Ocenjujemo
Konje krast režija Hans Petter Moland Norveška, Švedska, Danska, 2019 122 min. Kinodvor, Kolosej ★★★★ ★
Moland je posnel ilmsko različico istoimenskega z nagradami ovenčanega romana Pera Pettersona. Z nekaj prilagoditvami je ostal dokaj zvest knjižni predlogi. Zato je posnel ilm, ki se od večine njegovih prejšnjih najbolj razlikuje po tem, da vseh moči ne vlaga v gnanje zgodbe skozi klasične faze zasnove, zapleta, vrhunca in razsnove. Izginotje ( Flaskepost fra P), Amaterji ( Kraftidioten), Prijazen
možak ( En ganske snill mann) ter navsezadnje predelava Amaterjev v angleščino – Ledeno maščevanje z Liamom Neesonom – so ilmi o protagonistih, ki se jih Molandu mudi preriniti skozi optimalno količino čim bolj razburljivih vzročno povezanih pripetljajev. V pričujoči stvaritvi povezujejo pripetljaje proste asociacije, ozračje in navezave na sklepna spoznanja dramskih oseb. Tudi slednje je Moland tokrat zasnoval drugače. Navadno so njegovi vodilni liki utrujeni osamelci. Takšen je tudi tokratni (tako kot tista v Amaterjih in Prijaznem možaku tudi njega igra Stellan Skarsgård). Toda v prejšnjih Molandovih ilmih so protagonisti odšli nad pripovedni svet, da bi ga spremenili.
Konje krast ( Ut og stjæle hester) je, povsem drugače, upodobitev postopka pomiritve, sprijaznitve. Ta je sicer reflektirana in dejavna, vendar pomeni prevzem bolečine nase, ne njene projekcije nazaj v svet.
Skarsgård igra Tronda, vdovca, ki se je po ženini smrti iz Švedske in pred tam živečimi svojci umaknil na norveško podeželje. Krovna pripoved je postavljena v leto 1999, v tedne pred silvestrovim. Trond uživa v samoti in se že veseli, da bo prehod v novo tisočletje, ko bodo vsi veseljačili, prespal. Toda naključno srečanje s starim znancem, prav tako osamelim Larsom (Bjørn Floberg), v njem vzbudi verigo spominov, zlasti na poletje 1948, ki ga je preživel v isti hiši z očetom drvarjem (Tobias Santelmann) ter se s sosedovim sinom Jonom, Larsovim bratom, podal v gozd na pustolovščine – med drugim na tujo zemljo jezdit divje konje. S prestopom meje med domačim in tujim, prepovedanim, in hkrati s hudo nesrečo, ki jo iz malomarnosti povzroči Jon, se začne Trondov prestop iz otroštva v zrelost. Kratka in redkobesedna srečanja z Larsom leta 1999 obudijo v Trondu nepredelana krivdna čustva in hrepenenje po časih, ki so bili zanj polni sanjarij in upov, za marsikoga drugega pa – tako dajejo vseskozi slutiti diskretno posejani namigi – dosti bolj temačni in naporni. Svet, v katerem leta 1948 živi Trond, je pravljičen – zamejen z gozdovi, rekami, jezeri in kmečkimi opravili. A skoraj do konca ostane uganka, kaj njegov oče (v scenariju nima imena) pravzaprav počne sam v norveških hostah. Nadalje, silno enigmatična je Trondova zagledanost v Jonovo in Larsovo mamo (Danica Ćurčić). Trondu se zdi, da mu vrača simpatijo, toda njuna sla se noče udejanjiti. Poleg tega njuno zvezo, vsaj tako si predstavlja Trond, ovira ljubosumje Trondovega očeta. Vse to se zgodi hkrati s trudom dveh družin, Trondove ter Jonove in Larsove, da bi pravočasno posekali in splavili gozdni les.
S to splavitvijo in vsemi njenimi simbolnimi razsežnostmi se zgodba o Trondovem prebujenju v odraslost sklene – razpeta med dvema padcema s konja.
Za videno in slišano sta zelo pomembni glasbena oziroma ambientalna podlaga Kasparja Kaaeja in kamera Rasmusa Videbæka. Prvi brezšivno meša kratkotrajne in elementarne elektronske utrinke z ritmičnimi zvoki zabijanja klinov, brušenja kose, košnje sena, skratka človekovega delovnega stika z naravo. Drugi s kristalno čisto krajinsko fotograijo povzdiguje naravno prizorišče v proskenij, v okvir igre domala arhetipskih značajev. Tako se krepi vtis, da je del pripovedi, ki je postavljen v leto 1948, odslikava časa, ki ga je Trond preživel še za kopreno. Za kopreno, ki jo mora odstreti, če hoče vsaj umreti z razčiščenimi pojmi – tudi glede krivde, ki ga tare v zvezi z ženino smrtjo. Na koncu je treba poudariti, da gledalec vse našteto ali pa tudi kakšno drugo razlago spleta za nazaj. Prizori so ustrojeni tako, da bolj vabijo k meditativni potopitvi v vsakega posebej kakor k motrenju njihove vpetosti v širšo ilmsko celoto. Celota pa je takšna, da bolj kakor na prehojeno pot spominja na kobacaj iz toplega, a mrakobnega spanca v hladno, a svetlo budnost.