Tu­di sa­mim s sa­bo nam ni sa­mo le­po

Dr. Ve­ro­ni­ka Pod­gor­šek o tem, za­kaj par­tner­ji ska­če­jo čez plot, va­ra­jo. Mno­go­krat se v ne­zve­sto­bo uja­me­jo lju­dje, ki to po­če­tje pre­zi­ra­jo, in za­ra­di te­ga tu­di sa­mi ob tem tr­pi­jo

Vecer - - KALEJDOSKOP -

Ver­je­tno ne ti­sta zre­la?

Ne, to ni­ka­kor ni zre­la lju­be­zen. Za vse, kar je zre­lo, tu­di za zre­lo lju­be­zen, je po­tre­ben čas zo­re­nja.

Ali dr­ži, da pri­vla­či­mo svo­je na­spro­tje?

Lah­ko bi re­kla, da po­go­sto pri­vla­či­mo lju­di ali nas pri­vla­či­jo lju­dje, ki ima­jo ne­kaj, kar si že­li­mo ime­ti sa­mi. Po dru­gi stra­ni pa so nam všeč lju­dje, ki so na po­dob­ni rav­ni ču­stve­ne zre­lo­sti ali ima­jo v se­bi po­dob­no ra­nje­nost, ob­ču­tlji­vost, kot jo ima­mo sa­mi. S tem na­mreč do­bi­mo mo­žnost za nad­gra­dnjo, za pre­de­la­vo ne­če­sa, kar je še tre­ba pre­de­la­ti, da se pre­ma­kne­mo na viš­ji ni­vo.

Ali mit o ro­man­tič­ni lju­be­zni pov­zro­ča par­tner­ske­mu od­no­su ško­do?

Ti­stim, ki ver­ja­me­jo, da ob­sta­ja­jo od­no­si, v ka­te­rih je zgolj le­po, za­go­to­vo.

To ni na­rav­no, mar ne?

Ta­ko je, ni­ti sa­mim s sa­bo nam ni vsak dan sa­mo le­po. Saj ve­ste, vča­sih gre­mo sa­mi se­bi na živ­ce, smo teč­ni, Va­blje­ni na Ma­ri­bor­ski ma­ra­ton po­zi­tiv­ne psi­ho­lo­gi­je. Ve­ro­ni­ka Pod­gor­šek bo go­stja Ma­ri­bor­ske­ga ma­ra­to­na po­zi­tiv­ne psi­ho­lo­gi­je, ki bo 17. no­vem­bra v dvo­ra­ni Uni­on. Vsto­pni­ce za ma­ra­ton do­bi­te pri Even­ti­mu ali v pri­zid­ku Ve­če­ra.

Več o do­god­ku na sple­tni stra­ni www.ve­cer.com/vzi­vo kar ne­kaj išče­mo, kaj še­le, da nam ne bi šel na živ­ce nek­do drug. Lo­gič­na po­sle­di­ca iz­ra­ža­nja sa­me­ga se­be v od­no­su je lah­ko tu­di kre­ga­nje, kon­flikt. Ne na­za­dnje pa je tre­ba v od­no­su naj­ti sku­pni ime­no­va­lec.

Kaj so naj­po­go­stej­ši ško­dljiv­ci par­tner­ske­ga od­no­sa?

Eden od njih je prav go­to­vo ta, da ne po­ve­mo, kaj nam ustre­za in kaj ne. Se­ve­da mo­ra­mo naj­prej to ve­de­ti sa­mi in ne pri­ča­ko­va­ti, da nas bo nek­do osre­če­val, če še sa­mi ne ve­mo, kaj si že­li­mo in kaj je to, kar nas iz­pol­nju­je, osre­ču­je. Po­tem so tu­kaj še re­ci­mo tr­ma, po­manj­klji­va ko­mu­ni­ka­ci­ja, iz­o­gi­ba­nje kon­flik­tom, ne­kon­struk­tiv­no re­še­va­nje te­žav, po­ni­že­va­nje.

Kaj pa, če par­tner ne sli­ši na­ših že­lja in po­treb?

Ne­kaj dru­ge­ga je, če po­ve­mo, a nas par­tner ne sli­ši in še na­prej rav­na ego­i­stič­no. V od­no­su se­ve­da ne mo­re­mo rav­na­ti, kot da smo sa­mi. Od­no­si so se z le­ti moč­no spre­me­ni­li. Ker da­nes te­me­lji­jo tu­di na ču­te­njih, na oseb­nem iz­po­pol­nje­va­nju, so raz­ha­ja­nja po­go­sta. Te­ža­ve pa na­sta­ne­jo pri re­še­va­nju teh raz­ha­janj. Kom­pro­mi­si v od­no­su: da ali ne? Vse­ka­kor. So ce­lo nuj­no po­treb­ni!

Do ka­te­re me­re?

Vse do me­je, da ne iz­gu­bi­mo se­be ali se­be za­ne­ma­ri­mo. To je ta­krat, ko se v od­no­su vr­ti vse sa­mo oko­li ene­ga. Ta­ko ne mo­re iti na dol­gi rok. Od­nos je daj-dam, dam-daj. Za­kaj pa par­tner­ji ska­če­jo čez plot, va­ra­jo?

Ra­zlo­gov za to je ze­lo ve­li­ko. Prav­za­prav jih je to­li­ko, kot je pri­me­rov va­ra­nja. Zgodb ne mo­re­mo pri­mer­ja­ti med se­boj, kaj še­le o njih so­di­ti. Va­ra­nje je ne­pra­vo re­še­va­nje pro­ble­mov, ki so lah­ko po­sle­di­ca pov­sem in­di­vi­du­al­nih te­žav ali dalj ča­sa tra­ja­jo­čih in ne­re­še­nih te­žav med par­tner­je­ma, ne­zve­sto­ba na­mreč to­vr­stne te­ža­ve le še po­ve­ča. Mno­go­krat se v ne­zve­sto­bo uja­me­jo lju­dje, ki to­vr­stno de­ja­nje pre­zi­ra­jo, in za­ra­di te­ga tu­di sa­mi ob tem tr­pi­jo. O tej te­mi bi lah­ko go­vo­ri­li ure in ure.

Je od­pr­ta par­tner­ska zve­za zdra­va in na­rav­na ali je zgolj do­ber iz­go­vor za ne­moč do­se­či zrel od­nos?

Če go­vo­ri­mo o ču­stve­no pre­da­nih od­no­sih in ko se zač­ne do­ga­ja­ti ta­ko ime­no­va­no do­go­vor­je­no va­ra­nje, je to po na­va­di zgolj iz­go­vor za ne­ce­lo­stno pre­ki­ni­tev od­no­sa. To­vr­stno ve­de­nje ka­že, da je že prej pri­šlo do ču­stve­ne­ga od­mi­ka med par­tner­je­ma. Po dru­gi stra­ni pa ne­ka­te­ri ni­so spo­sob­ni moč­ne ču­stve­ne pre­da­no­sti, ki s se­boj pri­na­ša ran­lji­vost, in se za­to ni­ko­li pov­sem ne pre­da­jo ene­mu par­tner­ju. Ta­ki lju­dje so ve­dno ma­lo tu in ma­lo tam ozi­ro­ma ima­jo "od­pr­te od­no­se".

Je to ne­ke vr­ste beg?

S ta­kim od­no­som si manj­ša­jo mo­žnost bo­le­či­ne. Vse do­kler jim mor­da nek­do ne pre­kri­ža po­ti in zle­ze pod ko­žo, ne da bi za­res ve­de­li, kdaj in ka­ko. In ta­krat prav ta­ko tr­pi­jo.

Lju­bo­su­mje raz­je­da par­tner­ski od­nos?

Po­zna­mo raz­lič­ne vr­ste lju­bo­su­mja. Pa­to­lo­ško je ne­kaj pov­sem dru­ge­ga od ti­ste­ga na­rav­ne­ga od­zi­va te­le­sa, ko si­cer ni­ste lju­bo­su­mni, ven­dar se ta me­ha­ni­zem v vas spro­ži kot obram­ba pred do­god­kom, ki ga za­zna­te kot gro­žnjo va­še­mu od­no­su.

To­rej šče­pec lju­bo­su­mja v od­no­su ne ško­di?

Mi­slim, da si nih­če ne bi že­lel bi­ti v od­no­su, v ka­te­rem ni­ko­li ni lju­bo­su­mja. To bi na­mreč ka­za­lo na to, da med dve­ma, ki si pri­pa­da­ta, ni več par­tner­skih ču­tenj.

Kaj pa, ko v od­no­su ven­dar­le ne gre? Ži­vlje­nje pri­na­ša mar­si­kaj in ta­ko je tu­di v od­no­sih. Že­liš si, da bi bi­lo za zme­raj. Za zme­raj do­bro, kon­struk­tiv­no, iz­pol­nju­jo­če. Dej­stvo je, da lah­ko z le­ti par­tner­ja zač­ne­ta tr­pe­ti in z nji­ma vsa dru­ži­na, in ni prav za­ti­ska­ti si oči pred tem. Ta­krat se obi­čaj­no sča­so­ma raz­i­de­ta. To je iz­je­mno te­žek ko­rak. Po­go­sto ve­li­ko tež­ji kot osta­ti v sla­bem od­no­su in ime­ti raz­lič­ne pre­o­ku­pa­ci­je.

Dr. Ve­ro­ni­ka Pod­gor­šek

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.