Vojaški promet v Sredozemlju se gosti

Ko se ena skrajna oblika nacionalističnega populizma zaleti v drugo, v svojo dvojnico, za diplomacijo ostane zelo malo prostora.

Ko se današnja Grčija – z vso zgodovinsko navlako – zaleti v današnjo Turčijo – z vso zgodovinsko navlako – in obratno; ko se današnja Turčija zaleti v današnjo Grčijo, se celotno vzhodno Sredozemlje lahko zelo hitro, dobesedno čez noč, znajde v hudih težavah. Še posebej ker skrajno obliko nacionalističnega populizma poganja z obilnimi količinami zemeljskega plina vzdražen ekonomski motiv = pohlep brez kančka samoomejevanja.

Ne, v vzhodnem Sredozemlju ne kaže dobro. Stari svet se pospešeno militarizira. Vojaški promet, na morju in na nebu, se hitro in zelo nevarno gosti.

Včeraj so se na območju med Kreto in Ciprom končale tridnevne vojaške vaje, na katerih je sodelovala sredozemska koalicija (v)oljnih: Grčija, Ciper, Francija in Italija. Tik pred tem so skupne vojaške manevre izvedli Grki in Američani, ki so v zadnjih tednih močno okrepili svojo navzočnost v zalivu Souda na Kreti. V trenutku, ko so se vojaške vaje protiturške koalicije, ki ji je v eksplozivni sredozemski »plinski enačbi« treba prišteti še Egipt in Izrael, končale, je vojaške manevre v vzhodnem Sredozemlju napovedala Turčija. Ta je, izključena iz enačbe in upravičeno nezadovoljna, pred dvema tednoma z napotitvijo raziskovalne ladje Oruc Reis, ki jo med plovbo spremlja pet vojaških ladij, proti območjem, kjer so pod morsko gladino velike količine zemeljskega plina, povzročila nov val napetosti, ki jih minuli konec tedna ni uspelo umiriti niti nemškemu zunanjemu ministru Heiku Massu.

Nasprotno: evropska diplomacija je pri grško-turškem sporu, ki ga poganjajo tudi migrantsko vprašanje, obujeno vprašanje nekaterih spornih meja in turška sprememba namembnosti znamenite Hagije Sofije iz muzeja v mošejo, tako kot v primeru Libije, kjer Francija in Italija podpirata vsaka svojo stran, znova pogorela.

Evropska diplomacija – lahko bi se vprašali, ali nekaj takega kot evropska zunanja politika sploh obstaja – se pri trenjih med Grčijo in Turčijo namreč vede, kot da bi se spor med dvema pomembnima članicama zveze Nato odvijal v oddaljeni galaksiji, ne pa v občutljivem in ranljivem tkivu Evrope, ki je le streljaj oddaljeno od večne vojne v Siriji in celostne nevralgičnosti Bližnjega vzhoda.

V kontekstu odsotnosti resne diplomatske akcije – se bodo morali res vključiti Američani in Rusi? – je treba razumeti tudi potezo grškega parlamenta, ki je v četrtek potrdil pomorski dogovor z Egiptom. Ta obema državama omogoča, da polno izkoristita naravne vire, ki ležijo v izključnih gospodarskih območjih.

Ta dogovor je – kot odgovor – tako rekoč prekopiran dogovor, ki ga je Turčija lani sklenila z mednarodno priznano libijsko vlado narodne enotnosti: to je bil trenutek, ko je Ankara s pomočjo svojih podizvajalcev iz vrst propadlih sirskih milic vstopila v libijsko vojno in, za zdaj, odločilno prispevala k obratu na bojiščih.

Tako iz Ankare, ki je pred dnevi sicer potrdila odkritje velikih količin zemeljskega plina v Črnem morju, kot iz Aten prihaja jeklena, militantna, povsem nezrela in nevarna patriarhalna retorika, ki bi že zdavnaj morala postati del ne le politične zgodovine. A pospešeno razpadanje mednarodnih struktur in velike iluzije o odprtosti družbe ter vzporeden (vnovičen) vzpon avtoritarizmov in totalitarnosti kar kličejo h konfliktu. Takšna politika od tega živi. Tako ali drugače.

Gre za črpanje fosilnih goriv, ki med zgorevanjem v ozračje uničujejo podnebje in življenje na Zemlji. Za nereflektirane, ošabne in agresivne moške, ki vodijo nikakor le v sredozemsko plinsko enačbo vključene države, je to irelevantno. Pri tako infantilnih bitjih šteje le takojšnja gratifikacija.

V vzhodnem Sredozemlju ne kaže dobro. Stari svet se pospešeno militarizira.