Golf kapitalizem

Te vrstice lahko berete kot kratko zgodbo človeka, ki je krizne razmere obrnil sebi v prid. Lahko me po domače označite za vojnega dobičkarja, če vam je tako ljubo, saj sem na najboljši možen način izkoristil, kar mi je bilo ponujeno. V varnem objemu športno obarvanega kaviar socializma, kjer so bili na programu nogomet, nogomet in nogomet ter potem še tek, kolesarjenje in nazadnje celo drsanje, je bilo dolgo zelo prijetno. Počutil sem se izpolnjenega. Ko je udarila vsesplošna stiska, sem postal dojemljiv za novosti. Prav simpatično je bilo, da so prvi športne aktivnosti lahko začeli golisti. No, ravno takrat sem po nekajmesečnem neprepričljivem zavračanju redko privlačnega in zelo konkretnega vabljenja na uglajeno vihtenje s palico ob dolgih sprehodih na perfektno urejenih zelenicah vendarle sprejel nov športni izziv. Da ne bo pomote; prav nič ne škriplje v spolnosti, nujen telesni stik v boju za žogo ostaja del mojega DNK, še vedno zlahka sprejmem kri, znoj in solze v poštenem boju za zmago ali vidnem premiku meja lastnih sposobnosti. Ob tem so me podobno kot ob pogledu na pasjega mladička očarale elegantne palice in ta mala žogica, ki odkrivajo še neodkrite potenciale v meni. Sprejel in vrnil sem ljubezen moje drage ter z njo vstopil v novo dimenzijo športanja in hedonizma, ki mi sicer že prej ni bil tuj. Iz nikoli do konca izživetega kaviar socializma, ki ga bom zlahka še naprej vzporedno ohranjal v življenjskem nazoru, se počasi učim elementov kapitalizma, a pri tem ohranjam zdravo distanco. Vendarle je to šport, ki je pri meni nad vsemi ideološkimi in drugimi delitvami. Preprosto povedano: treba je pošteno zmagati, čeprav pri tem premagam zgolj sebe. S palico, ki ima samo en konec, z udarcem, ki ne bo nikogar ranil, in v stiku z naravo, ki nas vsakič znova prizemlji in naredi še boljše osebe. Dobro igro želim!

Rok Tamše