Zatišje pred proračunsko jesenjo

Poletje in čas počitnic se počasi končujeta, pred nami je jesenska ekonomskopolitična realnost, kjer je za prvo pokušino že takoj na mizi ena ključnih stvari, sprejemanje rebalansa letošnjega državnega proračuna, najprej na vladi, nato še v državnem zboru. To bo tudi prvi test politične trdnosti in operativnosti vladajoče koalicije po eskalaciji razmer in vodstveni krizi v Desusu. Pričakovati je sicer, da bodo njegovi poslanci rebalans podprli, sploh ker je, vsaj če poslušamo ministra za finance, denarja v državni blagajni za zdaj dovolj, tako da bo lažje potešiti apetite predstavnikov ljudstva.

Vlada še ni pokazala dokončnega predloga rebalansa, ki ga mora sicer do konca meseca poslati v državni zbor. Ob tem jo do konca septembra čaka še druga pomembna naloga, priprava državnih proračunov za prihodnji dve leti. Skratka, proračunska jesen bo letos zelo intenzivna, sprejemalo se bo kar tri proračune, odgovornost vladajočih za določanje pravih prioritet pa bo pri tem toliko večja, saj bo učinkovito ciljana državna poraba eno glavnih orodij za blažitev posledic epidemije in težko pričakovani razvojni preboj.

Če se vrnemo k proračunom, je seznam prednostnih področij, na katerih naj bi oziroma bi morali povečevati porabo v deležu BDP, čedalje daljši. Država si bo, če se izrazimo metaforično, ali pa kar dobesedno, vsaj letos še lahko privoščila, da bo več trošila tako za maslo kot topove. Tudi zaradi zavez Natu in potreb vojske bomo v prihodnje povečevali izdatke za obrambo, po drugi strani nas epidemija spodbuja, da končno povečamo delež porabe v zdravstvu, recimo z zdajšnjih osem na vsaj 10 odstotkov BDP. V prihodnje nas čakajo še predvideni dodatni izdatki za dolgotrajno oskrbo in druge posledice staranja prebivalstva, z vsako krizo se poveča tudi luknja v pokojninski blagajni, tako je tudi letos. Če želimo zmanjšati razvojni zaostanek, okrepiti produktivnost in povečati blaginjo, bomo nujno morali povečati delež za raziskave in razvoj, inovacije in izobraževanje. S protikoronskimi ukrepi za blažitev posledic epidemije smo že doslej močno povečali delež subvencij in socialnih transferjev. In še bi lahko naštevali. Včasih se tako zdi, da bi morali slovenski BDP povečati s 100 na 110 odstotkov, da bi lahko sfinancirali vse proklamirane razvojne in javnofinančne prioritete in želje. A kot vemo, bo letos prav obratno, realno bomo razpolagali le s kakšnimi 93 odstotki lanskega BDP, saj bo gospodarski upad verjetno vsaj sedemodstoten.

V prihodnjih nekaj letih je pričakovati velike pritiske na slovenske javne finance, saj protikrizne finančne intervencije države pomenijo kratkoročni in srednjeročni strošek. To velja tudi za famozno poroštveno shemo države podjetjem, ki naj bi zdaj končno začela prijemati. Zagotovo nekatera podjetja čez čas ne bodo mogla poplačati svojih obveznosti bankam zaradi plačilne nesposobnosti ali celo stečaja in bo stroške morala prevzeti država.

Država ima sicer za zdaj na svojem zakladniškem računu dovolj denarja, saj se je ugodno, celo po negativni obrestni meri, zadolžila na zalogo, za ukrepanje v (post)kriznih časih, še posebej letos, ko je prilivov za dobro desetino manj od načrtovanega. Po drugi strani bo proračunska poraba zaradi protikoronskih ukrepov in blaženja posledic epidemije bistveno večja, pravzaprav zgodovinsko rekordna, v višini 12,5 milijarde evrov. Kar pomeni, da bo država letos pridelala za približno 3,5 milijarde primanjkljaja, iz naslova dolga, ki ga bo seveda nekoč treba vrniti.

Aktualna vlada ima vsaj za zdaj pri proračunskem ukrepanju več manevrskega prostora kot prejšnja Janševa vlada, ki je pred osmimi leti z zloglasnim Zujfom močno pritisnila na zavoro pri javni porabi in pri tem neselektivno sklestila tudi razvojno naravnane izdatke. Ekonomske okoliščine so (bile) sicer v obeh primerih zapletene: leta 2012 in v začetku leta 2013 je bila Slovenija na drugem dnu recesije v obliki črke W, kriza zaradi koronavirusa se za zdaj grafično izrisuje v obliki črke V z nekoliko krajšim in bolj položnim desnim krakom.

Po osnovnem scenariju smo dnokrize že dosegli v drugem četrtletju in po nekaterih najbolj pogumnih predvidevanjih naj bi se na lansko raven BDP vrnili čez poldrugo leto, v prvi polovici 2022. A bolj verjetno bo naše razvojno okrevanje nekaj daljše. To nakazujejo zadnje napovedi ugledne The Economist Intelligence Unit (EIU), ki za našo najpomembnejšo gospodarsko partnerico Nemčijo predvidevajo, da se bo vrnila na predkrizno raven čez dobri dve leti, v zadnjem četrtletju 2022. EIU predpostavlja, da bodo posledice epidemije Nemčiji, Franciji in Združenemu kraljestvu odnesle štiri leta gospodarske rasti. To je tudi pomemben signal za Slovenijo, saj smo podobno kot Češka in Slovaška močno navezani na verige vrednosti v nemški avtomobilski in drugi industriji. Slabši pa so obeti za od turizma močno odvisno sosednjo Italijo, prav tako našo pomembno trgovinsko partnerico, saj naj bi za vrnitev na raven razvoja iz leta 2019 potrebovala kar dobra štiri leta, verjetno ob bistveno večjih socialnih in političnih napetostih.

Gospodarska situacija pri nas vzbuja mešane občutke, spodbudno pa je, da kar nekaj gospodarstvenikov zdaj ugotavlja, da je njihov položaj vendarle boljši, kot je kazalo pred tremi ali štirimi meseci. Vidni so že nekateri znaki sicer zelo krhkega okrevanja. V takih okoliščinah je toliko bolj pomembna vloga države, kakšno ekonomsko politiko bomo vodili letos in v prihodnjih letih in kam bomo usmerili naložbe, ki bodo tokrat lahko večinoma spodbujene tudi z evropskimi sredstvi. Iz civilne družbe je zadnje čase prišlo kar nekaj dobrih pobud, ki so v javnem interesu, naj omenimo akcijski načrt za dvig produktivnosti, ki je po lanskem naročilu gospodarskega ministrstva nastal v okviru ekonomske fakultete in Združenja Manager, in pa načrt GZS za nov gospodarski zagon in Slovenijo 5.0. Razmere zahtevajo usklajeno ukrepanje politike in socialnih partnerjev, zato je znova umesten poziv k čim širšemu družbenemu konsenzu, kako v prihodnje usmerjati razvoj Slovenije.

Razmere zahtevajo usklajeno ukrepanje politike in socialnih partnerjev, zato je umesten poziv k družbenemu konsenzu, kako usmerjati razvoj Slovenije.