Či­sto na­va­dno ja­bol­ko in star ri­bež

Ko bi na­ši lju­dje s po­de­že­lja ob vsem, kar zna­jo na­re­di­ti, ime­li v se­bi še za tro­hi­co tr­go­vske ži­li­ce, bi vsi ti štru­dli, gi­ba­ni­ce, re­zan­ci, kro­fi in kar je še do­ma­če­ga, šli za med

Vecer - - ŠPORT - Že 15 let go­spo­dinj­ske­ga dru­že­nja

ta­ko oce­nje­val­no ko­mi­si­jo kot ti­ste, ki jih je ra­do­ve­dnost pri­gna­la v va­ški kul­tur­ni dom sre­di Za­vr­ča, da je di­ša­lo še tja čez, na hr­va­ško stran. "Prav ra­da grem po­gle­dat, ka­ko na­še go­spo­di­nje ohra­nja­jo tra­di­ci­jo pri­pra­ve je­di, ki so že od nek­daj na na­ših mi­zah. Ja­bolč­ni za­vi­tek ima ko­re­ni­ne že v av­stro-ogr­skih ča­sih, na du­naj­skem dvo­ru so ga ime­li po­go­sto na mi­zi. Re­cept za nje­go­vo pri­pra­vo je pre­prost, ja­bol­ka so tu­di pri sko­raj vsa­ki hi­ši, a na­re­di­ti do­bre­ga, ta­ke­ga z oma­mnim na­de­vom in te­stom, ki se kar li­sta, ven­dar­le ni ta­ko ze­lo pre­pro­sto in prav za­to sem ve­se­la, ker na ta­ke go­spo­dinj­ske ve­če­re z ne­kaj tek­mo­val­ne­ga pri­di­ha po­go­sto pri­de­jo tu­di de­kle­ta, pa še kak fant se znaj­de med nji­mi, ki bi se ra­de na­u­či­le te sta­ro­dav­ne obr­ti. Ker kot pri vsa­kem de­lu tu­di pri ku­hi ve­lja, da va­ja de­la moj­stra, in če se bo pri pr­vi pri­pra­vi te­sto še tr­ga­lo, se to pri do­volj po­go­sti pe­ki ne bo več zgo­di­lo," pra­vi Da­rin­ka Go­stenč­nik, uči­te­lji­ca go­spo­dinj­stva na ma­ri­bor­ski sre­dnji šo­li za ži­vil­stvo in pre­hra­no. "Pet­najst let bo, kar smo žen­ske v Za­vr­ču usta­no­vi­le dru­štvo go­spo- dinj, zdaj nas je ne­kaj več kot 40 čla­nic, ki se ra­de od­zo­ve­mo po­va­bi­lom oko­li­ških dru­štev, ki or­ga­ni­zi­ra­jo tek­mo­va­nje v pri­pra­vi re­zan­cev, oce­nju­je­jo kro­fe, sku­paj ko­žu­ha­mo, sku­bi­mo per­je, pre­bi­ra­mo fi­žol, tu­di kar­ta­mo, če je čas," pra­vi Ire­na Ko­kot, pred­se­dni­ca za­vr­ške­ga dru­štva go­spo­dinj. Ko se je bi­lo tre­ba od­lo­či­ti, po čem jih bo­do pre­po- zna­li "po sve­tu", so se zme­ni­le, da bo nji­hov pre­po­znav­ni znak ja­bol­ko. "Vča­sih je bi­lo po na­ših bre­go­vih kar ve­li­ko ja­blan, še zdaj je kje naj­ti ka­kšno sta­ro dre­vo z oku­sni­mi sa­de­ži. Na vsa­kih ne­kaj let pri­pra­vi­mo raz­sta­vo ja­bolk, spe­če­mo raz­lič­ne sla­di­ce iz te­ga na­še­ga sad­ja, iz­ve­ze­mo pr­te z mo­ti­vi ja­bolk, iz njih zna­jo že na­ši naj­mlaj­ši na­re­di­ti prav po­sre­če­ne skulp­tu­re v po­do­bah lju­di in ži­va­li," so po­ve­da­le do­ma­čin­ke Tre­zi­ka, Šte­fka in Zin­ka. "Brez do­ma­če­ga ri­be­ža, ta­ke­ga, ki ga je še na­ša ma­ma va­ro­va­la pred do­se­gom rok naj­mlaj­ših, za­vit­ka ne bi bi­lo," se je sme­ja­lo Ani in Maj­di iz vi­dem­ske­ga dru­štva kme­tic, ki so, med ozi­ra­njem po oko­li­ških mi­zah, kjer so se zvi­ja­li štru­dli, ugo­ta­vlja­le, da so prav ri­be­ži, v no­vo­dob­nih ča­sih pre­po­zna­ni kot str­gal­ni­ki, ti­sti, ki jih go­spo­di­nje prav ra­de pre­na­ša­jo iz ro­da v rod.

Fo­to: Sla­vi­ca PIČERKO PEKLAR

Di­ša­lo je po ja­bolč­nem za­vit­ku.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.