Aleksander Geržina, uradni govorec MZZ
Aleksander Geržina, uradni govorec ministrstva za zunanje zadeve Imamo odličen diplomatski aparat, a ta ne pomaga, če ni vodstva, ki daje smer in ima vizijo
»Srednja Evropa je naša ključna partnerica in ne vidim razloga, da bi se fokusirali na dejstvo, da v teh državah danes vladajo določene politične opcije in da zato z njimi ne moremo sodelovati. To bi bilo zgrešeno.«
Kaj je nova realnost Slovenije? Je to oddaljevanje od jedra Evrope, demokratičnih ter ekonomsko in razvojno najmočnejših držav, kot ocenjuje opozicija, ali gre za aktivnejšo zunanjo politiko, ki nas umešča tja, kamor sodimo, kot ocenjuje aktualna vlada.
Suzana Kos
V ponedeljek bo na Bledu 15. strateški forum, na račun gostov so se že zvrstile kritike opozicije in tudi stroke, na družbenih omrežjih so se pojavili pozivi k protestom na Bledu.
Ob tem ne gre spregledati skupnega pisma vodij političnih skupin evropskega parlamenta, da vlade, ki kršijo vladavino prava in temeljne evropske vrednote, ne bodo dobile evropskega denarja.
Tokratni blejski strateški forum (BSF) bo tako glede udeležbe kot vsebin, ocenjuje Aleksander Geržina, štiriinpetdesetletni karierni diplomat, veleposlanik in uradni govorec zunanjega ministrstva, eden od boljših v zadnjih letih. Med temami bodo prevladovale prihodnost Evrope, kibernetska varnost, pomen digitalizacije za gospodarsko okrevanje, transatlantski odnosi in energetska odvisnost srednje Evrope … Udeležba je izjemna, poudarja, s kar osmimi predsedniki vlade in sedmimi zunanjimi ministri ter visokim predstavnikom za skupno zunanjo politiko Josepom Borrellom. Zadnja leta smo imeli na BSF le enega predsednika vlade, in to slovenskega.
Čemu takšen odziv? Pripisujemo ga predvsem dejstvu, da je Slovenija zunanjepolitično zelo dejavna, po dolgih letih imamo končno zunanjega ministra, ki ga zunanja politika zanima. To je opazno tudi pri stikih s tujimi državami. Slovenijo si želimo znova postaviti na zunanjepolitični parket. Za nami je namreč skoraj desetletje praznega teka, ko smo tako rekoč izginili z vidnega polja mednarodne politike. Hoteli smo biti vsem všečni in posledično smo bili vsem nezanimivi. Siva lisa. Nismo imeli lastnih pobud, idej, predlogov. Ukvarjali smo se z nepomembnimi zunanjepolitičnimi temami, ki niso nikogar zanimale in zato tudi nikogar vznemirjale.
V strateške dokumente smo kot po nareku zapisovali, da želimo imeti dobre odnose z vsemi državami. Brez distinkcije recimo, da moramo imeti ključne z zavezniki. Uspeli nismo z eno samo omembe vredno kandidaturo. Ne v EU, ne v Natu in tudi v OZN ne. V EU smo pristali na stranskem tiru. V Ljubljani je zaprlo veleposlaništvo deset držav. Zagotovil, ki smo jih dali zaveznikom o dvigu našega obrambnega proračuna v Natu na najvišji ravni, torej na ravni premierov, nismo izpolnili. Izpadli smo najmanj kredibilna članica Nata.
Odnose z Združenimi državami Amerike smo tako zanemarili, da je to bilo opazno v vsej mednarodni skupnosti, medtem ko jih je bližnja država, s katero imamo nerešen bilateralni problem, ves čas uspešno gradila. Tesno sodelovanje z Rusko federacijo, ki je izjemno pomembna država, se nam, razen številnih spomenikov, ni kaj prida obrestovalo na nobenem področju. Niti v blagovni menjavi, niti v omembe vrednih investicijah, niti pri dobavah ruskega plina, in tudi ne pri podpori posameznim kandidaturam. Na Zahodnem Balkanu, ki je menda bil naša absolutna prioriteta, nas je po vplivu prehitelo kar nekaj držav. Države v tej regiji, ki smo jih vztrajno, in jih še vedno, zelo močno, tako rekoč brezprizivno, podpiramo na njihovi evroatlantski poti, so nam večkrat povzročale neupravičene težave. Bodisi pri gospodarskem sodelovanju ter posebej pri sukcesiji. Tudi recimo pri naši kandidaturi za varnostni svet OZN leta 2012. Vložene energije v tej regiji nismo znali optimalno obrniti v našo korist.
Janezu Janši bodo na Bledu delali družbo madžarski, češki, poljski in hrvaški premier ... Kolega Branko Soban je v Sobotni prilogi razmišljal o tem, da se v Slovenijo plazi virus avtoritarizma, da k nam prihaja predvsem avtokratska druščina, združena v višegrajski klub »populistainmenta«. Poznam te ocene, a ne bi rekel, da so to avtokrati oziroma da gre za avtoritarne države. To so voditelji držav, ki gredo na volitve, se soočijo s politično konkurenco in jih ljudje izvolijo. Če dobijo večino v parlamentu, sestavijo vlado. Demokracija je sila preprosta stvar. Včasih nam to ni povsem jasno. Primerjava, ki jo omenjate, se mi zato ne zdi dobra. Če govorimo o očitku povezovanja z višegrajskimi državami, naj opozorim, da je v zunanjepolitični strategiji, ki je bila sprejeta v času vlade Mira Cerarja in je veljavna, zapisano, da srednjeevropske države tvorijo prvi krog sodelovanja za Slovenijo. Leta 2017, ko je bila strategija sprejeta, so bile v polovici teh držav, na Poljskem in Madžarskem, enake vlade kot danes, pa v medijih ni bilo kritik. Leta 2013 je bil imenovan celo koordinator za stike s temi državami. Vsega tega takrat nihče ni problematiziral. Zdaj se isto zadevo daje v povsem drug kontekst.
Tanja Fajon, predsedujoča SD, in podobno Zlatko Šabič, profesor s katedre za mednarodne odnose na FDV, ocenjujeta, da tokratni blejski gostje kažejo, kje se vidi Slovenija – to je v konservativnem vzhodnoevropskem bloku – v skupini, v kateri človekove pravice in svoboščine niso vselej na prvem mestu.
Gre za očitke, ki so notranjepolitično pogojeni in zelo priročni. Na Poljskem je stranka, ki je trenutno na oblasti, na oblasti že celo desetletje, enako velja za Madžarsko, pa so vse prejšnje slovenske vlade, tudi tiste, v katerih je bila vedno tudi SD, ko sta na Poljskem in Madžarskem isti stranki, bile na obiskih ali pa gostile predstavnike teh držav in brez težav sodelovale z njimi. Dejstvo je, da je srednja Evropa za Slovenijo, naj bo na oblasti leva ali desna vlada, zelo pomembna, to je naše zaledje, to so države, s katerimi imamo podobno zgodovino, kulturo, z njimi smo kar nekaj stoletij preživeli v veliki multinacionalni državi. Pri tem ne gre le za pomen s stališča zunanje politike, temveč tudi gospodarstva. S srednjeevropskimi državami, če k njim prištejemo še Avstrijo in Hrvaško ter Bavarsko, ustvarimo blizu 20 milijard evrov blagovne menjave na leto. To je bistveno več kot z Zahodnim Balkanom, Rusijo, ZDA ali katerokoli drugo regijo. Srednja Evropa je naša ključna partnerica in ne vidim razloga, da bi se fokusirali na dejstvo, da v teh državah danes vladajo določene politične opcije in da zato ne moremo sodelovati z njimi. To bi bilo zgrešeno. Že jutri bodo lahko druge. Ta krog držav je za Slovenijo izjemno pomemben in doslej smo mu namenili premalo pozornosti.
Res sodimo v krog držav, če govorimo o vladavini prava ali medijski svobodi, ki je pomemben dejavnik volilnega rezultata v posamezni državi?
Drži, kar pravite. Medijska slika v teh državah, in tudi na primer v balkanskih, je speciična, skušamo razumeti skrbi in pozicije teh držav ter jim predstavljati naše videnje. Zagotovo je nujen dialog tudi na to temo. Z vladavino prava, ki je zelo pomemben sestavni del EU, pa je tako, da jo lahko kolikor je mogoče zagovarjamo v tujini le, če jo sami v največji možni meri upoštevamo doma.
Torej ne vidite odmika Slovenije od dosedanjega sledenja jedrnim državam?
Odgovoril vam bom z vprašanjem – kako se je pa videlo, da smo bili doslej v jedrnem delu EU? Kako se je to manifestiralo, razen na deklaratorni ravni, da bi mi radi bili tam?
Minister za zunanje zadeve Anže Logar bo dal na bližnjem posvetu veleposlanikov nove usmeritve; morda se diplomatski zbor ne bo mogel poistovetiti z njimi, če vemo, da je zunanja politika nadaljevanje notranje?
Gre za redni posvet slovenske diplomacije po več kot letu dni in tokrat prvič pod novim ministrom, ki jim bo predstavil novo videnje zunanje politike.
Govorite o zamujenem desetletju. Ste v Mladiki torej vsi spali? Kot sem rekel, smo imeli ministre, ki jih zunanja politika ni kaj dosti zanimala. Dolgo sem na ministrstvu, kar 28 let, in lahko presodim, katere ministre področje sploh ni zanimalo. Ne bi rekel, da smo v Mladiki spali in zatajili na strokovni ravni. Imamo namreč odličen diplomatski aparat, a ta ne pomaga, če ni vodstva, ki daje smer in ima vizijo. Tega ni bilo. Lahko pa povem, da so bile v hiši v vseh teh letih pobude in tudi precej burne diskusije, da bi morali biti bolj proaktivni, se uravnotežiti, pa te razprave niso padle na plodna tla. Nekateri smo zaradi tega ostali celo brez funkcij.
Ministri so politiki, ki bi jih strokovni aparat moral spodbuditi k aktivnosti.
Vse je, kot sem rekel, odvisno od vodstva. Če to pride z neko energijo, se to čuti v dnevnem delu, pobudah, pogovorih, če tega ni, se nič ne premakne. Da se je v slovenski zunanji politiki zgodil kvalitativni preskok, je evidentno, to kažejo omenjeni obiski iz tujine. Ti stiki z novo dinamiko se nadaljujejo. K nam prihaja na dvodnevni obisk francoski zunanji minister, slovenski odhaja v Španijo, Portugalsko, načrtovana sta Ciper in Grčija. Tudi to kaže, da očitki o odsotnosti zahodnoevropskih stikov niso utemeljeni.
Se strinjate, da imamo bolj strankarsko zunanjo politiko kot politiko države?
To je pač realnost. Politične stranke imajo svoje programe, s katerimi gredo na volitve. Če so izvoljene in če dobijo večino, v politiki, tudi zunanji, svoje cilje tudi izvajajo. Tak očitek je na neki način pravzaprav smešen. Živimo v strankarski demokraciji in stranke se med seboj, hvala bogu, pač razlikujejo.
Rekli ste, da se bo diplomatom naložilo bolj aktivno zastopanje določenih stališč, kaj pa, če se z njimi ne bodo strinjali? V zvezi z veleposlanico Marto Kos je bilo omenjeno, da se ne strinja s politiko ministra Logarja.
Veste, v diplomaciji je približno tako kot v vojski – svoja intimna prepričanja, ki jih ima vsak od nas, je treba pustiti za večer ali konec tedna, vmes pa zastopati stališča vlade, ki v nekem trenutku vodi državo. To je smisel diplomacije. Razumljivo je, da gre za posredovanje sporočil zunanjega ministrstva in zastopanje stališč aktualne vlade, ki ima večino v državnem zboru. Močno dvomim, da tega veleposlanica Kosova v svojem skoraj osemletnem službovanju v slovenski diplomaciji ni vedela.
Je diplomatom iz politične kvote težje kot kariernim zastopati določena stališča, če spomnim na primer na pismo ministra Logarja o stanju v pravosodju pri nas? Drži, s to tezo se lahko strinjam. Ampak ministri so pač politiki, mi smo profesionalni aparat in delamo s tistimi, ki pridejo, politični diplomati pa imajo dejansko res za sabo tudi neki politični del, svoje povezave ...
Kaj pa je z njeno odpravnino? Njena zahteva za odpravnino se nam zdi nenavadna, še posebej ob dejstvu, da je imela – kot edini diplomat iz politične kvote v slovenski zgodovini – kar dva zaporedna veleposlaniška mandata. Gre za okoli deset dni, lahko, da jih je bilo kaj več, ki jih je preživela v Ljubljani na prehodu z enega na drugo veleposlaniško mesto. Izplačilo še ni odobreno, ali bo, ne vem.
Po njenem odhodu je prosto eno mesto za politično kadrovanje, bo šel v Švico Karl Erjavec? Slišati je namreč, da iskanje službe zanj v Bruslju ni bilo uspešno.
O tem ne vem nič. Z morebitnim dogovorom, da se mu zagotovi veleposlaniško mesto, sam nisem seznanjen. Zagotovo pa bi bil, govorim na načelni ravni, Erjavec ob dejstvu, da je večkratni minister z izkušnjami, ki ima po letih ministrovanja na zunanjem ministrstvu tudi znanje, ustrezen veleposlanik.
»Za nami je skoraj celo desetletje praznega teka, ko smo tako tekoč izginili z vidnega polja mednarodne politike. Želeli smo biti vsem všeč in zato smo bili vsem nezanimivi. Siva lisa.«
»Dejstvo je, da je srednja Evropa za Slovenijo, naj bo na oblasti leva ali desna vlada, zelo pomembna. Pri tem ne gre le za pomen s stališča zunanje politike, pač pa tudi gospodarstva.«
»V diplomaciji je približno tako kot v vojski – svoja intimna prepričanja, ki jih ima vsak od nas, je treba pustiti za večer ali konec tedna, vmes pa zastopati stališča vlade, ki državo v nekem trenutku vodi.«
Ni mogoče spregledati, da zelo hvalite ministra Logarja, kot da si prizadevate za nov veleposlaniški mandat v tujini.
Nič nisem dogovorjen. Tako rekoč prebijam vse formalne pogoje za katerokoli mesto v tujini. Tukaj sem pravzaprav od začetkov slovenske diplomacije, prehodil sem vse karierne razrede in glede tega mi nihče ne more ničesar očitati. Predvidevam, da se bom v profesionalni karieri kam še odpravil. Nisem član nobene stranke. Z zunanjim ministrom sva se našla v podobnih pogledih na nekatera zunanjepolitična vprašanja in zadaj ni nič več kot to. Njegovo povabilo, da postanem uradni govorec ministrstva, kar je prvič, da imamo to funkcijo, me je presenetilo.
Vaš skoraj osemdesetletni oče, nekdanji podpredsednik Desusa, je v taboru Aleksandre Pivec, menda tudi zato, da bi vam pomagal pri karieri.
Bom oseben. Z očetom imava speciične, ne vedno najlažje odnose. Tudi o nekaterih zunanjepolitičnih vprašanjih nisva bila vedno istega mnenja. Dejstvo je, da se od njegovega vstopa v politiko moje ime v medijih vedno znova pojavlja kot neka kolateralna škoda. Vedno, ko pride do frakcijskih bojev v Desusu, in takrat, ko nekomu to ustreza. Enkrat v enih, drugič v drugih medijih. Odvisno od tega, v kateri vladi je trenutno Desus. Vse to sem že doživel. Nobenih dogovorov ni. Tudi namigovanja o veleposlaniškem mestu v ZDA so iz trte izvita. Za svojo nadaljnjo kariero, ki se počasi bliža zadnji tretjini, bom poskrbel sam.