ALJOŠA KRAVANJA

o ameriškem nemiru in dveh oblikah miru v Evropi

Evropa je dosegla dve obliki miru. Prvi mir se je vzpostavil v 17. in 18. stoletju po verskih vojnah med protestanti in katoliki. Evropa je takrat dosegla soglasje, da razlike v (krščanskih) veroizpovedih ne morejo biti razlog za vojskovanje. Drugo obliko miru smo Evropejci dosegli po drugi svetovni vojni. Utrdila se je ideja, da so narodne meje bolj ali manj iksne in da se ne moremo več vojskovati v imenu državnih ozemelj. Seveda ti obliki miru nista absolutni: to je pokazala vojna na ozemlju nekdanje Jugoslavije ter tudi boji med Ukrajino in Rusijo v tem desetletju. Toda načelno velja, da razlike v veri in ozemeljske težnje ne smejo več voditi v konflikt – vsaj ne med državami Evropske unije.

Ti obliki miru sta dobro znani. Evropska unija se ponaša z njima kot s civilizacijskim dosežkom. Toda pogosto prezremo, da smo Evropejci odkrili tudi tretjo vrsto miru. To je ideološki mir. V evropskih državah obstaja soglasje, da lahko ideologije, izumljene na začetku 20. stoletja – tudi tiste radikalnejše – sobivajo v skupnem političnem prostoru. Ta ugotovitev se nam lahko zdi nenavadna. Ali ni res, da se v Evropi, ne le v Sloveniji, ampak tudi na Poljskem in v Nemčiji, nenehno prepiramo o zapuščini komunizma in o nevarnostih nacionalizma? To vsekakor drži. Toda ti prepiri prikrijejo, da smo se Evropejci delno sprijaznili z obstojem radikalnih političnih opcij, vendar v jasnih mejah. Radikalna politična gibanja dopuščamo, kolikor so omejena na mladinska gibanja (recimo navijaške skupine) in na manjše parlamentarne stranke. Avstrijski Svobodnjaki in nemška Die Linke sta primera takšnih strank. Čeprav imata ti stranki nekatere skrajne nazore, dopuščamo njun obstoj, saj verjamemo, da nikoli ne bosta dobili odločevalske večine, in pričakujemo, da tudi kot del oblasti ne bi spreminjali ustavnega reda države. Seveda ta mir ni povsem gotov. Številnim bi bilo ljubše, če teh gibanj sploh ne bi bilo. Ideološki mir izzivajo idejna gibanja, ki se pojavljajo na spletu, in težave z migracijami. Toda za zdaj se mir drži relativno dobro.

Relativno dobro – če primerjamo Evropo z Združenimi državami. Američani so v ideološkem viharju. Polemizirajo o maskah, ker jim nasprotuje Trump, o ilmu V vrtincu, ker je domnevno rasističen, in o vlogi začetnikov ZDA, ker naj bi dopuščali suženjstvo. Mladi odkrivajo revolucionarne zglede, kot sta Lenin in Frantz Fanon, ter rušijo spomenike Jeffersona in Lincolna. Spopadajo se s sistemskim rasizmom in patriarhatom, ki naj bi pestila družbo. Korporacije zavzemajo napredna politična stališča, kar bi še pred desetletjem zvenelo absurdno. Težko bi rekli, kaj je vzrok za ideološko vročico. K njej so pripomogli Trump, gibanje Življenja temnopoltih so pomembna, mediji, ki širijo čim bolj polemične novice, radikalizacija mladine na kampusih, slabe razmere manjšin v mestih in opozicija, ki ne zamudi nobene priložnosti za obračunavanje. Sumim, da je trenja zaostrila tudi karantena. Več milijonov ljudi je preživljalo dneve na družbenih omrežjih: to ni recept za družbeni mir.

Američani imajo še eno neugodno okoliščino. Ne poznajo vzorcev za spopadanje z radikalnimi idejnimi gibanji. Kot vemo, imajo neuradni dvostrankarski sistem. Vodenje države si izmenjujejo člani republikanske in demokratske stranke, malo izvoljenih politikov je neodvisnih. Dvostrankarski sistem ima nekatere prednosti. Je dober način za prenašanje političnih izkušenj, saj sta stranki obstojni. Ima pa tudi šibke strani. Ena od šibkih strani je, da v predstavniškem domu ni možnosti za manjše radikalne stranke. Dva politična velikana ne dopuščata idejno izrazitejših strank, recimo komunističnih ali nacionalističnih. To pa ima neko nepričakovano posledico. Med ideološko krizo lahko pade na osrednji stranki sum, da sta sami postali ideološko radikalni. Zato nekateri Američani verjamejo, da so radikalne kongresnice, znane pod vzdevkom The Squad (Ekipa, Vod), dobile nesorazmeren vpliv v celotni demokratski stranki. Po drugi strani so nekateri prepričani, da je v republikanski stranki zavladala »bela premoč« ali celo fašizem. Ker v ameriški politiki nimajo prostora za manjše radikalne stranke, se lahko zgodi – tega se bojijo številni Američani – radikalizacija dveh osrednjih strank. In to je huda grožnja politični stabilnosti.

Podoben primer je Chop, soseska Seattla, ki so jo protestniki junija razglasili za avtonomno cono. V evropskih mestih ni to nič nenavadnega. Imamo skvote in cone, kot je v Ljubljani Metelkova, v Københavnu pa Christiania. Takšna območja so pri nas del ideološkega miru. Večina ljudi sprejema idejo, da v urbanem okolju lahko obstajajo cone političnih in kulturnih eksperimentov. V ZDA je drugače. V območju Chop vidijo grožnjo splošnemu političnemu redu.

V dvajsetem stoletju so Američani izumili nekaj ideoloških gibanj. Toda ta gibanja so bila mila. Hipiji so bili notranji izgnanci. Prostovoljno so se umaknili pred potrošništvom in nasiljem, ker so verjeli, da je mogoče ustvariti otočke sožitja. Niso postavljali zahtev preostali družbi. Danes je drugače. Mladi Američani odkrivajo ideološki jezik, poln obtožb, zahtev, vojnih metafor in nepopustljivosti. Odkrivajo ideološke inese, ki jim Evropejci težko sledimo – kar včasih užali naš politični ponos. Toda ameriška družba je brez vzorcev, s katerimi bi te ideologije lahko udomačila. Američani morajo šele odkriti svoj ideološki mir. Kaj lahko storimo tu mi, Evropejci? Predvsem to, da ameriških bitk ne prevajamo v svoje okolje.

Američani morajo šele odkriti svoj ideološki mir. Kaj lahko storimo tukaj mi, Evropejci? Predvsem to, da ameriških bitk ne prevajamo v svoje okolje.