Raziskovalke in inženirke stopajo iz sence
Ženske v znanosti Njihove vloge in njihovega prispevka h ključnim odkritjem v družbi se premalo zavedamo
Ženske vloge v znanosti in prispevka h ključnim odkritjem v družbi se premalo zavedamo.
Velika večina znanstvenikov, ki so se v zgodovino zapisali s pomembnimi odkritji, je moškega spola. Čim više na hierarhični lestvici pogledamo, tem manjši je delež žensk. Moški prevladujejo med direktorji inštitutov, rektorji, člani SAZU in podobno. Ljubljanska univerza je imela 43 rektorjev in eno rektorico, mariborska nobene. Med rednimi člani SAZU je v vseh razredih skupaj, če ne upoštevamo umetniškega, osem odstotkov žensk, med izrednimi pa 20 odstotkov. Kljub temu imamo v Sloveniji veliko vrhunskih in mednarodno uspešnih raziskovalk v naravoslovnih znanostih in predanih inženirk, ki delujejo v tradicionalno moških poklicih. Izbrali smo štiri.
Saša Novak
Prof. dr. Saša Novak je doktorica kemije, znanstvena svetnica na Institutu Jožef Stefan (IJS) in raziskovalka na odseku za nanostrukturne materiale. Je tudi izredna profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, kjer predava komuniciranje znanosti, koordinatorica projekta Znanost na cesti in podpredsednica Slovenskega akademskega tehniško-naravoslovnega društva Satena. Njeno osrednje raziskovalno področje pri delu na IJS je razvoj materialov za uporabo v biomedicini. Raziskuje lastnosti nanodelcev za študij interakcij v bioloških sistemih. Razvija bioaktivne in bakteriostatične prevleke za kovinske kostne vsadke v regenerativni medicini. Med svoje največje dosežke uvršča patentno zaščito postopka priprave prevlek na kostnih vsadkih na osnovi titana v ZDA in licenco za prenos postopka izdelave prevlek na delih stomatoloških vsadkov.
Že od leta 2005 vodi projekte evropskega fuzijskega programa EUROfusion v okviru projekta Evropske unije za raziskave in inovacije Obzorje 2020; zanj razvijajo materiale za najbolj toplotno obremenjene dele demonstracijske fuzijske elektrarne. »Razvoj materiala, ki bi v fuzijski elektrarni zdržal ekstremne pogoje (zelo visoke temperature in toplotne šoke, erozijo in podobno), je velik izziv, ker trenutno ne obstaja material, ki bi zdržal razmere v inovativni fuzijski elektrarni,« pravi. Želi si, da bi se našel denar za pospešitev raziskovalnega dela v projektu ITER. To je mednarodni poskus izdelave tokamaka v Franciji, ki predstavlja znanstveno in tehnološko zmožnost polnega jedrskega fuzijskega reaktorja. Tako bi človeštvo dobilo nov, čist in varen vir energije, dosegljiv vsem.
Mojca Benčina
Prof. dr. Mojca Benčina je raziskovalka na področjih imunologije, mikrobiologije in sintezne biologije. Trenutno vodi raziskave uporabe ultrazvoka pri zdravljenju raka. Je prejemnica Preglove nagrade za izjemne dosežke v kemiji in sorodnih vedah ter Zoisovega priznanja. Od začetka svoje znanstvene kariere je zaposlena na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, veliko pa je delala tudi v tujini: na univerzah v Wageningnu na Nizozemskem, v Münstru v Nemčiji, Edinburgu na Škotskem, Trondheimu na Norveškem ter na inštitutu VTT na Fin
skem. »Med gostovanji po svetu sem ugotovila, da je izobraževalni sistem pri nas dober, na žalost pa nam primanjkuje denarja za res vrhunske aparature, seveda z nekaj izjemami, in da je integracija mladih vrhunskih raziskovalcev
»Med gostovanji po svetu sem ugotovila, da je izobraževalni sistem pri nas dober, na žalost pa nam primanjkuje denarja za res vrhunske aparature.« dr. Mojca Benčina
močno omejena na sedanje laboratorije,« dodaja.
Raziskovalka je že 28 let. »Če ne upoštevamo sedanjih razmer, ko smo se verjetno vsi znanstveniki usmerili v boj za omejitev okužb s koronavirusom, vodim dve manjši skupini raziskovalcev. Ena atraktivnejših, pionirskih raziskav, je uporaba ultrazvoka za upravljanje delovanja celic na daljavo, to je brezstično,« pojasni in dodaja: »Zamislite si, da imate terapevtske celične linije, ki na ukaz producirajo terapevtske molekule, ki jih potrebujete v lokalnem okolju določen čas. Ultrazvok je prst, ki pritisne na stikalo. Če terapevtske celice postavimo v bližino tumorja in te producirajo terapevtske molekule, ki spodbujajo naš imunski sistem, da delujejo na tumorske celice, smo naredili enega od korakov k ozdravitvi.«
Marjeta Kramar Fijavž
Prof. dr. Marjeta Kramar Fijavž predseduje Odboru za ženske v Društvu matematike, izike in astronomije Slovenije. Zaposlena je kot izredna profesorica za matematiko na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, na Inštitutu za matematiko in iziko v Ljubljani pa se ukvarja z bazičnimi raziskavami na področju matematične analize, natančneje teorije operatorjev in njene uporabe za reševanje dinamičnih sistemov. »Na abstraktni ravni se ukvarjamo z raziskovanjem, pod kakšnimi pogoji je določen sistem parcialnih diferencialnih enačb enolično rešljiv, kakšne lastnosti ima rešitev in kako dobimo rešitve z želenimi lastnostmi. Poznavanje vsega tega je pomembno za modeliranje različnih procesov v iziki, kemiji, biologiji in tudi pri širjenju epidemij v človeškem socialnem omrežju in podobno,« razloži.
Sodelovala je pri zaključnih nalogah in raziskavah študentov na različnih področjih, na primer pri optimalnem vodenju prometnih tokov, iskanju učinkovitega razbitja vodovodnih omrežij na merilna območja, pri statističnem modeliranju hudourniških nanosov in pri primerjanju mehanskih lastnosti različnih betonov. Poleg tega da sodeluje v treh domačih raziskovalnih projektih na agenciji za raziskovalno dejavnost, vodi tudi štiriletni evropski projekt Akcija CA18232 z naslovom Matematični modeli za medsebojno dinamiko v omrežjih, ki poteka pod okriljem COST (European CO-operation in Science and Technology) in pri katerem ji je uspelo skupaj zbrati najpomembnejše evropske raziskovalce s tega področja iz kar osemintridesetih držav. Med svojimi dosežki v svetu matematike je posebno ponosna na knjigo z naslovom Positive Operator Semigroups: from Finite to Ininite Dimensions, ki jo je leta 2017 skupaj z Andrásom Bátkaijem iz Avstrije in Abdelazizom Rhandijem iz Italije izdala pri mednarodni založbi Birkhauser/Springer.
Maja Golubovič
Maja Golubovič je inženirka gradbeništva, zaposlena je kot vodja projekta v podjetju Pomgrad, d. d. Trenutno vodi gradnjo stanovanjskega naselja v Mariboru. Pravi, da je vsak dan znova prepričana, da ima vse pod nadzorom in da je res nič ne more presenetiti. »No, ‘presenečenja’ se navadno začnejo še pred prvo jutranjo kavo, ki je velikokrat potem sploh ne spijem, čeprav z leti ugotavljam, da me spremembe vse manj mečejo iz tira in da so v bistvu zares nepredvideni dogodki zelo redki, saj je na gradbišču mogoče rešiti vse,« pravi.
V svoji karieri je sodelovala v številnih projektih v različnih funkcijah, posebno rada pa se spominja družbenih projektov: »Najbolj ponosna sem, ko kolesarim ob reki Muri mimo vodnjakov za črpanje obrežnega iltrata in se spomnim, kako smo gradili objekte za iltracijo pitne vode v Apaški dolini, ali ko tečem mimo novih fakultet za računalništvo in kemijo v Ljubljani, na ploščadi pred veliko predavalnico pa je veliko študentov – za gradnjo teh smo namreč morali uporabiti speciično tehnologijo za izvedbo vidnih betonskih sten, visokih skoraj devet metrov. To je bil velik dosežek.«
Pri delu jo najbolj omejuje neskončna količina papirja. »Želim si, da bi pri gradnji prevladovala stroka, da bi tehnika, inženirsko razmišljanje in razumevanje delovnih procesov prevladalo nad administrativnim kopičenjem neskončne količine dokumentacije. Nekoč je krožila šala o tem, koliko predpisov regulira pridelavo zelja v EU, in če se prav spomnim, je bila številka trimestna. Če zelje primerjamo samo z enim gradbenim elementom, si lahko predstavljate, koliko administrativnega dela zahtevajo procesi v gradbeništvu, kjer je vsak projekt edinstven in nikoli v celoti ponovljiv,« pripomni.