Blaž Samec.

Malokje sodelujejo konservatorji in arhitekti. Največkrat težko vzpostavijo dialog. Mi smo ta dialog iskali s Piranskimi dnevi arhitekture. Pri tem so imeli pomembno vlogo Obalne Galerije Piran, fakulteta za arhitekturo (Vojteh Ravnikar) in Tone Mikeln, ki je bil nekaj časa tudi predsednik občinske skupščine in izvršnega sveta. Konservatorji smo z arhitekti iskali dobre rešitve prenov starih mestnih jeder. Dnevi arhitekture so postali nekakšna alternativna šola arhitekture v tem delu Evrope.«

Piran letos z vrsto prireditev praznuje 250. obletnico Tartinijeve smrti, Sonja Ana Hoyer pa je leta 1993 ob 300. obletnici njegovega rojstva dokončala raziskavo Tartinijeve hiše in o njej napisala monograijo. Za knjigo je Sonjin mentor profesor Nace Šumi zapisal, da je pomemben prispevek k umetnostnozgodovinski vedi, ki odpira novo poglavje tudi v konservatorski obravnavi sorodnega fonda.

Tedanji konzul v Trstu Livij Jakomin ji je pomagal, da ji je beneška provinca priskrbela štipendijo, s pomočjo katere je lahko sedem mesecev v Benetkah zbirala gradivo za pripravo monograije. »Pri 45 letih sem spet postala študentka, stanovala sem z mladimi, obredla številne knjižnice, arhive, se srečala z več strokovnjaki iz beneške spomeniškovarstvene službe, profesorji in raziskovalci beneškega settecenta, strokovnjaki različnih konservatorskih specializacij itd. Ljudje premalo vedo, kaj vse počnemo konservatorji. Naša stroka vsako obnovo ovrednoti, razišče, datira, postavi izhodišča, jo spremlja in predlaga različne pristope obnove. Gradbena dela prenove Tartinijeve hiše so se začela že leta 1983, vendar smo jih ustavili, ker smo odkrili dragocene stenske poslikave. Tedaj je Piran obiskal zelo znan italijanski umetnostni zgodovinar Federico Zeri in mi povedal nekaj, kar se je pozneje izkazalo za preroško: »Vi boste našli graične predloge za te poslikave.« Seveda mu nisem verjela, toda po študiju v Benetkah sem prvo informacijo o graičnih predlogah res odkrila v katalogih knjižnice muzeja Querini Stampalia. Od veselja sem kar poskočila. Izvirne graične predloge hranijo v knjižnici Marciana. Zdaj vemo, da jih je v 18. stoletju narisal Pietro Gaspari, ki se je zgledoval po Piranesiju, je tudi avtor poslikav münchenskega gledališča. Nekaj poslikav (na stropu hiše Tartini) pa je z graičnih predlog znamenitega beneškega slikarja Giambattista Tiepola. Poslikave notranjosti hiše je potujočim delavnicam verjetno naročil violinistov nečak Pietro Bartolomeo Tartini, ki se je večkrat sestal s stricem v Benetkah,« pojasni naša sogovornica.

Sonja Ana Hoyer je svojo knjigo Hiša Tartini predstavila tudi v Doževi palači, kar je zaokrožilo praznovanja ob 300. obletnici Tartinijevega rojstva. »Beneški župan Giovanni Troiani je takrat izjavil, da sem s tem delom vzpostavila most med Benetkami in Piranom. Ta most je vedno bil, saj je še danes na Rivi dei Schi