Ko­ro­ška kot oa­za, ki mi­sli zu­naj plo­tov

Tri­in­šti­ri­de­se­tle­tni Ko­ro­šec iz Pod­gor­ja, di­rek­tor druž­be BSH Hi­šni apa­ra­ti Na­zar­je in pred­se­dnik Go­spo­dar­ske zbor­ni­ce Slo­ve­ni­je, o pri­lo­žno­stih ko­ro­ške re­gi­je

Vecer - - MARIBOR -

Ko­ro­šci so po­no­sni, da ste po­sta­li me­ne­džer le­ta, so pa tu­di ta­ki, ki ni­ti ne ve­do, da ste Ko­ro­šec, ker ima­te po­slov­no ba­zo v Sa­vinj­ski do­li­ni in pre­ko fir­me na glo­bal­nem tr­gu. Kaj je bil vaš re­cept za uspeh, či­ga­va če­stit­ka vam je po­me­ni­la naj­več? "Ta­ka ka­ri­e­ra se zač­ne gra­di­ti zgo­daj. Naj­prej mo­raš ime­ti pra­ve vre­dno­te, ki se obli­ku­je­jo že v zgo­dnjih le­tih, v dru­ži­ni. Spo­mi­ni me ve­že­jo na Gi­m­na­zi­jo Rav­ne, kjer smo ime­li ob re­dnem pro­gra­mu pre­ko or­ga­ni­za­ci­je pro­jek­tnih šol ak­ci­je in mla­di raz­i­sko­val­ci do­da­tne pro­gra­me, s ka­te­ri­mi smo se pre­iz­ku­ša­li in pri­do­bi­va­li kom­pe­ten­ce. Tu­di na­prej, ob štu­di­ju go­spo­dar­ske­ga in­že­nir­stva v Ma­ri­bo­ru, ki je bil pi­o­nir­ski štu­dij po­ve­za­ve med eko­no­mi­jo in stroj­ni­štvom, smo ve­dno de­la­li stva­ri za pod­je­tja in ta­ko člo­vek pri­de v stik s pra­kso. Za­po­sli­tev v Bo­sc­hu je bi­la na­dalj­nja od­skoč­na de­ska. Po par me­se­cih sem pr­vič od­šel v Nem­či­jo, v cen­tra­lo in to­var­no, kjer sem bil le­to in pol, in na­to za­ja­dral v mo­žnost, da lah­ko iz te to­var­ne v Na­zar­jah na­re­di­mo ve­li­ko to­var­no. Na po­prej­šnjih 50 mi­li­jo­nov smo ta­ko ime­li v lan­skem le­tu 350 mi­li­jo­nov pri­hod­kov in smo po­sta­li naj­ve­čja to­var­na ma­lih go­spo­dinj­skih apa­ra­tov v Evro­pi. Pri če­stit­kah bi tež­ko ko­ga iz­po­sta­vil, sem pa naj­bolj po­no­sen na če­stit­ke sta­no­vskih ko­le­gov, ki ce­ni­jo vlo­žen trud." Ko­ro­ška ima ne­kaj do­brih firm, vr­hun­ske po­sa­me­zni­ke, špor­tni­ke, ume­tni­ke, še ve­dno pa se vo­zi­mo po ka­ta­stro­fal­no vi­ju­ga­stih ce­stah in mno­gi am­bi­ci­o­zni za­to po­be­gne­jo. Kaj sto­ri­ti, da re­gi­ja ne bo osta­la otok v Slo­ve­ni­ji, da se ne bi več ša­li­li o pri­klju­či­tvi k Av­stri­ji? "Pri­tr­ju­jem, da smo kot in­di­vi­du­a­li­sti vztraj­ni, po­gu­mni, am­bi­ci­o­zni, za­to tu­di ve­li­ko uspe­šnih zgodb v sve­tu, manj­ka pa po­ve­zlji­vo­sti. Na Ko­ro­ško gle­dam kot na ko­za­rec, ki je na pol pra­zen in na dru­gi stra­ni na pol poln in lep po­ten­ci­al na pod­la­gi in­du­stri­je s fan­ta­stič­no tra­di­ci­jo. Zna­nje, vpe­tost v glo­bal­ne to­ko­ve in so­raz­mer­na di­ver­zi­fi­ka­ci­ja so pri­lo­žnost, kot tu­di tu­ri­zem, ki ima ve­lik po­ten­ci­al. Evro­pa je v ve­li­ki me­ri že ur­ba­ni­zi­ra­na in tu­ri­sti bo­do is­ka­li oto­ke, oa­ze mi­ru, po­čit­ke za pet, šest dni. Ko­ro­ška lah­ko z ve­čjo mre­žo iz­le­tni­ških kme­tij, par­kov in po­ti po­nu­di to. Po­znam kar ne­kaj evrop­skih re­gij, kjer lju­dje pu­sti­jo ve­lik de­nar, da si od­po­či­je­jo."

Ka­te­re?

"V Švi­ci, kjer sem de­lal v ča­su štu­di­ja, pa Ba­var­ska ima toč­ke ob je­ze­rih, ne na­za­dnje tu­di Go­ri­ška br­da, Av­stri­ja. Am­pak še en­krat, kot re­gi­ja mo­raš bi­ti po­ve­zan."

Ta­koj me za­pe­če raz­par­ce­li­ra­nost, ki jo je pri­ne­sla lo­kal­na sa­mo­u­pra­va. Če je dva­najst še­fov, kdo bo pe­ljal "ko­man­do"? Go­spo­dar­stvo se je mo­ra­lo po osa­mo­svo­ji­tvi sa­mo po­sta­vi­ti na dru­ge, v jav­ni sfe­ri upra­vlja­nja dr­ža­ve pa je dru­ga­če. "Se stri­njam, že pr­vi po­skus re­gi­o­na­li­za­ci­je je po­ka­zal, da se na Ko­ro­škem ob da­ni pri­lo­žno­sti v re­gi­ji ni­so zna­li zme­ni­ti, kje bi bil se­dež po­kra- ji­ne. Pa pri­me­ri či­stil­nih na­prav, ko­le­sar­skih po­ti ka­že­jo, da res manj­ka šir­še­ga raz­mi­šlja­nja zu­naj plo­ta ob­či­ne. Vča­sih re­čem, vze­mi­te si za zgled go­spo­dar­stvo. Mi se med sa­bo sli­ši­mo, po­ve­zu­je­mo, od­pi­ra­mo vra­ta. Ima­mo eno go­spo­dar­sko zbor­ni­co, ki ima se­dež v Dra­vo­gra­du. Ko­ro­ška s svo­ji­mi 70 ti­soč pre­bi­val­ci pred­sta­vlja tri od­stot­ke slo­ven­ske­ga pre­bi­val­stva, ni­ma­mo ta­ke po­li­tič­ne in eko­nom­ske mo­či, da bi že s tem do­se­gli mar­si­kaj, za­to pa mo­ra­mo bi­ti eno­tni in ta­ko tu­di na­sto­pa­ti pri teh jav­nih pro­jek­tih. Za­ra­di nad­pov­preč­no in­du­stri­a­li­zi­ra­ne­ga oko­lja bi si že­lel, da bi zna­li eno­tno na­sto­pa­ti v Lju­blja­ni in na Ko­ro­ško pre­pe­lja­ti tu­di ka­ko jav­no in­sti­tu­ci­jo, ki bi za­po­sli­la tu­di stro­kov­nja­ke na druž­bo­slov­nem po­dro­čju. Pa naj­si bo to kre­pi­tev ura­da fi­nanč­ne upra­ve, ki bi lah­ko od tu­kaj de­lal za vso Slo­ve­ni­jo, ali kaj dru­ge­ga."

Do­slej je bi­la pot obra­tna. Ko­ro­ška je iz­gu­blja­la in­sti­tu­ci­je, se­daj iz­gu­blja še sto­ri­tve. Da­nes je čas e-ban­čnih sto­ri­tev, a tu­di od­go­vor­no­sti do po­de­že­lja, sta­rej­ših, ki še pri­de­jo z ban­čni­mi knji­ži­ca­mi. Ka­ko naj­ti mo­del, ki bo "špi­lal" za vse?

"Mi smo zna­li pre­pri­ča­ti cen­tra­lo kon­cer­na s 14 mi­li­jar­da­mi evrov pro­me­ta, da v ma­li Slo­ve­ni­ji na­re­di­mo re­gi­o­nal­ni cen­ter za ju­go­vzho­dno Evro­po za pro­da­jo in mar­ke­ting, ki po­kri­va de­set dr­žav, ki so vse ve­čje od Slo­ve­ni­je, in ima­mo tu­kaj 50 do­brih de­lov­nih mest. Na dru­gi stra­ni sta tu še to­var­na in ra­zvoj­ni kom­pe­tenč­ni cen­ter. Ho­čem re­či, da mo­raš sam ime­ti mo­del. Da­nes smo v di­gi­ta­li­zi­ra­nem sve­tu. Iz Dra­vo­gra­da lah­ko de­laš za vso Slo­ve­ni­jo, ni tre­ba bi­ti v Lju­blja­ni, kjer je tu­di ži­vlje­nje re­fe­ren­ta draž­je. Bi­ti mo­raš kon­kre­ten, kaj boš de­lal, tu­di v sto­ri­tvah ban­ke, se da v "back offi­ces" kaj raz­pr­ši­ti in de­la­ti, lo­ka­ci­jo pa lah­ko fi­nanč­no ar­gu­men­ti­raš. Naj­laž­je je ča­ka­ti, da ti nek­do re­če, pre­maj­hen si, za­pr­li te bo­mo."

Je pa to tu­di pri­lo­žnost za dru­ge ban­ke?

"Am­pak ti mo­raš pri­ti z mo­de­lom, to in to bom de­lal za vas, ko en­krat za­preš, je pre­po­zno, za to pa po­tre­bu­ješ lju­di, ki raz­mi­šlja­jo ne­ko­li­ko šir­še."

Mno­gi ko­ro­ški me­ne­džer­ji - re­ci­mo Pre­ven­ta - so pa­dli z vr­ha na tr­dna tla v smi­slu Kre­sli­no­ve Od vi­ši­ne se zvr­ti ... Pod­je­tja so bi­la či­sla­na, da­la ve­li­ko služb. Ka­ko je mo­žno, da se sis­tem se­su­je, za­ra­di pre­ve­li­ke na­ve­za­no­sti na ene­ga kup­ca - Ha­stor­ja, kre­ga­rij?

"Še do­sti ve­čji sis­te­mi so se v Evro­pi se­su­li za­ra­di na­pač­ne­ga po­slov­ne­ga mo­de­la. Kdaj kot me­ne­džer ugo­to­vi­ti, da je pri­šel čas za pre­struk­tu­ri­ra­nje, je ti­sti ob­ču­tek, ki ga mo­raš ime­ti v se­bi. Tu so bi­le že v star­tu stra­te­ško stva­ri po­sta­vlje­ne na­ro­be, in ko gre nav­zdol, gre hi­tro, ko se ključ­ni ak­ter­ji ne naj­de­jo več sku­paj. Za­ra­di te­ga se je zgo­dil ve­lik pa­dec. Po dru­gi stra­ni bi se da­lo v av­to­mo­bil­ski bran­ži, če imaš do­stop do ključ­nih kup­cev, naj­ti ka­ke dru­ge pro­duk­te in z nji­mi gra­di­ti ste­bre na­prej. To je opo­zo­ri­lo. V glo­ba­li­zi­ra­nem sve­tu mo­raš bi­ti ve­dno v ve­li­ki pri­pra­vlje­no­sti. V kon­cer­nu, kjer za­klju­či­mo vsa­ko le­to z mi­li­jar­do do­bič­ka, se vsa­ko le­to pri­pra­vlja­mo, kot da bo­mo ko­nec le­ta in­sol­ven­tni. Išče­mo no­tra­nje po­ten­ci­a­le, pre­ver­ja­mo po­slov­ne mo­de­le."

To je opo­zo­ri­lo Ko­ro­ški, ki je ve­za­na na TAB in Me­tal Rav­ne in še ka­ke­ga ve­čje­ga?

"Jaz bi si že­lel, da bi se po zgle­du Ve­le­nja, ki je vzpo­sta­vi­lo in­ku­ba­tor­ski cen­ter, na­šla ini­ci­a­ti­va. Ne­kaj že ob­sta­ja v smi­slu men­tor­stva v okvi­ru re­gi­o­nal­ne ra­zvoj­ne agen­ci­je. Tre­ba je ali na­re­di­ti ali se na­ve­za­ti na ob­sto­je­čo plat­for­mo v Ve­le­nju, kjer so v treh le­tih in­ku­bi­ra­li 35 pod­je­tij in ne­ka­te­ri že iz­va­ža­jo. To so sto­ri­tve­no-in­že­nir­ska pod­je­tja z do­bri­mi ide­ja­mi, in­fra­struk­tu­ro in na­ve­za­vo na fi­nanč­ne in­sti­tu­ci­je, do­bi­jo po­moč pri i zde­la­vi po­slov­nih pla­nov, od­pi­ra­nju vrat in po­dob­no. Tu od­i­gra­jo vlo­go tu­di ve­čja pod­je­tja, kot smo Go­re­nje ali BSH. Ta­ko je tre­ba na Ko­ro­škem naj­ti no­ve za­met­ke. Ko­ro­ška ima struk­tur­ni pro­blem za­ra­di sek­tor­ske struk­tu­re, ki iz­po­dri­va stro­kov­nja­ke z druž­bo­slov­ne­ga po­dro­čja iz re­gi­je, ker za­nje ni do­volj de­lov­nih mest. Pri­pe­lja­ti bi mo­ra­li ka­ke dr­žav­ne in­sti­tu­ci­je, mor­da raz­ši­ri­ti de­jav­no­sti na po­dro­čju zdra­vstva."

Bol­ni­šni­ca bi že lah­ko bi­la cen­ter za ne­ko po­dro­čje?

"Ta­kšne sto­ri­tve, da, am­pak to je tre­ba za­sta­vi­ti kot stra­te­gi­jo s pod­je­tni­ško mi­sel­no­stjo."

Te v dr­ža­vi še manj­ka?

"To, da se ti dnev­no 6000 lju­di vo­zi ne­kam dru­gam, je stra­te­ško sla­bo, ker si ti lah­ko prej ali slej od­se­li­jo."

Saj to se že do­ga­ja ...

"Dr­ži. Ve­čjih del mo­jih vr­stni­kov iz gi­m­na­zi­je, ki so šli štu­di­rat v Lju­blja­no, se ni vr­nil, mi, ki smo šli v Ma­ri­bor, pa smo se ne­ka­ko na­šli v tem pro­sto­ru. Je pa Ko­ro­ška še ve­dno na pe­tem me­stu po vi­ši­ni plač med re­gi­ja­mi. Če šte­je­va še ne­u­ra­dne po­dat­ke oko­li šti­ri­ti­so­čih, ki de­la­jo v Av­stri­ji, pa je za­go­to­vo še viš­je."

Ne­koč so ve­li­ke fir­me po­skr­be­le za ve­li­ko stva­ri, smu­či­šča, ba­ze­ne. Je to pra­va po­li­ti­ka, da pod­je­tja v oko­lja tu­di vra­ča­jo? Sta­vi­te na druž­be­no od­go­vor­nost firm?

"Ko sem ži­vel v Švi­ci in dva­krat v Nem­či­ji, te­ga ni­sem vi­del. Pod­je­tje je su­bjekt, ki pla­ču­je dav­ke in iz te­ga se me­sto fi­nan­ci­ra, se­ve­da pri­de­jo tu­di klu­bi in se fi­nan­ci­ra­jo, am­pak ni pa ta­ko ši­ro­ke ak­tiv­no­sti, kot jo ima­mo v Slo­ve­ni­ji in ima ze­lo po­zi­tiv­ne učin­ke. V na­ši do­li­ni se pod­je­tni­ki use­de­mo sku­paj in re­če­mo, kdo bo kaj pod­prl v špor­tu, kul­tu­ri, šo­lah, nam pa se to vra­ča s tem, da lju­dje tu laž­je ži­vi­jo, s kom­bi­na­ci­jo ma­lih sred­stev in s po­pol­dan­sko ak­tiv­no­stjo za­po­sle­nih v dru­štvih pri­de bo bo­ga­tej­še­ga ži­vlje­nja. Osnov­na šo­la Na­zar­je iz­ve­de po­či­tni­ško var­stvo za otro­ke in za to do­bi­jo ne­kaj de­nar­ja, to so majh­ne "win-win" si­tu­a­ci­je, s ka­te­ri­mi je lah­ko ži­vlje­nje na po­de­že­lju do­sti bolj­še kot ne­kje v me­stu. Pod­je­tju pa se tu­di vra­ča s pri­pa­dno­stjo, v služ­be jim ni tre­ba dru­gam. To je lah­ko ne­ka zma­go­vi­ta kom­bi­na­ci­ja na dol­gi rok. Tre­ba se je pa po­go­var­ja­ti, da ni­maš po­tem pet no­go­me­tnih klu­bov kot na Ko­ro­škem, pa vsak ži­vo­ta­ri." Ko­ro­ška pod­je­tja tar­na­jo, da ni­ma­jo pra­vih de­lav­cev. Ka­ko bi jih vi pri­te­gni­li?

"No­ve ge­ne­ra­ci­je so po­pol­no­ma dru­gač­ne, mi smo po­tre­bo­va­li ne­ko šir­šo pod­je­tni­ško oko­lje, se­daj so mla­di ve­li­ko bolj in­di­vi­du­a­li­zi­ra­ni in ni­so to­li­ko iden­ti­fi­ci­ra­ni z oko­ljem, za raz­li­ko od nas, ker je da­nes svet bolj od­prt. Da­ti jim mo­ra­mo pod­je­tni­ško svo­bo­do, da vsak vi­di svo­jo pot in da lah­ko na­re­di­jo svo­jo zgod­bo. Za­dnjič sem z dva­naj­sti­mi mla­di­mi iz poo­la mla­dih stro­kov­nja­kov, ki jih sis­te­ma­tič­no pri­pra­vlja­mo za naj­viš­ja me­sta, šel po­gle­dat to­var­no Il­ly v Tr­stu. Ko sem bil z nji­mi na av­to­bu­su, sem imel ob­ču­tek, da sem sa­mo eden od tri­naj­stih di­rek­tor­jev. Zna­ti jih mo­ra­mo usmer­ja­ti in jim da­ti svo­bo­do, da jih bo­mo za­dr­ža­li v pod­je­tju. K nam se vo­zi­jo in­že­nir­ji iz Lju­blja­ne, Ma­ri­bo­ra, ker lah­ko ustvar­ja­jo in ni­so ome­je­ni s sto­ti­mi pred­pi­si, vi­di­jo, da se bo do­bra ide­ja tu­di re­a­li­zi­ra­la in da je ego ne­ka tre­tja stvar. Če ne, pač išče­jo pri­lo­žnost dru­gje. De­nar je po­mem­ben, ni pa naj­po­memb­nej­ši."

Ka­ko pa pre­po­zna­te do­ber ka­der? "Bo­sch je znan po tem, da v ve­li­ki me­ri re­kru­ti­ra lju­di, ki pri­de­jo di- rek­tno iz šol, in jih sa­mi gra­di­mo v hi­ši do naj­viš­jih po­zi­cij, oko­li 80 od­stot­kov me­ne­džmen­ta je zra­slo v hi­ši. Vre­dno­ti­ti sku­ša­mo do­se­da­nje iz­ku­šnje, ali se ukvar­ja s špor­tom, je ak­ti­ven, am­bi­ci­o­zen, in če do­biš pra­vi ma­te­ri­al, lah­ko na­re­diš fan­ta­stič­no pe­ci­vo."

Sa­mi ste šli na iz­let še v dru­go pa­no­go. Od Pre­mo­gov­ni­ka Ve­le­nje ste la­ni ku­pi­li šo­štanj­sko Vi­lo Ši­ro­ko. Je tu­ri­zem pa­no­ga, v ka­te­ri bi si že­le­li de­la­ti?

"To je bi­la lju­be­zen do za­pu­šči­ne dru­ži­ne Vo­šnjak, ki je bi­la la­stni­ca naj­ve­čje usnjar­ne v habs­bur­škem pro­sto­ru, žal bi mi bi­lo, če bi ta­ka lo­ka­ci­ja za­če­la pro­pa­da­ti. Tu­kaj je cilj mor­da ime­ti lo­ka­ci­jo za po­ro­ke lju­di iz vse Evro­pe. To je mo­ja za­seb­na in­ve­sti­ci­ja, ki se bo po­ča­si raz­vi­ja­la."

V po­dob­nem po­lo­ža­ju sta ra­ven­ski Rim­ski vre­lec in Ivarč­ko. Kaj bi na­re­di­li s tem?

"Zdra­vi­li­ški tu­ri­zem ima svoj po­ten­ci­al, am­pak te­ga ne mo­re pro­da­ja­ti žu­pan. Do­bi­ti je tre­ba spe­ci­a­li­ste, ki bo­do šli po Evro­pi, pa tu­di ani­mi­ra­ti ka­te­re­ga lo­kal­ca, da bi sto­pil na to pod­je­tni­ško pot. Kal­ku­la­ci­ja ob­či­ne ne mo­re bi­ti eko­nom­ska. Po­dob­no je pri in­ku­ba­tor­jih, na za­čet­ku je tre­ba da­ti ne­ki vlo­žek in ga po­tem gra­di­ti. Če bi člo­vek pri BSH-ju ra­ču­nal, ko­li­ko bi dal ob pro­da­ji ze­mlji­šča v Na­zar­jah, da bo iz­tr­žil naj­več, ga ver­je­tno tu­kaj ni­ko­li ne bi bi­lo. Da­nes pa pri­de na mo­jo mi­zo 350 mi­li­jo­nov de­nar­ja, z enim kli­kom gre 45 mi­li­jo­nov za­po­sle­nim, 45 mi­li­jo­nov še na ra­ču­ne dr­ža­ve, 120 mi­li­jo­nov slo­ven­skim do­ba­vi­te­ljem, ta de­nar spet kro­ži, ta­ko da 250 mi­li­jo­nov le­tno osta­ne v tem slo­ven­skem pro­sto­ru, ki se opla­ja na­prej. In tu je tre­ba gle­da­ti ra­ču­ni­ce na dol­gi rok, pri de­sti­na­ci­jah, kot je Rim­ski vre­lec. Vi­dim pri­lo­žnost, lo­ka­ci­ja je ide­al­na."

Bi to lah­ko bil vaš ko­rak?

"Ne, sem pa bil v ži­vlje­nju že na več po­teh in tu­di že šel po­ma­gat, ta­ko kot pri Pa­lo­mi, kjer smo pod­je­tje v pe­tih le­tih re­ši­li in ga pre­struk­tu­ri­ra­li, dr­ža­va ga je po­tem tu­di pro­da­la."

Za­seb­no men­da uži­va­te z dru­ži­no na mor­ju, igra­te ko­šar­ko ...

"... pa smu­čam še rad ..."

Ka­ko si raz­po­re­ja­te čas?

"V pod­je­tju res spo­štu­je­mo do­pust, ima­mo ga do­volj, tu­di vi­ken­di so res vi­ken­di in to dr­ži sku­paj tu­di dru­ži­no."

Fo­to: Ro­bert BA­LEN

Bo­štjan Gor­jup: "Kot in­di­vi­du­a­li­sti smo vztraj­ni, po­gu­mni, am­bi­ci­o­zni, za­to tu­di ve­li­ko uspe­šnih zgodb v sve­tu, manj­ka pa po­ve­zlji­vo­sti."

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.