Boris Šuligoj

Se je s konservatorko Sonjo Ano Hoyer pogovarjal v njeni knjižnici, od koder ima imeniten pogled na mandrač, violinistov spomenik in trg, občinsko in sodno palačo, z druge strani pa na stolnico in mestno obzidje. Obkrožena je s samimi piranskimi biseri. G

avoni vzidana plošča, na kateri piše, da je tam privez za ladje iz Pirana.«

Seveda je veliko podatkov našla tudi v piranskem arhivu in arhivih piranskega župnišča. V knjigi se je lotila tudi nekaterih delov Tartinijevega življenja, predvsem kako se je glasbeni mojster srečeval s sorodniki.

Zakaj se je lotila primera odnesenih slik beneških mojstrov iz Kopra, Izole in Pirana, zadržanih v Italiji?

»Ko sem leta 2002 prebrala notico, da so po 60 letih od njihovega umika iz naših obalnih mest odprli zaboje in slike razstavili v Beneški palači (Palazzo Venezia) v Rimu, sem se v hipu odločila. Na zavodu smo imeli dokumente o teh umetninah zaklenjene v omari. Vodstvo zavoda pa so slovenske oblasti opozorile, naj te teme ne načenjamo. Prav ta nenavadna prepoved me je spodbudila, da sem šla v Rim, in to brez potnega naloga in na lastne stroške. Takrat sem prvič v živo videla slike, ki smo jih poznali le iz stare literature: odnesena dela Carpaccia, Vivarinija, Paola Veneziana, Tiepola in drugih. Tiskovno konferenco je vodil podsekretar za kulturo Vittorio Sgarbi, poleg njega pa so bili predstavniki ezulov, na primer Lucio Toth in poslanec Roberto Menia. Dela so bila v pričakovanem stanju, malo potemnela, s patino, ampak brez večjih poškodb. Sgarbi je rekel, da imajo v Mantovi še 90 slik in da Slovenci niti ne vemo zanje. Zato sem šla pozneje tja in jih tam res tudi našla. Samoiniciativno sem potem napisala poročilo s te predstavitve in ga poslala na ministrstvo za zunanje zadeve.«

Vittorio Sgarbi je bil odgovoren za restavriranje teh del in jih je potem delil uglednim italijanskim restavratorjem. Sonja Ana pa je hodila k njim v delavnice, kjer so jo vsi prijazno sprejeli in ji predstavili potek restavriranja. O vsem tem je nastala knjiga v treh jezikih z naslovom

V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole in Pirana. Izšla je 21. junija 2005, istega dne, kot so v tržaškem muzeju Revoltella odprli veliko razstavo z bogatim italijanskim katalogom o restavriranih izbranih delih, ki jih je Sgarbi tri leta prej predstavil v Rimu.

Sgarbi je takrat izjavil, da je nerealno pričakovati ali spodbujati kogar koli, da bi Italija vrnila te istrske umetnine: »To je tako, kot bi od Anglije pričakovali, da bo Indiji vrnila umetnine, ki so v British Museum, ali pa od Francije, da bo vrnila Egiptu umetnine iz Louvra.«

»Položaj umetnin v drugih muzejih po svetu ni primerljiv s položajem naših slik,« ugovarja Sonja Ana Hoyer. »Umetnine so se na različne načine znašle v tujih muzejih, bodisi kot vojni plen, bodisi kot darilo, ali pa so jih našli njihovi arheologi in raziskovalci. Istrske slike pa so bile odpeljane po veljavnem zakonu, z reverzi in zapisano obljubo, da se vrnejo, ko vojna nevarnost mine. To je bila akcija strokovnjakov spomeniškovarstvenega nadzorništva v Trstu, s katero so morali zaščititi najkakovostnejša umetniška dela zaradi nevarnosti bombardiranja. Tako varujejo dragocenosti po vsem svetu. Italija je zakon sprejela 1939., slike so odnesli leta 1940. Vodja skupine za njihov umik je bil direktor videmskega muzeja Carlo Someda de Marco, ki je o vsem, kar se je dogajalo z njimi, pisal dnevnik med 10. aprilom 1940 in 21. majem 1945. Najprej so jih odpeljali v Vilo Manin, nato pa v San Daniele v Furlaniji. Po italijanski kapitulaciji so jih najprej spravili v zasebne kleti, po koncu vojne pa so jih leta 1948 odpeljali v narodni muzej v Rimu.«

Someda de Marco je natančno popisal, kako je spomeniškovarstveno nadzorništvo skrbelo zanje ves čas vojne in jih po njej hotelo vrniti lastnikom. Vrnili so jih le v kraje, ki so ostali pod Italijo, ne pa v kraje, ki so prišli pod Jugoslavijo.

Za Sonjo Ano Hoyer je Somedov dnevnik zelo pomembno in skrbno pripravljeno delo, ključno za zahteve lastnikov, naj se dela vrnejo na izvorna mesta. Zato je

Carlo Someda de Marco

odgovorne na zunanjem ministrstvu prepričevala, da bi ga prevedli. Zdaj je rokopis z originalom dnevnika ter prevodom v slovenščino in angleščino pripravljen in pred izidom. Izdajatelj knjige bo Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Njen izid bo po besedah Sonje Ane sicer pozen, a še vedno pravočasen, saj tak dokument nikoli ne izgubi vloge pričevalca.

Po pariški mirovni pogodbi, po londonskem sporazumu, osimskih sporazumih in celo po papeževi buli bi se vsa ta dela morala vrniti lastnikom. Restavrirane slike so leta 2013 razstavili v tržaškem muzeju Sartorio, kjer so še danes. Velik del odpeljanih del iz koprskega frančiškanskega samostana sv. Ane je v frančiškanskem samostanu v Huminu (Gemona), posamezna dela pa še v Padovi in Mantovi.

»Dela se bodo vrnila, ko odnosov med državama ne bodo več kalili različni revanšizmi in politične zahteve ezulov in ko bo samo po sebi umevno, da pripadajo lastnikom,« meni Sonja Ana Hoyer.

S tem ko so Italijani odpeljali slike iz Istre, so seveda močno osiromašili istrski prostor in tudi italijansko narodnost z njeno kulturo vred. Če bi dela ostala, bi bila tudi manjšina bogatejša. Tako dragocena dela so istrska mesta lahko naročala, ker so bila bogata in kulturno razvita. Vittore Carpaccio je bil pripovedovalec beneškega življenja. Nekaj časa je živel in delal v Kopru. Izrednega pomena za koprsko zgodovino je njegova slika Prihod podestaja (župana) Contarinija v koprsko stolnico. Prikazuje arhitekturo in govori o tedanjih prebivalcih Istre. Njegovo delo je vir konservatorskih in zgodovinskih proučevanj in tudi zato je tako dragoceno za te kraje.

»Ne drži, da so bile slike ukradene, da so jih zaščitili meščani istrskih mest ali pa da so jih odnesli fašisti. Tega zapleta ni mogoče rešiti z diplomatskimi notami, memorandumi, sporazumi, najmanj pa s tožbami. S tožbami se ni nikoli nič doseglo. Samo s sposobnostjo vlad, ministrov, ki bi se morali znati dogovoriti.«

Carlo Someda de Marco je dnevnik sklenil takole: »Želim si dočakati dan, ko bodo dela, katerih usodo sem spremljal, v imenu svobode in miru brez strahu vrnjena na izvorna mesta.« Naša sogovornica vztraja pri slovenski izdaji njegovega dnevnika, ker hoče pomagati tistim, ki ne vedo, kako bi se morali lotiti problema. »Ko bosta državi zgladili spore, ko si bosta toliko zaupali, da ne bo več zamer, ko bodo zglajeni tudi spori z ezuli, bo samo po sebi umevno, kje je njihovo mesto. Kako dolgo čakamo na vrnitev Narodnega doma v Trstu?« se retorično sprašuje Sonja Ana Hoyer.

Slovenija ni čakala, da Italija vrne Narodni dom, pač pa je italijanski manjšini že pred skoraj 30 leti prenovila tri kulturne domove: v Kopru (palačo Gravisi-Buttorai), Izoli (palačo Manzioli) in Tartinijevo hišo v Piranu. V vseh treh mestih ima italijanska narodnost reprezentančne sedeže za svoje delovanje. Letošnji korak k spravi in vrnitvi Narodnega doma je pozitiven zaradi spoznanja, da je treba ubrati vse možne poti, ki vodijo h krepitvi boljših odnosov. »Spremeniti je treba pristop. Sovražnost ne pelje nikamor. Slike bi morale biti del prizadevanj za večjo kulturno uveljavitev osiromašenih cerkva, samostanov, muzejev in drugih istrskih palač,« meni Hoyerjeva.

S prijateljem Štefanom Smejem in njegovo Gabiko je organizirala veliko slavje po zagovoru doktorske disertacije in izdaji knjige Hiša Tartini. »Bili smo v Copekovem mlinu ob potoku Črnec v Veliki Polani. Povabila sem sodelavce in prijatelje z Dunaja, iz Gradca, Benetk, Padove, Ljubljane, Pirana in Prekmurja. Prišli so Friedrich Achleitner, Boris Podrecca, Nace Šumi, študenti iz Benetk, bil je Vlado Kreslin in nekaj članov Beltinške bande ... Na potoku je bila ladjica. In ko sem se vozila v čolnu kot v gondoli, so me z brega klicali: carissima. Od takrat me Vlado Kreslin tako pokliče.« Vešča je javnih nastopov, saj je želela postati igralka. Že v gimnaziji je nastopila v gledališki predstavi Kukavičje jajce, ampak v življenju je izbrala drugače. Danes seveda ne zamudi nobene dosegljive gledališke premiere.

Njena velika zmaga je, da je dobro izrabila slovensko diagonalo. S prekmurskih zelenih ravnic je prišla do jadranskega modrega horizonta, kjer je globoko zajela sredozemsko sapo in uspešno povezala tako raznoliko kulturo srednjeevropskega prostora.

»Želim si dočakati dan, ko bodo dela, katerih usodo sem spremljal, v imenu svobode in miru brez strahu vrnjena na izvorna mesta.«