Lekcije, ki se jih lahko učimo od športnikov
Mentalno zdravje Mehanizmi, s katerimi se tekmovalec brani pred stresom, lahko koristijo tudi navadnemu smrtniku
Mehanizmi, s katerimi se tekmovalec brani pred stresom, lahko koristijo tudi navadnemu smrtniku.
Pandemija koronavirusa je naplavila številne eksistenčne in duševne stiske, s katerimi se spoprijemajo običajni ljudje. Ker smo različni, univerzalne formule za premagovanje stresa nima nihče. Športni psiholog dr. Matej Tušak meni, da se lahko od mentalno močnih najboljših športnikov na svetu precej naučimo. Osebnostno najbolj čvrsti športniki se niso takšni rodili, ampak so se učinkovitih odzivov na stres naučili. Za začetek pa psiholog vsem, ki so zaradi negotovosti v stiski, svetuje vsaj začasen odklop od interneta.
Novica Mihajlović
Vtis, da je koronavirus ves svet in vse med nami prizadel enako, je zmoten. Ukrepi, ki jih vlade sprejemajo za omejevanje posledic pandemije, so za zdaj razmeroma uspešno blažili posledice na številnih področjih, zato precejšnji del družbe komaj opazi ekonomsko krizo, ki pa jo bo mogoče zelo kmalu čutiti. Medtem ko ekonomisti še nekako znajo izračunati, koliko nas bo stalo to nenavadno obdobje, psihologi lahko le ugibajo, kako velik račun bo koronska kriza izdala mentalnemu zdravju množici ljudi, ki se jim je življenje postavilo na glavo.
Kriza, kot jo čutijo zaposleni v turizmu, ki se je zaradi ustavitve potovanj skoraj popolnoma ustavil, je podobno udarila tudi tako imenovano industrijo dogodkov, velik del kulture in pretežen del športa. Razvrščati, katera dejavnost je bila bolj prizadeta, bi bilo krivično do marsikoga. Vsakogar lastna rana najbolj boli. Tik pred začetkom novega šolskega leta pa nas starše najbolj skrbi, kako bo negotovost, ki smo ji izpostavljeni, vplivala na naše otroke.
Vzemimo od Dončića in Federerja, kar lahko vzamemo
Sijajne predstave slovenskega košarkarskega bisera Luke Dončića in vedno pozitiven pristop na igrišču in zunaj njega, ki ga kaže švicarski teniški as Roger Federer, se lahko običajnemu smrtniku v Sloveniji zdijo nekaj neskončno oddaljenega. Vendar se od njiju lahko mi in naši otroci v času velikega stresa veliko naučimo. Najboljši športniki to težko postanejo, če niso mentalno močni, mentalno močni ljudje pa tudi težko obdobje, v katero nas je pahnila pandemija, lažje preživijo. Katerega od njihovih učinkovitih obrambnih mehanizmov bi lahko posvojil tudi slehernik, pravi dr. Matej Tušak, športni psiholog, ki že leta tesno sodeluje s številnimi poklicnimi športniki.
Nekatere športe in športne klube je koronavirus praktično ubil. Slovenski klubi, ki so računali na napredovanje v evropska tekmovanja, so ostali brez sponzorstev, ki bi jim jih prineslo napredovanje in jim pomagalo rešiti inančni položaj. Podjetja v težavah ne bodo dajala denarja za šport, če ne vedo niti, kako bodo zaslužila za plače svojih zaposlenih. Večina dobrih slovenskih odbojkarjev, ki si kruh služi v odbojkarski meki Italiji, je že odšla drugam oziroma išče priložnosti v drugih državah. »V Italiji imajo vsi radi odbojko, klubi so imeli enega generalnega sponzorja in veliko manjših, ki so dali po nekaj deset tisoč evrov, da so bili lahko prepoznani kot podporniki priljubljenega lokalnega kluba. Zdaj imajo ta podjetja toliko težav sama s seboj, da so preprosto morala najprej odrezati šport, da bi preživela,« pojasnjuje Tušak. Ob tem spomni, da so številni vrhunski poklicni športniki predčasno obesili šolo na klin, nimajo ne izobrazbe ne poklica, šport je bil zanje edini smisel življenja in edini način za preživetje, a je čez noč obstal.
Kakor koli se sliši cinično, športnikom, ki niso vajeni denarja in ki so morali ves čas sami inancirati velik del svojih poti na tekmovanja, je nova koronska realnost povzročila manj stresa v primerjavi s tekmovalci v tržno bolj zanimivih športih. »Denimo lokostrelstvo ali strelstvo je bistveno manj prizadeto, saj so ti športniki vajeni, da morajo hoditi v šolo, službo, študirati in ob tem trenirati. Sicer trenirajo za uvrstitev na olimpijske igre, kar je za eno leto premaknjeno in jim je zato težko, ampak zanje s tem ni konec sveta,« pove Tušak.
Bolj tvegani so športi, ki so medijsko in tržno bolj privlačni ter velik del sredstev dobijo na trgu s sponzorstvi. Nogomet in košarka na najvišji ravni se nista ustavila, na vseh drugih ravneh pa sta tudi ti dve kolektivni igri z žogo v resnih škripcih. Tušak ugotavlja, da je v Sloveniji v tem času zares težko biti športnik, plače že prej niso bile visoke in že prej so zamujali pri izplačilih, zdaj pa so se razmere še zaostrile. Razumljivo je, da bodo podjetja svoja nakazila športu močno zmanjšala oziroma kar ustavila. Ker tekem skorajda ni več in tudi gledalcev na njih ni, ni razloga, da bi v klub prišli novi pokrovitelji ali tam v enakem obsegu ostali obstoječi sponzorji.
Kako športnik doživlja negotovost Športnica, ki se je uvrstila na olimpijske igre in je pričakovala, da se bo po njih upokojila in se posvetila družini, je tempirala formo na letošnje poletje. Pandemija je povzročila prestavitev iger za eno leto in nihče ni prepričan, ali drugo leto bodo. Športnica, ki je trdo garala za uvrstitev na olimpijske igre in še trše, da bo pripravljena zanje, je nenadoma obvisela v nekakšnem motivacijskem vakuumu pred neizogibnim koncem kariere. »Zdaj mora športnik v njeni koži v glavi vse obrniti. Čeprav pred njim ni pomembnega tekmovanja, ne sme opustiti resnega treninga, da ne bo zaostal za tekmeci. Seveda so tudi tekmeci v podobnih težavah, ampak tisti bolj čvrsti se niso prepustili brezdelju in so delali brez prekinitve, marsikdo pa je padel v nekakšno obdobje brezdelja in izgubljenosti, katerega posledice bo mogoče opaziti šele čez čas,« enega od primerov brez imena opisuje športni psiholog.
Drug primer pa je poklicni športnik, ki je neposredno pred izbruhom epidemije ostal brez kluba. Medtem ko so njegovi kolegi z dobrimi klubskimi pogodbami serijsko ostajali brez plač, ker so klubi ostali brez denarja, profesionalec brez kluba ni izgubljal upanja in je ves čas ustavitve življenja sistematično in trdo delal, da ne bi zaostal za kolegi. Jutri, če tekmovanje steče, bo ta športnik brez klubske pogodbe verjetno precej bolje pripravljen od kolega, ki je imel ves čas klub, a v času ustavitve ni treniral.
Močni karakterji
Na splošno velja, da so najboljši vrhunski športniki pogosto osebnostno izjemno močni ljudje, ki nimajo težav z anksioznostjo. Švicarski teniški zvezdnik Roger Federer in avstrijski smučar Marcel Hirscher sta po mnenju Tušaka dva izrazito močna karakterja iz sveta športa, ki jima stres in pritisk težko prideta do živega. Ljudje, ki so po naravi bolj anksiozni in manj osebnostno čvrsti, so bili med krizo podvrženi enakim pritiskom kot njihovi osebnostno močni tekmeci, a so slabše opremljeni za premagovanje tovrstnih ovir in so te razmere na njih pustile večje posledice, pojasnjuje Tušak. Kako se je kateri posameznik odzval na pritiske, ki so izhajali iz epidemije, je precej odvisno tudi od tega, s kom je bil v težkih trenutkih obkrožen. »Če si bil takrat, ko se je svet ustavil, doma, v krogu družine in prijateljev, si novo realnost lažje prenašal kot nekdo, ki je bil daleč stran od doma, brez bližnjih in socialne mreže, kar je pogosto pri športnikih, ki šele začenjajo svojo kariero v nekem novem klubu v tujini,« opaža sogovornik.
Usmerjenost in odklop od negativne okolice
Poleg povezanosti z družino in prijatelji svetuje še močno usmerjenost v cilj, v primeru športnika je to lahko zmaga na tekmi, pri šolarju šola, pri zaposlenem pa delo v službi. Močno osredotočeni Luka Dončić obrobnih malenkosti, kot je nagajanje tekmecev, slabo sojenje, vzkliki iz občinstva in podobno, niti ne opazi. »Takšnega odnosa se je treba naučiti. Ljudje ves čas, ko kaj delamo, iščemo odziv okolice, ali je to, kar počnemo, dobro ali ni. Kdor ni dovolj samozavesten, je bistveno bolj občutljiv za kritiko, četudi prihaja od nekoga nekvaliiciranega za ocenjevanje tega dela. Če bo človek s tribun, ki v življenju ni brcnil žoge, zmerjal nogometaša z nesposobnežem, bo tudi samozavestnega športnika v občutljivem obdobju, ko je pod stresom in ima načeto samozavest, to bolj prizadelo kot nekoga drugega, ki ima visoko samozavest.«
Športniki imajo na olimpijskih igrah, kjer so pod velikanskim stresom v pričakovanju tekme, za katero so živeli in garali vso športno kariero, po treningu veliko prostega časa in velik del ga preživijo med brskanjem po svetovnem spletu. Tam ni težko naleteti na negativne komentarje poznavalcev vsega mogočega, ki lahko resno načnejo športnikovo trdo prigarano samozavest, zato Tušak svojim varovancem v takšnem obdobju prepoveduje spremljanje medomrežja. Občasen odklop od svetovnega spleta in razstrupljanje od vseh negativnih in lažnih informacij bi koristila tudi navadnim smrtnikom, je prepričan Tušak.
Tušak s kolegi pripravlja obširno raziskavo med slovenskimi športniki, v kateri bodo poskušali ugotoviti, kakšne posledice je covid-19 pustil na naših športnikih. Ocenjevali bodo stres, kognitivno in somatsko anksioznost, počutje, občutek izgorelosti, motivacijo, osebnostno čvrstost, načine spopadanja s stresom in obrambne mehanizme, ki so jih športniki uporabljali v tem nenavadnem obdobju. »Ker ni tekmovanj in rezultatov, bomo težko deinirali, kateri mehanizem je bil bolj uspešen in kateri manj. To so zadeve, ki so za vse nove in jih bomo morali raziskati. Veliko ugotovitev o odzivanju na stres in prenašanju stresa ter anksiozno
Te dni se pripravlja na začetek nove sezone v drugi ligi s svojim ljubljanskim klubom Ilirija. Podobno kot šolarji tudi športniki ne vedo, kakšna bodo tekmovanja ob predpisanih omejevalnih ukrepih, ki jih narekuje koronavirus. Po mesecih brez tekem se vsi zelo veselijo začetka tekmovanja in bodo dosledno upoštevali ukrepe, da bi preprečili morebitno okužbo in novo ustavitev življenja, zagotavlja Dončić. »Svojim fantom svetujem, naj delajo tako, kot da je vse normalno. Pričakujemo, da sezona bo, in verjamemo v najboljše. Prav prilagajanje na dane razmere, neprestano dokazovanje in iskanje dobrega v ljudeh okoli sebe je največ, kar šport lahko da človeku. Vsi smo odvisni drug od drugega in ne moremo se zgolj zato, ker je zunaj neki virus, kar zapreti med štiri stene in jokati, moramo živeti naprej,« pravi Dončić. Staršem, ki jih skrbi, kako bosta na otroke vplivali morebitna nova ustavitev življenja in nova epizoda šolanja od doma, trener svetuje, naj otrok ne zapirajo med štiri stene. »Prav je, da se otroci, vsaj dokler razmere dopuščajo, družijo z vrstniki, se igrajo, lovijo, skrivajo, stepejo, če je treba. Možno je, da to obdobje na njih ne bo pustilo nobenih posledic, ampak ker nihče med nami ni otok, mislim, da daljša izolacija za naše mlade ne more pomeniti nič dobrega,« dodaja. sti bo mogoče prenesti tudi na splošno populacijo.«
Morda se premalo zavedamo, da je čas tak, da bomo morali poiskati rešitev za množico ljudi, ki je v stiski, obenem pa bolj verjame raznim teoretikom zarote kot znanstvenikom. Poiskati bo treba način za vzpostavitev stika s temi ljudmi, da jih pripeljemo nazaj v okvire razumskega razmišljanja. »To ne bo preprosto, toda če ne naredimo ničesar, bodo ti ljudje, ki pod vtisom teorij zarote ne verjamejo v virus, verjamejo pa, da je za vse naše težave kriv nekdo drug, na volitvah izvolili sebi všečne voditelje in bo na koncu neke vrste vojna. Začasen odklop bi gotovo pomagal, ne vem pa, kako bi to dosegli,« meni Tušak.
V krizi lačna vrana siti še manj verjame
Človek, ki nima stanovanja, seveda težko verjame, da si nekdo, ki ima tri hiše, ne želi nujno petih. Nekdo, ki se težko prebija iz meseca v mesec, razumljivo, težko razume, da je nekomu premožnemu na neki točki dovolj premoženja in da je dojel, da več bogastva ne prinaša nujno boljšega življenja. Iz položaja nekoga, ki nima veliko, je težko razumeti, da nekdo z veliko denarja, denimo milijarder Bill Gates, zares želi s svojim denarjem narediti nekaj dobrega za skupnost. Zlasti v tranzicijskih družbah osrednje in jugovzhodne Evrope, ki so izšle iz sistema, kjer je bila vrednota nekoga prevarati, bodisi državo, bodisi kupca, bodisi bogatega turista iz tujine, je ljudem težko verjeti, da nekdo nekaj dobrega počne brez skritih slabih in sebičnih namenov.
Kdor ni dovolj samozavesten, je bistveno bolj občutljiv za kritiko, četudi ta kritika prihaja od nekoga povsem nekvalificiranega za ocenjevanje tega dela.
Matej Tušak
Najboljši športniki to težko postanejo, če niso mentalno močni, mentalno močni ljudje pa tudi težko obdobje, v katero nas je pahnila pandemija, lažje preživijo.
Takšne razmere so idealne za širjenje različnih teorij zarote, kot je tista, da je Gates izumil virus samo zato, da nam bo potem lahko prodal cepivo in še bolj obogatel. Takšne za lase privlečene teorije žal ne padejo na plodna tla le pri manj učenih in manj premožnih slojih prebivalstva, zanje so dojemljivi tudi spodobno izobraženi v srednjem in visokem sloju.
»Najbolj sem razočaran nad spoznanjem, da človeštvo, ne le Slovenci, danes deluje bistveno bolj neumno kot leta 1900. Če takrat človek česa ni vedel, je šel vprašat župnika, učitelja, zdravnika ali koga drugega. Danes so pa vsi psihologi, zdravniki, vsi se na vse spoznajo. Internet je vsem dostopen in na kratko in površno razlaga vse o tem svetu. Ko pa se na spletu oglasi kak zdravnik s poglobljenim pojasnilom neke teme, napisanim na široko, ga ljudje ne preberejo do konca in ga vnaprej zavrnejo, ker se to pisanje ne sklada z njihovim izkrivljenim pogledom. Takšnih je vedno več in kmalu jih ne bo več mogoče prezreti, ker nas vse skupaj vlečejo v nesrečo,« svari Tušak.