Izobrazba ni zagotovilo za empatijo
Volha Hapejeva Pisateljica in pesnica je glede Belorusije zmerno optimistična – Ljudje so odločeni za spremembe, a avtokrat je nepredvidljiv
Pisateljica in pesnica Volha Hapejeva je glede Belorusije zmerno optimistična. Ljudje so odločeni za spremembe, a avtokrat Aleksander Lukašenko je nepredvidljiv.
Vse, kar odhaja z nami, so besede, vse, kar smo drug za druge
ga, so pesmi ... Avtorica te misli, beloruska pesnica in pisateljica Volha Hapejeva, je morala na Dnevih poezije in vina nastopiti v Avstriji, v Potrni. Čeprav je že leto dni na pisateljski rezidenci v Gradcu, zaradi uvrstitve Belorusije na rdeči seznam ni mogla čez Muro. »Nič posebej novega, takšnih in drugačnih omejitev smo državljani z vzhoda celine že vajeni, pač nekoliko potrpimo in se prilagodimo,« je dejala v smehu.
Peter Rak
Včasih vam rečejo Volha, drugič Volja?
Obe verziji sta ustrezni. Morda mi je celo bolj všeč Volja, ker v beloruščini, tako kot v slovenščini, pomeni seveda voljo, poleg tega je sinonim za svobodo.
V koliko jezikih bi lahko opravila ta intervju, če bi bil jaz takšen poliglot, kot ste vi?
V ruščini, ukrajinščini, poljščini, angleščini, nemščini in francoščini.
Vendar prevajate tudi iz kitajščine, japonščine, norveščine ... Marsikaterega od jezikov, iz katerih prevajam, nisem sposobna uporabljati v vsakodnevni komunikaciji. Kot lingvistka proučim gramatiko jezika, njegove posebnosti in način, kako funkcionira, razvozlanje leksike pa je nato samo še vprašanje časa. Res pa navadno prevajam samo krajše pesniške forme, kot so tanka, haiku in hoku. Seveda sem pozabila, da bi lahko intervju opravila tudi v beloruščini (smeh).
Ki je na Unescovem seznamu označena kot »ranljiv«, torej skorajda ogrožen jezik, kar se zdi zelo nenavadno za uradni jezik samostojne države.
Večina Belorusov oziroma državljanov Belorusije seveda obvlada beloruščino, vendar jo le tretjina uporablja v vsakodnevnem življenju. To je posledica referenduma iz leta 1995, ko je bilo odločeno, da bo ob beloruščini tudi ruščina uradni jezik, kar je nato privedlo do velike prevlade ruščine. Takrat sem bila še gimnazijka, na pobudo profesorjev smo pisali eseje o zgrešenosti takšne odločitve, vendar je naš glas ostal preslišan.
Kar je velik paradoks, beloruščina se je ohranila v časih poljske nadvlade, carske Rusije in Sovjetske zveze, ko so jo sicer modificirali in izločili poljske besede ... Pravzaprav besede, za katere so menili, da so poljske, vendar niso bile.
... nato pa je jezik izgubil veljavo v samostojni državi?
To je res paradoks. V ozadju so bili politični interesi, številni, predvsem pripadniki ruske manjšine in pripadniki vojske, so se bali, da bodo prisiljeni uporabljati samo beloruščino, končni rezultat pa je izrazita zapostavljenost beloruskega jezika, ki se kaže na najrazličnejših ravneh. Za nas pisatelje, ki pišemo v beloruščini, je položaj še posebej težek, knjigarne in knjižnice so preplavljene z rusko literaturo, tako da se včasih počutimo kot manjšina v lastni državi.
Na referendumu so bili spremenjeni tudi državni simboli in himna ...
Tradicionalno belorusko belo-rdeče-belo zastavo ter iguro jezdeca z dvignjenim mečem je zamenjala nekakšna neosovjetska ikonograija. Zato sem navdušena, ko zdaj na protestih na ulicah
Minska vihra toliko belo-rdeče-belih zastav, Belorusi, ki so sicer zelo zadržani in se nikakor nočejo zapletati v spore, so odločeni izpeljati spremembe in se ne umikajo več v intimo. Prvič imam občutek, da v svojih razmišljanjih nisem osamljena, prej se je večina ljudi zatekla v zasebnost in v strahu pred šikaniranjem ali preganjanjem z nikomer niso bili pripravljeni deliti svojih stališč.
Vaš nastop na festivalu je bil zelo čustven, ob prebiranju pesmi Črna jablana ste za trenutek ostali brez besed in s solznimi očmi ...
Ob obletnici dogodkov na Majdanu v Ukrajini smo bili književniki iz Belorusije in Nemčije povabljeni v Kijev, kjer je obisk muzeja vojne name napravil močan vtis, bila sem pretresena. Kasneje sem za Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) sodelovala tudi kot prevajalka in spoznala razsežnosti aktualnega ukrajinsko-ruskega konflikta na vzhodu Ukrajine. V medijih lahko vidimo in slišimo zgolj suhoparna poročila, kot pesnica pa sem interpretirala usode tisočih, ki so internirani v zbirnih centrih. V pesmi sem vpletla tudi odlomke stvarnih pisem in tako opozorila na grozote, ki se zdijo nepojmljive na začetku 21. stoletja v osrčju Evrope.
Verjetno je težava v tem, da veliko Evropejcev Belorusije in Ukrajine nima za osrčje Evrope, temveč sta zanje deželi nekje na koncu sveta?
Verjetno res in zato je odgovornost nas pisateljev in pesnikov, ki se lahko identiiciramo z dogajanjem in imamo možnost poslati opozorilo in apel, toliko večja.
Opravili ste doktorat iz študij spolov. Tudi tu narašča občutek kaotičnosti.
Študija spolov sem se lotila, ker sem potrebovala odgovore na številna vprašanja, predvsem kar zadeva seksizem in zapostavljenost žensk, navsezadnje pa tudi kar zadeva zadrege moških, ki bi radi stopiti iz tradicionalne mačo poze, a se bojijo odziva okolice. Vendar se je problematika medtem neobvladljivo razpustila v zapletene teoreme, vzniknilo je na desetine spolov, ljudje se dandanes zatekajo iz ene skrajnosti v drugo. Uveljavila se je vera v vsemogočnost izobrazbe, ki je seveda izredno pomembna, ampak niti vrhunska izobrazba ne vključuje tudi pristne empatije, in prav te nam najbolj primanjkuje. Dialoga skoraj ni več mogoče razviti, pravzaprav je postal skoraj odveč, sama sem ugotovila, da je to pogosto izguba časa in energije. Vsi ljudje pač niso enako bistri.
To se sliši izrazito politično nekorektno.
Se bom izrazila drugače (smeh). Ljudje so bistri na zelo različne načine, zato je odveč, da jih za vsako ceno skušamo prepričati v svoj prav. Tisti, ki so z nami na isti valovni dolžini, razumejo, kaj hočemo povedati, in to je pravzaprav dovolj. Če pogledam sedanje razmere, recimo v ZDA, je nastal pat položaj, v katerem vsaka razprava pomeni samo potenciranje konflikta. Občutek imam, da se povsod družba polarizira, in to izrazito infantilno. Da bi to preprečili, je morda najpomembnejši segment literature otroška književnost, kjer tudi sama poskušam otrokom predstaviti različne življenjske poti, ki radikalno odstopajo od uveljavljenih form. Danes imamo pač veliko jeznih in zafrustriranih otrok, ki potem odrastejo v jezne in zafrustrirane odrasle. Ali pa sploh nikoli ne odrastejo.
Vaša rezidenca v Gradcu se je iztekla, prihodnji teden se vračate v Belorusijo, verjetno s precej mešanimi občutki.
Pravzaprav sem si v zadnjem trenutku uredila novo pisateljsko rezidenco v Münchnu, kjer bom predvidoma ostala tri mesece. Upam, da se bo v tem času položaj v Belorusiji umiril in da ne bomo priča ukrajinskemu scenariju. Sem zmerno optimistična. Po eni strani sem prepričana, da so ljudje tokrat odločeni doseči spremembe, po drugi pa se zavedam, kaj so pripravljeni storiti nekateri avtokrati, da bi se obdržali na oblasti.