O vodi je treba razmišljati, preden vodnjak presahne
»Ko vodnjak presahne, vsi vedo, kako dragocena je voda,« je dejal Benjamin Franklin, eden od »očetov ustanoviteljev« ZDA, ki so ga imenovali tudi prvi Američan, in to zato, ker je kot državnik, aktivist in tudi kot diplomat promoviral identiteto nove ameriške nacije.
Ste vedeli, da je pravkar za nami svetovni teden vode? Od 23. do 28. avgusta bi ga morali zaznamovati s konferenco in dejavnostmi v organizaciji Stockholmskega mednarodnega inštituta za vodo (SIWI), ki že vse od leta 1991 svetovno javnost usmerja k temu izjemno pomembnemu vprašanju.
Letošnji teden vode so odpovedali zaradi covida-19 in epidemioloških ukrepov, ki ne dovoljujejo, da bi se na enem kraju zbralo več kot štiri tisoč ljudi, kolikor so jih pričakovali v Stockholmu.
O vodi je treba razmišljati, preden vodnjak presahne in SIWI si prizadeva ustvariti »svet, ki prepoznava edinstveno vrednost vode« in se do nje obnaša modro v vseh segmentih. Samo tako je mogoče razmišljati o trajnostnem razvoju. Samo tako si je mogoče predstavljati svet brez pandemij in drugih katastrof, ki nam visijo nad glavo.
Svet v kapljici vode
Indija je ta teden dosegala žalostne rekorde – drugega za drugim. Najprej je imela dan za dnem po več kot 60.000 novih primerov okužbe s koronavirusom, nato pa je v četrtek za covidom-19 zbolelo 75.760 njenih prebivalcev, kar je največ do zdaj. Tako je skupno število okuženih v tej državi od začetka pandemije preseglo 3,3 milijona ljudi, od katerih ji je preminilo skoraj 60.500. Samo v četrtek je umrlo 1023 ljudi. Ko je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) nedavno ponovila priporočilo, da si je treba roke umivati desetkrat na dan, in to vsakič po 20 sekund, je to za mnoge v Indiji zvenelo, kot da bi zdravnik Evropejcem predpisal, naj se vsak dan trikrat prhajo s šampanjcem. V Indiji preprosto ni vode. V državi z 1,3 milijarde prebivalci kar 82 odstotkov vaških gospodinjstev – oziroma 146 milijonov družin – nima tekoče vode. V mestih so razmere le za malenkost boljše. Tam je brez tekoče vode skoraj 60 odstotkov gospodinjstev. Premier Narendra Modi je avgusta lani obljubil, da bo njegova vlada namenila 50 milijard dolarjev, da bi do leta 2024 s tekočo vodo preskrbeli vsa gospodinjstva. Ni mogoče reči, da do zdaj ni bilo nič narejeno. Na začetku leta so odobrili prvi sveženj za ta namen, in to v znesku 1,6 milijarde dolarjev. A do končnega cilja je še dolga pot, na kateri je ena od ovir tudi ta, da del vode v številnih regijah nadzorujejo pripadniki višje kaste. Tako je v najštevilnejši demokraciji prišla posebej do izraza »vodna neenakopravnost«, o kateri se že dolgo razpravlja. In premalo naredi. Ergo ■ »V eni kaplji vode je mogoče najti vse skrivnosti vseh oceanov«, je zapisal
Kahlil Gibran, libanonski pisatelj, pesnik in slikar, ki je večji del življenja preživel v Ameriki. V eni kaplji vode je mogoče najti tudi veliko skrivnost demokracije, kadar se poskuša enakopravno razdeliti med vse ljudi. Je pomanjkanje vode umetno ustvarjen problem? Povedano z drugimi besedami, ali je mogoče z razumno politiko vsem na enak način zagotoviti to najosnovnejšo življenjsko potrebo, in to celo tam, kjer je je razmeroma malo?
V WHO pravijo, da se covid-19 tako hitro prenaša zato, ker na svetu več kot tri milijarde ljudi nima tekoče vode in mila. Da bi zgradili vodno infrastrukturo, ki bi zadovoljila osnovne higienske potrebe pa tudi boljše namakanje, s katerim bi se celo v času pandemije izognili pomanjkanju hrane, bi bilo treba do leta 2030 v ta projekt vložiti 6700 milijard dolarjev.
Po splošnih ocenah zaradi diareje, povezane z onesnaženo vodo, po svetu vsako leto umre blizu 300.000 otrok, mlajših od pet let. Koronavirus nas opominja, da ima človeštvo veliko hujše težave od virusa. A kot je dejal veliki Rabindranath Tagore: »Ne moreč prečkati morja, če samo stojiš ob njem in zreš v vodo.«
Tri soteske
Na začetku tedna so bile oči kitajskih voditeljev uprte v jez Tri soteske. Vsem je zastal dih, ko je raven vode v akumulacijskem jezeru nad njim dosegla 165,6 metra. To je bilo 20 metrov več od ravni, ob kateri se oglasijo alarmi, in samo devet metrov manj od najvišje ravni, ki jo lahko prenese ta betonska pošast. S 75.000 kubičnimi metri vode v sekundi, kolikor je je ob prejšnjem koncu tedna pritekalo iz reke Jangcekjang, se je vodostaj čez noč povečal za več kot dva metra, in vprašanje, ali bo jez popustil, ni bilo s tolikšno resnostjo postavljeno, odkar so ga pred 14 leti zgradili. Za projekt krotitve močne Dolge reke (kot se dejansko imenuje Jangcekjang) so porabili skoraj 30 milijard dolarjev in skoraj dve desetletji časa, kolikor je bilo potrebno za graditev jezu, a morda bi bilo treba še pred tem povedati, da je bilo zanj žrtvovanih tudi 158 življenj delavcev, ki so se ponesrečili med gradnjo, in da so razselili 3,67 milijona ljudi, katerih domove je nato preplavilo akumulacijsko jezero. In zdaj se postavlja vprašanje, ali je bilo vse skupaj vredno tega. Odločitev o gradnji hidroelektrarne Tri soteske je bila sprejeta brez javne razprave in posvetovanja s stroko. S tem projektom je povezana tudi velikanska korupcija takratnega partijskega vodstva, ki je ponavljalo, da je zgraditev 181 metrov visokega in 2335 metrov dolgega jezu nujna zaradi zaščite ljudi pred poplavami in za pridobivanje električne energije za industrijsko srce Kitajske.
Ergo ■ »Nič ni mehkejše in nič ni bolj prožno od vode, pa vendar se ji ne more nihče postaviti po robu,« je dejal daoistični modrec Lao Zi.
Medtem ko je voda nad Tremi soteskami počasi upadala, se je 63 milijonov ljudi še vedno bojevalo s posledicami poplave. Hkrati je v Afganistanu ta teden izgubilo življenje skoraj 80 ljudi, ko je močno deževje mesto Čarikar, ki leži severno od Kabula, čez noč spremenilo v vrtinec blata. Ob koronavirusu, ki je v tej državi zahteval okoli 1300 življenj, in bombnih napadih talibov, med katerimi je izgubilo življenje približno prav toliko ljudi, je ostalo v tej deželi malo energije za skrb o infrastrukturi.
Sem zapisala, da Indija nima vode? Da, razen takrat, ko postane del njenih držav žrtev prevelikih količin vode, kot se je ta teden zgodilo med nalivi monsunskega deževja v 26 mestih. Prizadeta sta bila tudi Bangladeš in Nepal, človekoljubne organizacije pa niso mogle storiti skorajda ničesar, da bi olajšale trpljenje tamkajšnjega prebivalstva, in to zaradi omejitve gibanja pa tudi dostave hrane in zdravil zaradi koronavirusa.
Zdaj se postavlja vprašanje, kaj bo, ko se bodo začele iz postane vode širiti različne okužbe … Najmanj 630 ljudi je izgubilo življenje v poplavah v Indiji, Bangladešu in Nepalu, 17,5 milijona pa jih je ogroženih zaradi posledic monsuna. Sledijo malarija, virus denge, leptospiroza, kolera. Poplavljeno je tudi upanje v boljše življenje.
Morje kot zakladnica
»Kitajska je država, ki bo določila prihodnost zdravja oceanov …, noben drug narod ne more o tem, kaj bo z našimi oceani, reči več od nje.« S temi besedami je Douglas McCauley, profesor pomorske biologije z Univerze v Kaliforniji, komentiral nove uredbe o urejanju ribarjenja v daljnih vodah, ki jih je kitajska vlada sprejela ta teden, s čimer se je odzvala na pripombe Ekvadorja v zvezi z ravnanjem kitajskih ladij v bližini Galapaških otokov. Konec julija so okoli tega otočja odkrili kar 340 kitajskih ribiških ladij. Ko jih je ekvadorska mornarica opozorila, da so v ekološko občutljivem morju, se jih je skoraj polovica preprosto izključila iz sistema za satelitsko komunikacijo, kar je samo po sebi kršenje pravil o urejanju ribarjenja na tem območju. Kitajsko veleposlaništvo v Ekvadorju se je postavilo v bran svojim ribičem s trditvijo, da so bili zunaj ekskluzivnega gospodarskega območja Galapaških otokov in da ribarijo povsem zakonito. A težava je v tem, da ima kitajska flota za ribarjenje, kot ocenjujejo, v daljnih vodah skoraj 17.000 ladij. Kitajska je leta 2017 objavila načrt, da bo to floto do leta 2020 zmanjšala na 3000 ladij. Tega načrta očitno ni uresničila.
Ergo ■ Problem je prav v tem, da večino ulova, vrednega skoraj 17 milijard dolarjev letno, kitajski ribiči ulovijo zakonito (v mednarodnih vodah) kljub velikim državnim subvencijam. A to še vedno ne pomeni, da se s tem oceani ne uničujejo, kajti kitajske ribiške ladje z vlečnimi mrežami jemljejo iz morja prav vse.
Redke so države, ki so se pripravljene zaradi ribarjenja spustiti v meddržavni spor z vodstvom v Pekingu. Ekvador je ena od njih. Severnokorejska patrulja pa je pred nekaj dnevi streljala na kitajsko ribiško ladjo, ki so jo zalotili med krivolovom. Menda so bili ob tem ubiti trije kitajski ribiči.
V Pekingu so ta teden sprejeli manjši kompromis, s tem ko so poostrili kazni za nezakoniti ribolov in lov v »temi« (ko se ladja izključi iz satelitske komunikacije). A odkar je Kitajska (znova, kajti Kitajci so pred več kot pol tisočletja že pluli po daljnih morjih) odkrila zakladnico daljnih oceanov, postaja težava izlova le še vse bolj pereča. Ni nujno, da je svet odvisen od cenenih kitajskih izdelkov in njenega velikanskega trga.
Vendar bo zagotovo vse bolj odvisen od njene ekološke etike. To pa je velikanski vzrok za zaskrbljenost.
Gospodarji uraganov
Obstaja nekakšna tajna zveza med uragani in ameriškimi republikanci. Leta 2008 je njihovo nacionalno konvencijo pohabil uragan Gustav, ki se je znesel nad Louisiano, štiri leta pozneje pa je tropsko neurje Isaac skorajda odpihnilo prvo noč republikanske konvencije v Tampi. Tokrat se je uragan Laura, eden od desetih najmočnejših uraganov vseh časov, bližal Louisiani in Teksasu dan pred sklepno nočjo letošnje konvencije, in to prav v času, ko se je predsednik Donald Trump pripravljal, da bo imel govor, s katerim je sprejel nominacijo za republikanskega kandidata na novembrskih predsedniških volitvah. Tajna zveza je pravzaprav konec avgusta, neposredno pred običajnim vrhuncem uraganske sezone nad Atlantikom, pa vendar je vsak od teh močnih vetrov, ki jih spremlja kataklizmično deževje, priložnost, da se republikanski volivci vprašajo, koliko se je njihov kandidat pripravljen spopasti z »elementi«, kot bi Američani poimenovali vremenske težave. In pokazalo se je, da Trump ne za Lauro ne za covid-19 nima prav nikakršnega načrta. A bo za vse to že našel krivca. Uragan bo razglasil za Bidnov trik, veter in virus bo pripisal »božjim skušnjavam« in v vse skupaj nekako vpletel še Kitajsko. Kot krivca, seveda. A veter bo prinesel deževje, poplave bodo odnašale življenja in premoženje. Teden vode se bo na vseh celinah končal z veliko trpljenja. Amerika glede tega vse manj zaostaja za Azijo.
Ergo ■ Kitajska partijska propaganda se je ta teden razpisala o predsedniku Xi Jinpingu kot o »velikem krotilcu poplav«. Ni točno znano, kako je Xi ukrotil Jangcekjang, tako kot tudi republikanci v ZDA še vedno ne vedo, kako bi Laurino pustošenje povezali s Trumpovim »genijem«.
A težava je v tem, da je voda resnični problem današnjega sveta. Tako kot zrak. Tako kot podnebne spremembe, glede katerih mora imeti pravi voditelj načrt. Preden presahne vodnjak.
Zorana Baković Koronavirus nas opominja, da ima človeštvo veliko hujše probleme od samega virusa.