Nevarnost praznega prostora
Japonska Šinzo Abe odhaja v trenutku, ko v severovzhodni Aziji poteka velika igra moči in ko noben državnik ni najbolj zdrav
Samo štiri dni po tem, ko je postavil nov rekord kot premier, ki je v povojni zgodovini Japonske najdlje opravljal to funkcijo, in samo štiri mesece pred tem, ko bi na tej dolžnosti sklenil polnih osem let, je Šinzo Abe včeraj napovedal odstop. »Ulcerozni kolitis«, je ponovil pred novinarji, je problem, zaradi katerega se ne more osredotočiti na delo.
Zorana Baković
S tem je Japonsko pa tudi vso Azijo pustil v temnem labirintu, polnem negotovosti, ki bi utegnila v določenem trenutku zajeti tudi svetovno varnost.
»Borimo se z nevidnim sovražnikom, imenovanim covid-19,« je dejal Abe in prosil svoj narod, naj mu oprosti, da zapušča fronto pred izbojevano zmago. A po trditvah virov je bil prav koronavirus usoden za odločitev, da bo odstopil. Japonska javnost ni bila zadovoljna z načinom premierovega spopadanja s pandemijo in tudi z gospodarskim padcem kot posledico epidemioloških ukrepov. Ko se je Abejeva priljubljenost prejšnji mesec zmanjšala na nesprejemljivih 32 odstotkov, je bilo jasno, da mora oditi. In to še preden je prejšnji teden obiskal zdravnika.
Kdo bo prišel za njim Šestinšestdesetletni Abe že dolgo trpi za ulceroznim kolitisom. Pred 13 leti je prvič odstopil, potem ko je funkcijo premiera opravljal samo leto dni, in že takrat je kot vzrok za umik navedel to črevesno bolezen. Včeraj je povedal, da se je medtem zdravil, vendar se mu je stanje poleti poslabšalo. Zdaj bo moral dobivati najnovejša zdravila. Ker bo zaradi tega pogosteje obiskoval bolnišnico, meni, da je edina odgovorna odločitev prepustiti krmilo nekomu drugemu.
Toda komu? Liberalnodemokratska stranka (LDP), ki jo vodi Abe, bo o njegovem nasledniku odločala z glasovanjem znotraj omejenega kroga partijske elite. Omenjajo številne kandidate, pri čemer ne preseneča, da spadajo, kar zadeva zunanjo politiko oziroma konkretno odnose s Kitajsko in Južno Korejo, skorajda vsi med konservativne »jastrebe«.
To je vsekakor vzrok za zaskrbljenost, zlasti ker bi utegnilo biti vprašanje zdravja voditeljev držav, ki so v jedru varnosti severovzhodne Azije, veliko resnejše od Abejevega kolitisa.
Že dolgo namreč ugibajo, ali je severnokorejski voditelj Kim
Džong Un še sposoben voditi državo. Ko je pred kratkim imenoval sestro Kim Jo Džong za vodjo oddelka za organizacijo in smernice, ki je eno od najpomembnejših teles Delavske stranke, je južnokorejski diplomat Čang Song Min na facebooku objavil domnevo, da je 37-letni voditelj »v komi«.
O Kimovem zdravju se govori že dolgo, na podlagi marsičesa bi lahko sklepali, da je tudi njegovo odločitev, da bo delil odgovornost s sestro, spodbudilo zdravstveno stanje. Da, v ozadju vsega sta gotovo stres in slabo zdravje, vendar je tudi severnokorejski voditelj – tako kot japonski premier – predvsem pod pritiskom neuresničenih gospodarskih ciljev in neizpeljanih reform.
Abeju ni uspelo uresničiti velikega dela tako imenovane abenomike, ki naj bi znova obudila tretjo največjo gospodarsko silo na svetu, poleg tega ni končal uradnega procesa revizije paciistične ustave, ki naj bi pripeljala do tega, da bi se Japonska rešila kompleksa kolonialne osvajalke.
Kimu ni uspelo dvigniti življenjske ravni svojega prebivalstva in do konca izpeljati zunanjepolitične misije, s katero naj bi si od ZDA pridobil mirovna zagotovila in diplomatsko priznanje.
Pomemben je samo končni rezultat
Oba bi lahko rekla, da je za njune spodrsljaje kriva vrsta zunanjih okoliščin. A politika je včasih kot šport: pomemben je samo končni rezultat.
Velike spremembe se v areni severovzhodne Azije dogajajo v trenutku skrajne negotovosti, kdo bo naslednji ameriški predsednik. Najnevarnejši scenarij bi bil prazen prostor v zunanjepolitični kuhinji Bele hiše, ki bi lahko nastal v obeh primerih.
Če bi na volitvah zmagal Donald Trump, bi se moral najprej naučiti izgovoriti ime novega japonskega premiera, preden bi preveril, ali igra golf. Če bi postal predsednik Joe Biden, bi bil problem zdravja državnika, od katerega je odvisen svetovni mir, še bolj kompleksen. Sedeminsedemdesetletni demokratski kandidat ne deluje kot človek s svežimi idejami, kar zadeva zunanjo politiko, in njegova obljuba o vrnitvi v predtrumpovsko »normalnost« ni padla na plodna tla.
Abejev odhod se dogaja v trenutku, ko so Kitajska in ZDA zaostrile odnose do točke, ko se krešejo iskre med njunimi bojnimi ladjami in letali v Južnokitajskem morju. Od tukaj ni več mogoča vrnitev v »normalnost«. Zato je vakuum, ki ga pušča za seboj japonski premier, nevarnejši, kot se zdi. Pomembno je, da vanj ne zaide vnetljiva snov.
Ko se je Abejeva priljubljenost zmanjšala na nesprejemljivih 32 odstotkov, je bilo jasno, da mora oditi.