Ma­ri­bor je več kot li­ter-li­ter

Pia Sen­čar je ia­ri­bor­čan­ka, vnu­ki­nja le­gen­dar­ne­ga po­hor­ske­ga de­lav­ca Du­ša­na Sen­čar­ja, ude­le­žen­ka šo­va Go­stil­na išče še­fa, ku­li­na­rič­na po­zna­val­ka

Vecer - - MARIBOR - MB-zi­bel­ka

Zz­go­vor­no in vse­stran­sko Pio Sen­čar smo se do­bi­li v Mač­ki na Len­tu. Ta lo­kal je njen dru­gi dom. Na­ro­či­la si je de­ci­li­ter ra­den­ske in ko­ka­ko­lo z le­dom in li­mo­no. "To je ju­tra­nji koktajl po Pu­be­cih," je de­ja­la dan po Sa­lo­nu šta­jer­skih mla­dih vin.

Ka­ko so se vam zde­la mla­da vi­na? "Ta­ko kot se da­nes po­ču­tim. Na­ga­ji­va. Pu­bec je spe­ci­al­na vin­ska zvrst. Mor­da ma­lo pre­hi­tro vi­no, ki ima tu­di ze­lo hi­ter vpliv na te­be (smeh). Hi­tro ga imaš tu­di do­volj. To je za ob ko­si­lu. Če jih po­sku­siš vseh 24, pa ni ta­ko fajn."

Za­kaj se ni­smo sre­ča­li na Dra­vski vi­li, ki ste jo pre­vze­li pred me­se­ci? "To je bi­la su­per iz­ku­šnja. Ni šlo več. Z la­stni­ki ni­smo ime­li ena­kih po­gle­dov. Fajn smo se ime­li, ce­le dne­ve smo bi­li na tej lad­ji­ci. Tu­ri­sti so bi­li nav­du­še­ni, pred­vsem pa, pre­se­ne­tlji­vo, tu­di Ma­ri­bor­ča­ni, ki je ne po­zna­jo do­volj."

Kljub mla­do­sti vas lju­dje po­zna­jo po so­de­lo­va­nju v šte­vil­nih pro­jek­tih na raz­lič­nih po­dro­čjih. Od kod ener­gi­ja in ide­je za vse to?

"Spim bolj ma­lo. Ne gle­de na to, kar de­lam. V teh zgod­bah se znaj­dem po na­klju­čju. Če me nek­do po­kli­če, se hi­tro po­nu­dim, da bi po­ma­ga­la. Naj­bolj mi je všeč pro­jekt Ma­la tr­žni­ca. Ve­dno, ko pri­dem tja, si re­čem, da smo v dru­gem ča­su. Tam smo jaz in pun­ce in pre­sta­vlja­mo ti­ste mi­ze, 'fi­zi­ča­ri­mo', udar­ni­ško in to­va­ri­ško se tru­di­mo. Lju­dje se od­zo­ve­jo, pri­de­jo in pod­pi­ra­jo. V so­bo­to smo ime­li 'Iz dru­ge ro­ke'. Stvar je uspe­la. Tri­de­set lju­di je ime­lo stoj­ni­co, iz­me­nje­va­li so si obla­či­la. Šo­ki­ra­na sem bi­la. Ni­smo ve­de­le, kam bi da­le lju­di."

Je ta al­ter­na­ti­va na­sta­la tu­di za­ra­di te­žav z osre­dnjo ma­ri­bor­sko tr­žni­co?

"Zdi se mi ško­da, da pri­stoj­ni sa­mi na­re­di­jo ta­ko, da lju­dje tja ne ho­di­jo. Isti dan in ob is­tem ča­su ima­mo v Ma­ri­bo­ru več tr­žnic. Raz­pr­še­ne so po me­stu in ni­kjer ni gne­če, ni­kjer ne ' lau­fa'. Če bi vse to, kar ima­mo - v pe­tek na Glav­nem tr­gu, na Tr­gu svo­bo­de in na osre­dnji tr­žni­ci -, pre­sta­vi­li na osre­dnjo tr­žni­co, kjer je ve­li­ko pro­sto­ra, bi bi­li bolj uspe­šni. Za­kaj med te­dnom po­pol­dne ne bi šli na osre­dnjo tr­žni­co? Zdaj tam ni ži­ve du­še. Če greš v ve­čja me­sta, so tr­žni­ce ži­ve, ve­dno sta zra­ven lo­kal in hra­na. Tu­kaj pa ima­mo sa­mo Spla­varč­ka, še Bra­njev­ko so nam po­dr­li, kar je ža­lo­stno."

De­ja­li ste, da se v pro­jek­tih znaj­de­te na­ključ­no. Vse­e­no pa ob­sta­ja ne­ka po­ve­za­va med va­mi in Po­hor­jem, kjer ima­te lo­kal in uči­te smu­ča­ti. S Po­hor­jem ste po­ve­za­ni tu­di za­ra­di dru­žin­ske­ga iz­ro­či­la.

"Odra­šča­la sem s Po­hor­jem. Vsa­ko le­to sem bi­la na Zla­ti li­si­ci, od dru­ge­ga le­ta smu­čam na Po­hor­ju. Ko se je po­ka­za­la pri­lo­žnost, da imam bar na Po­hor­ju, sem jo za­gra­bi­la. Zde­lo se mi je, da to mo­ram na­re­di­ti. Lju­dje so se do­bro od­zva­li. Vča­sih mi kdo re­če, da imam pra­zno. Res je, ka­kšen dan je pra­zno, a vem, kdo so mo­ji go­stje in da bo­do pri­šli. Tu­di če jih je pet in do­bro za­pra­vi­jo ter se ima­jo fajn, je to to. Ni­so nuj­no tu­ri­sti ti­sti, ki mo­ra­jo bi­ti go­stje. Zdi se mi, da je tre­ba ime­ti z go­sti oseb­no vez."

V Ma­ri­bo­ru se ve­li­ko po­go­var­ja­mo o po­ten­ci­a­lih ze­le­ne­ga Po­hor­ja. Tu­di vi mi­sli­te, da bi ga mo­ra­li bo­lje iz­ko­ri­sti­ti tu­di, ko ni zi­me? "Gle­da­la sem od­da­jo iz le­ta 1970. Te­le­vi­zi­ja Be­o­grad je sne­ma­la od­da­jo o Po­hor­ju. Že ta­krat je 75 od­stot­kov pred­sta­vljal le­tni tu­ri­zem. Vmes se je na to ma­lo po­za­bi­lo. Na Po­hor­ju manj­ka vse­bin. Po­vsod dru­gje se bo na hri­bih in v go­rah do­ga­ja­lo. Na Bel­le­vu­e­ju je igra­lo za otro­ke, ki se ga spo­mnim od nek­daj, la­ni so ga po­pra­vi­li, če­prav bi ga bi­lo tre­ba na­re­di­ti na no­vo. V za­dnjih dneh je bi­la ak­tu­al­na de­ba­ta o osa­mlje­ni cer­kvi Bol­fenk, ško­da je, da ni v upo­ra­bi. Ure­di­le bi se lah­ko po­ho­dni­ške po­ti. Ko pri­deš na Bel­le­vue, ne­ka­te­ri ni­ma­jo kaj po­če­ti, ko ča­ka­jo eno uro na vzpe­nja­čo. Ver­ja­mem, da bi lju­dje šli gor, če bi kaj lah­ko po­če­li. Na Po­hor­ju bi mo­ra­li pre­ži­ve­ti cel dan." Kot ku­li­na­rič­na po­zna­val­ka lah­ko oce­ni­te, ali je po­hor­ska omle­ta naj­bolj­ša tu­kaj­šnja sla­di­ca?

"Po­hor­ska omle­ta je sve­tov­na, če je ta­kšna, kot mo­ra bi­ti."

Ka­kšna mo­ra bi­ti? Kje do­bi­mo naj­bolj­šo?

"Sve­ža. Na­njo mo­raš ča­ka­ti več kot pol ure. Mo­ra bi­ti pu­ha­sta, s pra­vo ži­val­sko sme­ta­no, bog ne daj, da je s si­ru­pom, mo­ra bi­ti z mar­me­la­do. Naj­bolj­ša je ti­sta do­ma­ča. Ra­da jem do­ma, ker sem kje zu­naj hi­tro raz­o­ča­ra­na."

Ma­ri­bor­ska ku­li­na­rič­na po­nud­ba vas to­rej ne nav­du­ši?

"Red­ko. No, v ne­ka­te­rih iz­je­mah me ze­lo nav­du­ši."

Bi­li ste na Pu­be­cu. Se v Ma­ri­bo­ru ra­di dru­ži­te in za­ba­va­te?

"Tu­kaj ne gre to­li­ko za za­ba­vo. Le­tos sem na­re­di­la dru­go sto­pnjo cer­ti­fi­ka­ta o po­zna­va­nju vi­na. Ne­kaj vem o vi­nu. Le­tos ni­sem bi­la na do­pu­stu, da sem in­ve­sti­ra­la v se­be in svo­je zna­nje. Bi­la sem tu­di na ' ma­ster clas­su' Ste­ve­na Spur­ri­er­ja, ki je vin­ski moj­ster, kar je naj­več, kar lah­ko člo­vek v vin­skem sve­tu do­se­že. On si je iz­mi­slil de­can­ter. Pi­la sem iz­bor nje­go­vih naj­bolj­ših vin. Bi­la sem na lju­bljan­skem fe­sti­va­lu Top Vi­no. Tam so se pred­sta­vlja­la šte­vil­na tu­ja vi­na in ne­kaj na­ših. Pri nas se šta­jer­ska vi­na pred­sta­vlja­jo na Šta­jer­skem, kar je do­bro, a daj­mo jih pred­sta­vi­ti še dru­god, tu­kaj jih po­zna­mo."

MKa­ko oce­nju­je­te do­ma­ča vi­na? "Šta­jer­ska vi­na so še ve­dno pod­ce­nje­na. Ob­ču­tim men­ta­li­te­to, da smo manj­vre­dni. Mo­ra­li bi se bolj ce­ni­ti in draž­je pro­da­ja­ti na­ša vi­na. Gre pa ve­dno na bo­lje."

Ta ko­nec te­dna se nam obe­ta naj­ve­čji do­go­dek pri nas, po­ve­zan z vi­nom.

"Šta­jer­sko no­vo le­to me ma­lo vzne­mir­ja. Zno­va mi pri­de na mi­sel pod­ce­nje­va­nje. Mi smo več kot pla­stič­ni Ma­ri­bor ko­za­rec in ve­lik špri­cer, več smo kot li­ter-li­ter. Mo­ra­li bi, za na­sle­dnje ge­ne­ra­ci­je, na­re­di­ti ne­kaj dru­ga­če. Mo­ra­li bi se iti bolj fi­ne, s ste­kle­ni­mi ko­zar­ci." Za­kaj bi se Ma­ri­bor­ča­ni de­la­li fi­ne? Ste­kle­nih ko­zar­cev boj­da ne mo­re­mo ime­ti, ker je pre­več lju­di na mar­ti­no­va­nju.

"Če bi se raz­po­re­di­li po ce­lem me­stu, bi ver­je­tno lah­ko ime­li ste­kle­ne ko­zar­ce. Pa saj ne mi­slim, da bi bi­li fi­ni. Že­lim si, da bi po­sku­si­li vi­no, ne pa, da vi­no va­se zli­va­mo. Za­vod za tu­ri­zem Ma­ri­bor - Po­hor­je se je le­tos po­tru­dil, da bo mar­ti­no­va­nje dva dni. Dru­gi dan bo­do pred­sta­vlje­na mla­da vi­na. Bo­mo vi­de­li, ali se bo pri­je­lo. Ma­lo se pre­mi­ka v pra­vo smer." estna ob­či­na Ma­ri­bor v par­tner­skem so­de­lo­va­nju z Za­vo­dom RS za za­po­slo­va­nje - Ob­moč­no služ­bo Ma­ri­bor, Ob­moč­no obr­tno-pod­je­tni­ško zbor­ni­co Ma­ri­bor, Šta­jer­sko go­spo­dar­sko zbor­ni­co in Uni­ver­zo v Ma­ri­bo­ru v sre­do, 14. no­vem­bra, med 8. in 18. uro va­bi na tre­tji Ka­ri­er­ni se­jem, ki bo po­te­kal v dvo­ra­ni Lu­kna. Se­jem po­kli­cev in iz­o­bra­že­va­nja je na­me­njen osnov­no­šol­cem in sre­dnje­šol­cem, ki iz­bi­ra­jo na­da­lje­va­nje svo­je šol­ske po­ti. Iz­o­bra­že­val­ni za­vo­di in usta­no­ve, obr­tni­ki, pod­je­tni­ki ter jav­ne in­sti­tu­ci­je bo­do pred­sta­vi­li pri­lo­žno­sti za ka­ri­er­ni ra­zvoj v na­šem me­stu in re­gi­ji. V lan­skem le­tu se je obeh sej­mov ude­le­ži­lo več kot 5000 obi­sko­val­cev.

Se­jem bo za­sno­van v kom­bi­na­ci­ji pred­sta­vi­tve po­sa­me­zne sre­dnje šo­le sku­paj s pod­je­tjem, ki to­vr­stne ka­dre za­po­slu­je. Obi­sko­va­lec bo na enem me­stu pre­jel in­for­ma­ci­je o po­kli­cih, iz­o­bra­že­val­nih pro­gra­mih, vi­del pri­kaz po­kli­cev v ži­vo, spo­znal mo­žno­sti šti­pen­di­ra­nja in spo­znal svo­je po­ten­ci­al­ne de­lo­da­jal­ce ali pa si na­šel pro­stor v di­ja­škem do­mu. (mbk) Špri­cer je naš naj­bolj osnov­ni, naj­bolj tra­di­ci­o­nal­ni in ver­je­tno naj­sta­rej­ši koktajl. Za­kaj ga ima­mo ta­ko ra­di? Bi ga mo­ra­li spre­je­ma­ti dru­ga­če?

"To je koktajl šte­vil­ka 51. Pri­lju­blje­nost in pov­pra­še­va­nje po špri­cer­ju sta od­raz vzgo­je. Če ce­lo ži­vlje­nje gle­daš oče­ta, ka­ko pi­je špri­cer, ga boš tu­di ti pil da­lje, ko boš imel 'gu­št' pi­ti al­ko­hol. Več bi mo­ra­li ve­de­ti o tej pi­ja­či, o vi­nu, ki je no­tri. Pre­vzgo­ji­ti bi se mo­ra­li. Ata bi mo­ral re­či: 'Glej to je špri­cer, v njem je ta­kšno vi­no.' Am­pak v Ma­ri­bo­ru ne­kaj spre­me­ni­ti, to je ta­ka ... mi­si­ja ne­mo­go­če."

Če­sa si že­li­te v Ma­ri­bo­ru?

"Že­lim si, da bi bi­lo me­sto či­sto, ure­je­no, da bi se ne­go­va­le ze­le­ne po­vr­ši­ne. No­čem gle­da­ti pol­nih ke­so­nov ali sme­ti po tleh. Že­lim si, da ko se spre­ho­dim sko­zi cen­ter, ni vsa­ka tre­tja stav­ba na­pol po­ru­še­na, da ne od­pa­da fa­sa­da, da lo­ka­li ni­so pra­zni. To je stra­šlji­vo. Ko se spre­ho­diš po me­stu kot tu­rist, vi­diš, da me­sto raz­pa­da. Ra­da bi, da se lju­dje po­ve­zu­je­mo, ker ni­smo so­vra­žni­ki, pri­ja­te­lji smo. Ma­ri­bor je ču­do­vit. Ko greš sko­zi me­sto, sko­raj vsa­ke­ga po­znaš, tu si do­ma. Za no­be­no dru­go me­sto ga ne bi me­nja­la. Ima­mo vse. Po­hor­je, re­ko, sta­ro me­stno je­dro. Še ve­dno pa smo kot vas, sku­paj, po­zna­mo se in se ogo­vo­ri­mo tu­di, če gre mi­mo te­be ne­zna­nec. Le­po je, ko te nek­do vpra­ša: 'Kak si?' In lah­ko re­češ: 'V re­du.'"

Fo­to: Sa­šo BIZJAK

Pia Sen­čar: "V Ma­ri­bo­ru ne­kaj spre­me­ni­ti, to je ta­ka ... mi­si­ja ne­mo­go­če."

Fo­to: Igor NAPAST

Obi­sko­va­lec bo na enem me­stu pre­jel in­for­ma­ci­je o po­kli­cih, iz­o­bra­že­val­nih pro­gra­mih in vi­del pri­kaz po­kli­cev v ži­vo.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.