ALJOŠA KRAVANJA

Delo (Slovenia) - - PREDNJA STRAN - Aljoša Kravanja dr. fi­lo­zo­fi­je, pre­va­ja­lec in so­u­re­dnik Raz­po­tij –––––– Pri­spe­vek je mne­nje av­tor­ja in ne iz­ra­ža nuj­no sta­li­šča ure­dni­štva.

o ame­ri­škem ne­mi­ru in dveh obli­kah mi­ru v Evro­pi

Evro­pa je do­se­gla dve obli­ki mi­ru. Pr­vi mir se je vzpo­sta­vil v 17. in 18. sto­le­tju po ver­skih voj­nah med pro­te­stan­ti in ka­to­li­ki. Evro­pa je ta­krat do­se­gla so­glas­je, da raz­li­ke v (kr­ščan­skih) ve­ro­iz­po­ve­dih ne mo­re­jo bi­ti ra­zlog za voj­sko­va­nje. Dru­go obli­ko mi­ru smo Evro­pej­ci do­se­gli po dru­gi sve­tov­ni voj­ni. Utr­di­la se je ide­ja, da so na­ro­dne me­je bolj ali manj iksne in da se ne mo­re­mo več voj­sko­va­ti v ime­nu dr­žav­nih oze­melj. Se­ve­da ti obli­ki mi­ru ni­sta ab­so­lu­tni: to je po­ka­za­la voj­na na oze­mlju nek­da­nje Ju­go­sla­vi­je ter tu­di bo­ji med Ukra­ji­no in Ru­si­jo v tem de­se­tle­tju. To­da na­čel­no ve­lja, da raz­li­ke v ve­ri in oze­melj­ske te­žnje ne sme­jo več vo­di­ti v kon­flikt – vsaj ne med dr­ža­va­mi Evrop­ske uni­je.

Ti obli­ki mi­ru sta do­bro zna­ni. Evrop­ska uni­ja se po­na­ša z nji­ma kot s ci­vi­li­za­cij­skim do­sež­kom. To­da po­go­sto pre­zre­mo, da smo Evro­pej­ci od­kri­li tu­di tre­tjo vr­sto mi­ru. To je ide­o­lo­ški mir. V evrop­skih dr­ža­vah ob­sta­ja so­glas­je, da lah­ko ide­o­lo­gi­je, iz­u­mlje­ne na za­čet­ku 20. sto­le­tja – tu­di ti­ste ra­di­kal­nej­še – so­bi­va­jo v sku­pnem po­li­tič­nem pro­sto­ru. Ta ugo­to­vi­tev se nam lah­ko zdi ne­na­va­dna. Ali ni res, da se v Evro­pi, ne le v Slo­ve­ni­ji, am­pak tu­di na Polj­skem in v Nem­či­ji, ne­neh­no pre­pi­ra­mo o za­pu­šči­ni ko­mu­niz­ma in o ne­var­no­stih na­ci­o­na­liz­ma? To vse­ka­kor dr­ži. To­da ti pre­pi­ri pri­kri­je­jo, da smo se Evro­pej­ci del­no spri­ja­zni­li z ob­sto­jem ra­di­kal­nih po­li­tič­nih op­cij, ven­dar v ja­snih me­jah. Ra­di­kal­na po­li­tič­na gi­ba­nja do­pu­šča­mo, ko­li­kor so ome­je­na na mla­din­ska gi­ba­nja (re­ci­mo na­vi­ja­ške sku­pi­ne) in na manj­še par­la­men­tar­ne stran­ke. Av­strij­ski Svo­bo­dnja­ki in nem­ška Die Lin­ke sta pri­me­ra ta­kšnih strank. Če­prav ima­ta ti stran­ki ne­ka­te­re skraj­ne na­zo­re, do­pu­šča­mo njun ob­stoj, saj ver­ja­me­mo, da ni­ko­li ne bo­sta do­bi­li od­lo­če­val­ske ve­či­ne, in pri­ča­ku­je­mo, da tu­di kot del obla­sti ne bi spre­mi­nja­li ustav­ne­ga re­da dr­ža­ve. Se­ve­da ta mir ni pov­sem go­tov. Šte­vil­nim bi bi­lo ljub­še, če teh gi­banj sploh ne bi bi­lo. Ide­o­lo­ški mir iz­zi­va­jo idej­na gi­ba­nja, ki se po­ja­vlja­jo na sple­tu, in te­ža­ve z mi­gra­ci­ja­mi. To­da za zdaj se mir dr­ži re­la­tiv­no do­bro.

Re­la­tiv­no do­bro – če pri­mer­ja­mo Evro­po z Zdru­že­ni­mi dr­ža­va­mi. Ame­ri­ča­ni so v ide­o­lo­škem vi­har­ju. Po­le­mi­zi­ra­jo o ma­skah, ker jim na­spro­tu­je Trump, o il­mu V vr­tin­cu, ker je do­mnev­no ra­si­sti­čen, in o vlo­gi za­če­tni­kov ZDA, ker naj bi do­pu­šča­li su­ženj­stvo. Mla­di od­kri­va­jo re­vo­lu­ci­o­nar­ne zgle­de, kot sta Le­nin in Frantz Fa­non, ter ru­ši­jo spo­me­ni­ke Jef­fer­so­na in Lin­col­na. Spo­pa­da­jo se s sis­tem­skim ra­siz­mom in pa­tri­ar­ha­tom, ki naj bi pe­sti­la druž­bo. Kor­po­ra­ci­je za­vze­ma­jo na­pre­dna po­li­tič­na sta­li­šča, kar bi še pred de­se­tle­tjem zve­ne­lo ab­sur­dno. Tež­ko bi re­kli, kaj je vz­rok za ide­o­lo­ško vro­či­co. K njej so pri­po­mo­gli Trump, gi­ba­nje Ži­vlje­nja te­mno­pol­tih so po­memb­na, me­di­ji, ki ši­ri­jo čim bolj po­le­mič­ne no­vi­ce, ra­di­ka­li­za­ci­ja mla­di­ne na kam­pu­sih, sla­be raz­me­re manj­šin v me­stih in opo­zi­ci­ja, ki ne za­mu­di no­be­ne pri­lo­žno­sti za ob­ra­ču­na­va­nje. Su­mim, da je tre­nja za­o­stri­la tu­di ka­ran­te­na. Več mi­li­jo­nov lju­di je pre­ži­vlja­lo dne­ve na druž­be­nih omrež­jih: to ni re­cept za druž­be­ni mir.

Ame­ri­ča­ni ima­jo še eno ne­u­go­dno oko­li­šči­no. Ne po­zna­jo vzor­cev za spo­pa­da­nje z ra­di­kal­ni­mi idej­ni­mi gi­ba­nji. Kot ve­mo, ima­jo ne­u­ra­dni dvo­stran­kar­ski sis­tem. Vo­de­nje dr­ža­ve si iz­me­nju­je­jo čla­ni re­pu­bli­kan­ske in de­mo­krat­ske stran­ke, ma­lo iz­vo­lje­nih po­li­ti­kov je ne­od­vi­snih. Dvo­stran­kar­ski sis­tem ima ne­ka­te­re pred­no­sti. Je do­ber na­čin za pre­na­ša­nje po­li­tič­nih iz­ku­šenj, saj sta stran­ki ob­stoj­ni. Ima pa tu­di šib­ke stra­ni. Ena od šib­kih stra­ni je, da v pred­stav­ni­škem do­mu ni mo­žno­sti za manj­še ra­di­kal­ne stran­ke. Dva po­li­tič­na ve­li­ka­na ne do­pu­šča­ta idej­no iz­ra­zi­tej­ših strank, re­ci­mo ko­mu­ni­stič­nih ali na­ci­o­na­li­stič­nih. To pa ima ne­ko ne­pri­ča­ko­va­no po­sle­di­co. Med ide­o­lo­ško kri­zo lah­ko pa­de na osre­dnji stran­ki sum, da sta sa­mi po­sta­li ide­o­lo­ško ra­di­kal­ni. Za­to ne­ka­te­ri Ame­ri­ča­ni ver­ja­me­jo, da so ra­di­kal­ne kon­gre­sni­ce, zna­ne pod vzdev­kom The Squad (Eki­pa, Vod), do­bi­le ne­so­raz­me­ren vpliv v ce­lo­tni de­mo­krat­ski stran­ki. Po dru­gi stra­ni so ne­ka­te­ri pre­pri­ča­ni, da je v re­pu­bli­kan­ski stran­ki za­vla­da­la »be­la pre­moč« ali ce­lo fa­ši­zem. Ker v ame­ri­ški po­li­ti­ki ni­ma­jo pro­sto­ra za manj­še ra­di­kal­ne stran­ke, se lah­ko zgo­di – te­ga se bo­ji­jo šte­vil­ni Ame­ri­ča­ni – ra­di­ka­li­za­ci­ja dveh osre­dnjih strank. In to je hu­da gro­žnja po­li­tič­ni sta­bil­no­sti.

Po­do­ben pri­mer je Chop, so­se­ska Se­at­tla, ki so jo pro­te­stni­ki ju­ni­ja raz­gla­si­li za av­to­no­mno co­no. V evrop­skih me­stih ni to nič ne­na­va­dne­ga. Ima­mo skvo­te in co­ne, kot je v Lju­blja­ni Me­tel­ko­va, v Køben­hav­nu pa Chri­sti­a­nia. Ta­kšna ob­mo­čja so pri nas del ide­o­lo­ške­ga mi­ru. Ve­či­na lju­di spre­je­ma ide­jo, da v ur­ba­nem oko­lju lah­ko ob­sta­ja­jo co­ne po­li­tič­nih in kul­tur­nih ek­s­pe­ri­men­tov. V ZDA je dru­ga­če. V ob­mo­čju Chop vi­di­jo gro­žnjo splo­šne­mu po­li­tič­ne­mu re­du.

V dvaj­se­tem sto­le­tju so Ame­ri­ča­ni iz­u­mi­li ne­kaj ide­o­lo­ških gi­banj. To­da ta gi­ba­nja so bi­la mi­la. Hi­pi­ji so bi­li no­tra­nji iz­gnan­ci. Pro­sto­volj­no so se uma­kni­li pred po­tro­šni­štvom in na­si­ljem, ker so ver­je­li, da je mo­go­če ustva­ri­ti otoč­ke so­ži­tja. Ni­so po­sta­vlja­li zah­tev pre­o­sta­li druž­bi. Da­nes je dru­ga­če. Mla­di Ame­ri­ča­ni od­kri­va­jo ide­o­lo­ški je­zik, poln ob­tožb, zah­tev, voj­nih me­ta­for in ne­po­pu­stlji­vo­sti. Od­kri­va­jo ide­o­lo­ške ine­se, ki jim Evro­pej­ci tež­ko sle­di­mo – kar vča­sih uža­li naš po­li­tič­ni po­nos. To­da ame­ri­ška druž­ba je brez vzor­cev, s ka­te­ri­mi bi te ide­o­lo­gi­je lah­ko udo­ma­či­la. Ame­ri­ča­ni mo­ra­jo še­le od­kri­ti svoj ide­o­lo­ški mir. Kaj lah­ko sto­ri­mo tu mi, Evro­pej­ci? Pred­vsem to, da ame­ri­ških bitk ne pre­va­ja­mo v svo­je oko­lje.

Ame­ri­ča­ni mo­ra­jo še­le od­kri­ti svoj ide­o­lo­ški mir. Kaj lah­ko sto­ri­mo tu­kaj mi, Evro­pej­ci? Pred­vsem to, da ame­ri­ških bitk ne pre­va­ja­mo v svo­je oko­lje.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.