pre­gle­da­le te­ks­te in se stri­nja­le z ob­ja­vo. "Ze­lo smo pa­zi­li, da ne bi raz­kri­li iden­ti­te­te za­por­nic šir­ši jav­no­sti, no­tra­nja pa je hi­tro raz­bra­la, ka­te­ra zgod­ba ustre­za ka­te­ri," pra­vi An­tić Ga­bro­va, "pre­se­ne­tlji­vo, da so bi­le pr­ve re­ak­ci­je za­por­nic ob bra­nju zgodb ze­lo po­zi­tiv­na, bi­le so po­no­sne, ker so me­ni­le, da bi te zgod­be lah­ko ne­kim dru­gim žen- skam po­ma­ga­le ra­zu­me­ti. "Ne­ka­te­re od za­por­nic so bi­le pri­pra­vlje­ne ce­lo raz­kri­ti svo­jo iden­ti­te­to, a te­ga ni­smo ho­te­le spre­je­ti," po­ve Per­ger­je­va, "ho­te­le smo ano­ni­mnost ži­vljenj­skih zgodb, pred­vsem pa se iz­o­gni­ti ste­re­o­ti­pom o za­po­rih". Za­kaj je sti­gma za­por­nic huj­ša od ti­ste za­por­ni­kov? De­ni­mo nar­ko­ma­nom, ki se na Do­bu oz­dra­vi­jo, iz­bri­še­jo sti­gmo, oz­dra­vlje­nim nar­ko­man­kam na Igu ne, kot iz­ve­mo. "Iz šir­še­ga druž­be­ne­ga poj­mo­va­nja žen­skih in mo­ških vlog iz­ha­ja, kaj je pri­mer­no ob­na­ša­nje in kak stil ži­vlje­nja za žen­sko, kaj za mo­ške­ga," raz­la­ga Mi­li­ca An­tić Ga­ber. "Mo­ški, ki je ob­so­jen, je lah­ko v ne­kem oko­lju ozna­čen ce­lo kot fra­jer, žen­ska, ki je v za­po­ru, ni­ko­li ne bo fra­jer­ka. Od žen­ske se pri­ča­ku­je, da je bla­ga, pla­ha, ma­te­rin­ska, od­go­vor­na, s te­mi pri­ča­ko­va­nji ne gre sku­paj za­por­ni­ška si­tu­a­ci­ja. Od­so­tnost žen­ske iz dru­žin­ske­ga kon­te­ksta, če­tu­di ni­so vse po­ro­če­ne, je ve­li­ko tež­je za­ka­mu­fli­ra­ti."

Iz­pra­še­val­ke ni­so ho­te­le po­se­či v so­dne po­stop­ke, za­to ni­so spra­še­va­le za­por­nic o nji­ho­vih ka­znih, nji­hov na­men ni bil raz­kri­va­nje mo­re­bi­tnih ne­pra­vil­no­sti so­dnih po­stop­kov, v ka­te­rih so se zna­šle. Ugo­to­vi­ti so ho­te­le pred­vsem, ka­kšno je ži­vlje­nje v za­po­ru.

Odnos do bi­va­nja v za­po­ru je pri za­por­ni­cah ze­lo raz­li­čen, ne­ka­te­rim je od­re­ši­tev in jim je pr­vič po­me­nil "la­stno so­bo" po zgle­du zna­me­ni­te Sha­ke­spe­ar­je­ve se­stre, o ka­te­ri v ese­ju iz le­ta 1929 - La­stna so­ba raz­mi­šlja Vir­gi­ni­ja Wolf. Spet dru­ge se pri­to­žu­je­jo nad so­ci­al­no ne­e­na­ko­stjo v za­po­ru, nad sla­bi­mi raz­me­ra­mi, po­manj­ka­njem to­a­le­tnih pri­po­moč­kov, za ka­te­re je tre­ba po­se­bej pro­si­ti. "Dvo­je iz­ku­šenj opi­su­je­jo: enim je za­por re­šil ži­vlje­nje pred de­struk­tiv­ni­mi raz­me­ra­mi nji­ho­ve­ga vsak­da­nje­ga ži­vlje­nja, bil jim je iz­hod v si­li, kar je po­go­sto po­ve­za­no s kon­cem kro­ga za­svo­je­no­sti in od­mi­kom pred na­si­ljem. To­rej kot re­ši­tev pred ne­var­nost­mi in ne­go­to­vost­mi zu­na­nje­ga sve­ta," pra­vi Per­ger­je­va, "dru­gim pa je za­por ži­vlje­nje usta­vil."

De­set zgodb je tre­ba bra­ti kot de­set raz­lič­nih zgodb o za­po­ru. Ena od za­por­nic, Aj­ša, nek­da­nja ba­le­tni­ca, ob­so­je­na za­ra­di ta­tvin, ne skri­va, da jo je je­tni­ška so­ba na Igu – od­re­ši­la: "Ver­ja­mem, da je za mar­si­ka­te­ro žen­sko tu­kaj za­por ve­lik pro­blem, a me­ni je re­šil ži­vlje­nje. Ko se ozrem, sem pre­i­sko­val­ne­mu so­dni­ku in so­dni­ci hva­le­žna, da sta me za­pr­la." Med za­por­ni­ca­mi so ve­li­ke so­ci­al­ne raz­li­ke, ki se ka­že­jo - pre­se­ne­tlji­vo - tu­di v nji­ho­vem ži­vlje­nju v za­po­ru. Ne­ka­te­re si lah­ko pri­vo­šči­jo re­ci­mo te­le­fo­ni­ra­nje, koz­me­ti­ko, dru­ge ne. Ni­so to­rej vse iz­po­sta­vlje­ne ena­kim za­ko­ni­to­stim in tu­di za­ve­zni­ce ni­so, kot se ka­že iz zgodb, no­be­ne so­li­dar­no­sti ni vi­de­ti v ve­či­ni.

"Kot je po­pu­la­ci­ja zu­naj ra­zno­li­ka, je tu­di v za­po­ru. V na­ših zgod­bah so tu­di vi­so­ko iz­o­bra­že­ne žen­ske, ne le ne­iz­o­bra­že­ne. So tu­di ta­ke, ki jim po­me­ni­jo tri­je obro­ki na dan luksuz, so pa tu­di ta­ke, ki jim je to, da ni­ma­jo la­stne­ga pro­sto­ra za­se, ve­lik pro­blem. Iz ne­ka­te­rih zgodb se ven­dar­le vi­di čut za ti­ste žen­ske, ki ni­ma­jo pod­po­re od zu­naj, v dru­ži­ni, par­tner­jih, pri­ja­te­ljih. "Če imam za ka­vo, imam tu­di za dve ka­vi," pra­vi ena iz­med njih; med nji­mi so ven­dar­le mi­kro­po­ve­za­ve. Za­ve­zni­štev pa se­ve­da ni, saj za­pr­ta in­sti­tu­ci­ja zah­te­va pov­sem dru­ga raz­mer­ja. Ven­dar­le so pri­sil­no sku­paj, ena med nji­mi le­po re­če, "tu­kaj ne iščem pri­ja­telj­stva". Za­ve­zni­štva se skle­pa­jo pri de­lu, pri pre­hra­nje­va­nju," pra­vi An­tić Ga­bro­va. Naj­bolj pre­se­ne­tlji­vo pa je, gle­de na na­še ma­in­stre­a­mo­vske pop pred­sta­ve o pa­zni­cah, da so či­sto vse po­hva­li­le odnos z nji­mi. Med­tem ko je so­ci­al­nih de­lavk, zdrav­nic, pe­da­go­ginj v za­po­ru pre­ma­lo, se stri­nja­jo vse pri­če­val­ke. Po­lo­žaj žensk je druž­be­no za­zna­mo­van tu­di s so­ci­al­nim sta­tu­som in etnič­no pri­pa­dno­stjo, ka­že­jo vse zgod­be.

Mar­jan Čan­der, pe­no­log, iz pu­bli­ke, je bil po­le­mi­čen, opo­zo­ril je, da mu "nih­če od od­go­vor­nih ne od­go­vo­ri na vpra­ša­nje - po­bu­do, pa naj gre za zdrav­ni­co, ki ob ka­zni se­dem me­se­cev ni bi­la de­le­žna po­goj­ne­ga od­pu­sta, do dej­stva, da vod­stvo Iga ne za­go­ta­vlja žen­ski po­pu­la­ci­ji to, kar dru­gje za­go­ta­vlja­jo huj­šim mo­škim de­lin­kven­tom". An­tić Ga­bro­va je de­ja­la, da ni bil nji­hov na­men po­se­či v ka­zno­val­no po­li­ti­ko v dr­ža­vi.

Fo­to: Ja­smi­na VID­MAR

Za­por na Igu, iz knji­ge Za­ča­sno bi­va­li­šče: Na grad 25. Ig

Fo­to: Dra­go OMAN

S po­go­vo­ra o knji­gi Za­ča­sno bi­va­li­šče. Na grad 25, Ig, v Po­kra­jin­skem mu­ze­ju Ma­ri­bor (od le­ve): Ja­smi­na Vid­mar, Me­li­ta For­stne­rič Hajn­šek, Mi­li­ca Ga­ber An­tić, Ni­na Per­ger, Dar­ja Ta­dič

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.