Ugle­dni ar­hi­tekt Na­ro­dne­ga do­ma

Ob vr­ni­tvi ar­hi­tek­tur­nih na­čr­tov Na­ro­dne­ga do­ma iz pra­ške­ga ar­hi­va na­zaj v Ma­ri­bor so od­pr­li raz­sta­vo o če­škem ar­hi­tek­tu Ja­nu Vej­ryc­hu, ki je tu­di av­tor te ma­ri­bor­ske zgrad­be

Vecer - - PODRAVJE - Ne glo­bal­no, med­na­ro­dno

VPo­kra­jin­skem ar­hi­vu Ma­ri­bor so vče­raj od­pr­li za­ni­mi­vo raz­sta­vo o ar­hi­tek­tu Ja­nu Vej­ryc­hu, ki je av­tor Na­ro­dne­ga do­ma, zgrad­ba pa je hkra­ti tu­di edi­ni nje­gov objekt v tu­ji­ni. Re­a­li­za­ci­je di­plo­man­ta Ce­sar­sko-kra­lje­vske če­ške teh­nič­ne vi­so­ke šo­le v Pra­gi s pre­lo­ma 19. in 20. sto­le­tja v nje­go­vi do­mo­vi­ni uvr­šča­jo med naj­viš­je ar­hi­tek­tur­ne do­sež­ke. Raz­sta­vo sta pri­pra­vi­la ar­hiv in kul­tur­no dru­štvo Slo­ven­sko- če­ška li­ga Ma­ri­bor, ki je tu­di po­skr­be­lo, da so se, po­tem ko so pred le­ti med pre­no­vo Na­ro­dne­ga do­ma iz­gu­bi­li Vej­rycho­vi na­čr­ti, v hram­bo v Po­kra­jin­ski ar­hiv vr­ni­le vsaj nji­ho­ve ko­pi­je.

Jan Vej­rych (ro­jen 1856. le­ta) je na Če­škem ustva­ril ne­ka­te­re po­memb­ne objek­te, ki jih uvr­šča­jo med naj­viš­je do­sež­ke v če­ških de­že­lah te­da­nje­ga ča­sa. V dru­gi po­lo­vi­ci de­vet­de­se­tih let 19. sto­le­tja je iz­sto­pal z nad­pov­preč­no kva­li­te­to, v nje­go­vem iz­ra­zu se je po­sto­po­ma kre­pi­lo eklek­tič­no me­ša­nje raz­lič­nih sti­lov in nav­di­ha. Do­ku­men­ti­ra­nih je 121 nje­go­vih pro­jek­tov in štu­dij. Med na­jiz­ra­zi­tej­še in ne­dvo­mno naj­bolj zna­ne zgrad­be so­di­jo ho­tel Pa­riz v Pra­gi, ma­gi­stra­ta v Par­du­bi­cah in v Kla­dnu ter tri vo­gal­ne hi­še na pra­škem Pa­ri­škem bul­var­ju.

Kot nam je po­ve­da­la pred­se­dni­ca dru­štva Eva Dvo­ra­ko­va, bi mo­ral pri­pra­vo raz­sta­ve o ži­vljenj­skem opu­su ar­hi­tek­ta v Ma­ri­bo­ru iz­pe­lja­ti nek­do drug, a je za­ra­di zah­tev­no­sti od pr­vo­tne za­mi­sli od­sto­pil. "Bi­lo je po­treb­no ne­kaj­krat od­i­ti v Ji­le­mni­co v Kr­ko­no­ški mu­zej, kjer se je na­ha­ja­la raz­sta­va o ar­hi­tek­tu, obi­sko­va­ti

Tar­hiv mu­ze­ja ar­hi­tek­tu­re v Pra­gi, na­re­di­ti iz­bor iz več kot 140 Vej­rycho­vih na­čr­tov Na­ro­dne­ga do­ma, ure­di­ti ske­ni­ra­nje, na­ti­sni­ti gra­di­vo in ga vr­ni­ti v Po­kra­jin­ski ar­hiv v Ma­ri­bo­ru, kjer so na­čr­ti ne­koč bi­li, a so jih ob ob­no­vi Na­ro­dne­ga do­ma za­lo­ži­li. Sle­di­li so po­go­vo­ri z av­tor­jem raz­i­ska­ve, Ja­nom Uhlíkom z In­šti­tu­ta za zgo­do­vi­no ume­tno­sti pri Aka­de­mi­ji zna­no­sti Če­ške re­pu­bli­ke v Pra­gi in z njim sem se do­go­vo­ri­la o pri­spev­ku za ka­ta­log in o upo­ra­bi nje­go­vih fo­to­gra­fij za raz­sta­vo. Do­go­vo­ri­ti se je bi­lo po­treb­no tu­di s Po­kra­jin­skim ar­hi­vom Ma­ri­bor za uskla­jen na­stop, obli­ko­va­ti in na­ti­sni­ti raz­stav­no gra­di­vo, ure­di­ti in po­sta­vi­ti ka­ta­log in va­bi­la. In vse je pa­dlo na­me. Ne vem, če je kdo še bolj pre­ho­dil pra­ško če­trt Jo­se­fov, kot sem jo jaz. Ma­tu­ri­ra­la sem na sre­dnji šo­li, ki se na­ha­ja v tej če­tr­ti, dnev­no sem šla naj- ol­ka­lec, pe­da­gog, Pre­šer­nov na­gra­je­nec ... Zlat­ko Ka­u­čič le­tos, ko je star 65 let, ra­je kot okro­glo ži­vljenj­sko oble­tni­co pra­znu­je še bolj okro­glo ume­tni­ško: 40 let glas­be­ne­ga ustvar­ja­nja. Sla­vi z mno­ži­co na­sto­pov s šte­vil­ni­mi par­tner­ji z ra­znih kon­cev sve­ta, tu­di s sve­tov­ni­mi zvez­da­mi jaz­za in so­dob­ne kre­a­tiv­ne glas­be.

Tak je bil tu­di dol­go in tež­ko pri­ča­ko­va­ni tor­kov na­stop v kle­tni dvo­ra­ni­ci ma­ri­bor­ske­ga Na­ro­dne­ga do­ma (ND), ko sta se mu pri­dru­ži­la pi­ha­lec Ja­vi­er Gi­rot­to in slav­ni vi­o­li­nist Ale­xan­der Ba­la­ne­scu. A nji­hov - si­cer nav­du­šu­jo­či - kon­cert je mi­nil v za do­god­ke re­dne­ga ci­kla Jazz v ND pre­cej obi­čaj­nem vzduš­ju in brez ka­ke­ga ve­li­ke­ga pom­pa. Med glo­ba­li­za­ci­jo in in­ter­na­ci­o­na­liz­mom je kar ne­kaj stič­nih točk, a tu­di raz­ha­janj. Pr­va te­ži k po­e­no­te­ni, uni­for­mni stan­dar­di­za­ci­ji (se­ve­da po me­ri naj­moč­nej­ših, najv­pliv­nej­ših, naj­bo­ga­tej­ših ...), kar je naj­brž prak­tič­no za po­e­no­sta­vi­tev in dvig učin­ko­vi­to­sti pre­to­ka in­for­ma­cij, pro­duk­tiv­nost, kon­ku­renč­nost pro­i­zvo­dnje, na­pre­dek teh­no­lo­gi­je, spod­bu­ja­nje vsa­ko­vr­stne tr­go­vske po­nud­be bla­ga in sto­ri­tev ter po­sle­dič­no še bolj ne­brz­dan raz­mah po­tro­šni­štva - tu­di ko­mer­ci­al­ne ( pop) kul­tu­re. Dru­gi raz­li­ke pri­zna­va, spre­je­ma in po­u­dar­ja, a išče stič­ne toč­ke in mo­žno­sti ena­ko­prav­ne­ga so­bi­va­nja, so­de­lo­va­nja, kre­a­tiv­ne­ga di­a­lo­ga, med­se­boj­ne­ga opla­ja­nja ... ter si­ner­gij­skih nad­gra­denj, ki ute­gne­jo v naj­či­stej­ši po­jav­ni obli­ki za- si­ja­ti tu­di (in pred­vsem) v ume­tno­sti.

Nje­na zvr­stno si­cer tež­ko opre­de­lji­va, a so­dob­ne­mu svo­bo­dne­mu jaz­zu so­ro­dna ma­te­ri­a­li­za­ci­ja je bil tu­di tor­kov ve­čer­ni kon­cert. Za­čel se je z igri­vo vir­tu­o­znim mu­zi­ci­ra­njem, ki je spo­mi­nja­lo na ugla­še­va­nje i nštru­men­tov in i ska­nje uje­ma­nja. A na­vi­de­zno ne­u­bra­nost je brž pre­se­gel si­cer ne­kon­ven­ci­o­na­len tok, a pre­se­ne­tlji­vo har­mo­ni­čen. Za­zna­ti je bi­lo mo­go­če fra­gmen­te kla­sič­ne glas­be, ljud­skih in dru­žab­nih ple­sov, tra­di­ci­o­nal­ne­ga tan­ga ..., a de­kon­stru­i­ra­ne in po­nov­no se­sta­vlje­ne v iz­vir­no viš­jo ce­lo­to, ki bi se jo da­lo ra­zu­me­ti kar kot or­gan­ski pre­plet pri­ka­zov ži­vljenj­skih in glas­be­nih po­ti ter ge­o­graf­skih pro­ve­ni­enc vseh treh na­sto­pa­jo­čih. manj dva­krat po Pa­ri­škem bul­var­ju med tre­mi Vej­rycho­vi­mi vo­gal­ni­mi hi­ša­mi. Na fa­kul­te­ti sem de­la­la kot vo­dič po Pra­gi. Le­tno sem s sku­pi­na­mi obi­ska­la naj­manj sto­krat Sta­ro­graj­ski trg, kjer se za­če­nja Pa­ri­ški bul­var. Vej­rycho­va Ce­sar­sko-kra­lje­va če­ška teh­nič­na vi­so­ka šo­la v Pra­gi je tu­di mo­ja al­ma ma­ter, di­plo­mi­ra­la sem ce­lo na ena­ki sme­ri kot on - na vi­so­kih gra­dnjah. Ob vsa­kem obi­sku Pra­ge s so­pro­gom par­ki­ra­va v pod­ze­mnih ga­ra­žah ob ho­te­lu Pa­riz, ki ga je ob­no­vi­lo pod­je­tje Step mo­je­ga so­šol­ca Jiříja Čápa," se spo­mi­nja na­ša

Gi­rot­to je Ar­gen­ti­nec z bo­ga­to dru­žin­sko glas­be­no tra­di­ci­jo, v bolj jaz­zo­vski sme­ri se je iz­o­bra­že­val v ZDA, pre­boj na sve­tov­no sce­no je do­se­gel pred­vsem v so­de­lo­va­nju z ita­li­jan­ski­mi glas­be­ni­ki, v Ita­li­ji tu­di ži­vi in naj­več na­sto­pa; je po­gost par­tner v Ka­u­či­če­vih pro­jek­tih. Ba­la­ne­scu je mla­dost pre­ži­vel v do­ma­či Ro­mu­ni­ji, se pre­se­lil v Izra­el, štu­di­ral v An­gli­ji in ZDA, se vr­nil v An­gli­jo in so­de­lo­val pred­vsem z osre­dnji­mi skla­da­te­lji mi­ni­ma­li­stič­ne stru­je so­dob­ne re­sne glas­be; še po­se­bej znan je nje­gov

Fo­to: Da­rin­ko KORES JACKS

Ja­vi­er Gi­rot­to, Ale­xan­der Ba­la­ne­scu in Zlat­ko Ka­u­čič na ma­lem od­ru ND

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.