Petra Pogorevc Rac

10. DEL

Mama je nekaj časa pisano gledala, kako k sosedom, raznim velikim oicirskim živinam, vozijo lepo in bogato pohištvo, potem ji je bilo pa zadosti. Pograbila je vse tri in nas odvlekla v očetovo pisarno. Bila je tako vztrajna, da ji je uspelo priti do načelnika. Priborila nam je postelje, ki so nam jih pripeljali na dom.

Problem s stanovanjem je nazadnje rešil oče.

Ko je izvedel, da v bližnji soseščini, pravzaprav v naši ulici, popravljajo krilo oicirskih stanovanj, ki ga je leta 1941 predrla letalska bomba, je zaprosil za sprejem pri načelniku političnega oddelka. Pojasnil mu je, da ima tri majhne otroke, in ga zaprosil za selitev.

Načelnik mu je ugodil, lahko smo se preselili. Naše novo stanovanje je bilo v drugem nadstropju. Imelo je balkon, tri velike sobe in razgled na park. Hiši, v kateri smo stanovali, se je reklo oicirska hiša, ker so v njej živele samo družine tako imenovanih vojnih lic. V resnici je bil tisto ogromen blok, v katerem so bila za tedanje razmere zelo lepa stanovanja.

V isti ulici je takrat živel tudi Franjo Tuđman. Vsi otroci smo se ga bali. Zmeraj je bil resen in mrk, pa zelo strog obraz je imel. K Tuđmanovim smo bili otroci vabljeni na rojstne dneve njegovih sinov. Njihovo stanovanje je bilo v primerjavi z našim in še mnogimi drugimi zelo razkošno. Imeli so debele ćilime, umetniške slike, kristalne lestence in meščansko pohištvo. Naša hiša je stala nasproti parka, kjer je Jugoslovensko dramsko pozorište. No, hiša še vedno stoji tam. Njen vhod je obokan, za njim pa je velikansko dvorišče, na katerem smo se kot otroci veliko igrali. Na njegovi sredini je stal visok zid, ki je bil mejnik med dvoriščem oicirskih stanovanj in dvoriščem kasarne generalštaba. Tam je bila kasarna za vojake, ki so varovali generalštab in delali v njem.Na tistem dvorišču smo vsi trije bratje doživeli vsak svojo nesrečo. Vaskotu se je nekega dne udrla steklena plošča, ki je namesto običajnih jeklenih rešetk prekrivala eno od kleti, in si je zelo grdo porezal nogo, prav do kosti.

Cvero je padel v glavni odtočni kanal na sredini dvorišča, ker je skakal po njem in se je pod njim obrnil pokrov. Jaz sem se takrat zamotil s prijatelji, nanj pa pozabil, dokler ni njegovo enakomerno skakanje, ki nam je šlo prej na živce, na vsem lepem potihnilo. Ozrl sem se in videl, da ga ni nikjer. Rekel sem drugim, naj bodo malo tiho. Zazdelo se mi je, da slišim klice na pomoč. Šel sem do tistega pokrova in z nogo dregnil vanj, dokler se ni nenadoma obrnil, kot v kakšni risanki ali pri ilmskem triku. V kanalu je bil Cvero, ki se je komaj še oprijemal železnih klinov na notranji steni in klical na pomoč. Bil je premajhen, da bi splezal nazaj gor, sploh ker sta predzadnja klina manjkala. Padel je pet metrov globoko. Voda spodaj je imela močan tok, in če ne bi jaz dovolj hitro pogruntal, kaj se je zgodilo, bi ga odneslo v Savo in bi bil izgubljen. Rešil ga je mlad študent, ki je v naš kvart hodil na obiske k žlahti. Ko smo mu povedali, kaj se je zgodilo, se je spustil v kanal in ga zvlekel ven.No, jaz sem pa telebnil s tistega zidu sredi dvorišča. Visok je bil približno štiri metre. Enkrat so nekaj zidali, s kamionom so pripeljali pesek in ga sesuli poleg njega. Otroci smo se tam igrali, po kupu peska smo plezali na vrh zidu, se tam razporedili v vrsto, potem pa drug za drugim skakali nazaj dol. Ko sem bil na vrsti, da skočim, me je fant za mano sunil, da sem odletel na drugo stran. Mićo Čekić mu je bilo ime. Kasneje, ko sem že delal v tea tru, me je enkrat prišel pozdravit v Jugodrp, kot gledališčniki rečemo Jugoslovenskemu dramskemu pozorištu. Strašno sem ga bil vesel. Na drugi strani zidu so bile na kup zložene železne traverze. Padel sem na glavo, omedlel ter se skotalil med traverze in zid. Bila je nedelja popoldne. Nekemu vojaku se tisti dan ni dalo iti v mesto, čeprav je imel prosto. Namesto tega je sedel na stolu na drugi strani dvorišča, bral knjigo in zraven poslušal naše kričanje. To je bila zame sreča, kajti rešil mi je življenje. Naenkrat se mu je zazdelo čudno, ker je vse potihnilo. In je šel, splezal na tisti kup traverz in me zagledal. Odpeljal me je v vojaško bolnišnico, prav tisto, v kateri sem kasneje, leta 1997, z Živojinom Pavlovićem snemal ilm

Država mrtvih. Nasploh se je večkrat zgodilo, da sem na mestih, kjer sem v privatnem življenju doživel kaj pomembnega, kasneje posnel kakšen ilm.