Kot počitnikovanje v šotoru
Garsonjera Dom za mlad par, v katerem so arhitekti izkoristili vsak kvadratni centimeter, predvsem pa vanj poskušali pripeljati čim več svetlobe
»Majhna stanovanja so prijetna za bivanje. Vse je zbrano na majhnem prostoru, kar ima svoj čar, podoben kampiranju. Marsikdo takšno asketsko počitnikovanje v šotoru, ki se zaradi zelo malo stvari zdi kot nekakšna robinzonska izkušnja, opisuje kot najboljše počitnice. Tu pa ji je podoben kar vsak dan,« je lastnik poetično opisal življenje v garsonjeri, pravzaprav v 30 kvadratnih metrov velikem stanovanju ob Kinu Šiška v Ljubljani.
Saša Bojc
Toda bivanje bi bilo manj prijetno, če ne bi bila majhna kvadratura domiselno izkoriščena, in šele ko je tako urejena, postane zelo funkcionalna, saj je hitro vse pri roki. Poleg tega se pokaže, da je mogoče enako prijetno živeti tudi z manj stvarmi, da človeka pretirana potrošnja in shranjevanje odvečnega bremenita, in ne osrečujeta, pravi lastnik. Zato pa se splača vložiti v premislek arhitekta.
Še iz socialističnih časov
Enosobno stanovanje v četrtem nadstropju starejšega modernističnega bloka v Ljubljani je bilo v prvotnem stanju, tako rekoč še iz socialističnih časov, saj je pred prejšnjim lastnikom v njem živela že njegova mama. Vanj se je vstopilo skozi majhno vežo, pregrajeno z vseh strani – proti kopalnici, kuhinji in spalnici –, in zato ni premogla nobene naravne osvetlitve. »V kuhinjski niši je bila še tista značilna Gorenjeva kuhinja, v dnevnem prostoru je stal raztegljiv kavč, jedilne mize ni bilo, ampak je bila kot nekakšen podaljšek kuhinjskega pulta. Vse skupaj je bilo skromno, mi pa smo želeli ustvariti bolj prijetno za življenje v dvoje,« je povedal arhitekt Andrej Zonta o majhnem stanovanju, ki ga je s svojima kolegoma Matejem Penešem in Blažem Jamškom dobil v premislek.
Najprej so ga sčistili vsega nepotrebnega, tudi sten, hitro so ugotovili, da so pri zasnovi omejeni, saj je glavna stena, ki ločuje dnevni prostor od spalnice, nosilna in je zato ni mogoče podreti. »A to se na koncu sploh ni izkazalo za slabo. To smo vzeli za golo dejstvo in poskušali domiselne rešitve iskati v drugih smereh,« je poudaril sogovornik. Uresničiti niso mogli niti namere, da bi nosilno steno olupili in jo pustili surovo, saj se njihova pričakovanja, da bodo pod ometom v bloku, zgrajenem tik po velikem potresu v Skopju, naleteli na beton, niso uresničila: bili so zidaki. »Tako je padla v vodo še ena možnost za naš oblikovalski poudarek,« priznava sogovornik.
Veža odslej povezana s kuhinjo in spalnico
Podrli so stene, ki so vežo ločile od drugih prostorov, v vogalih, ki so se ustvarili, pa so določili vgradne omare oziroma kotičke za shranjevanje. Tako pa poenotili prostor, da je dobil ravne linije. Veža je s podrtjem stene postala del kuhinje, kuhinjska stena pa je po vsej širini dobila podolgovato odprtino v višini oči. »To pomeni, da ob vstopu ne vidiš kuhinjskega pulta, če si v kuhinji, pa se ti odpira pogled. Celotno stanovanje ima temnejši parket večjega formata, letvice so postavljene prečno, kar ozke prostore optično razširi. V njihovi barvi smo iskali komplementarne pastelne odtenke, ki smo jih določili za pohištvo in druge elemente notranje opreme. Tako se barve bolj zlijejo v enotno zgodbo in vizualno povečajo prostor. Ta učinek smo poskušali poudariti še z leseno oblogo ob oknu, ki uokvirja kavč in kotiček za posedanje s pogledi skozi panoramsko okno, ki se odpira proti krošnjam dreves v parku,« je Zonta pojasnil temeljne obrise zasnove. Opomnil je, da so celovitost prostora zagotovili še s prekritjem drugih sten dnevnega prostora z lesenimi oblogami, za katerimi se skrivajo tudi gospodinjski aparati, ter s tapeciranjem Ikeinih stolov. Zdaj so v istem materialu kot kavč. Okroglo jedilno mizo, ki je prav tako iz Ikeinega kataloga, pa so izbrali zato, ker nima ostrih robov in omogoča lažje prehajanje po dnevnem prostoru.
Iluzija odprtega pogleda
Arhitekti so opomnili še na en element, ki ga po njihovem mnenju kaže uporabiti v majhnih stanovanjih. »Prostornost je mogoče navidezno povečati z ogledali, ki smo jih postavili skoraj v vseh kotičkih. Ob dnevnem kotu, na steni proti spalnici, smo ga postavili zato, da navidezno odpira pogled, v njem se zrcalita svetloba in zelenje iz parka. Drugo je v kuhinjski niši, ki prav tako reflektira panoramsko okno in ustvarja iluzijo odprtosti. Ogledalo je še v veži, pri čemer naj poudarim, da mora biti za ta učinek brez okvirja, veliko ogledalo je seveda še v kopalnici,« so strnili.
Majhna kopalnica je imela še kopalno kad. Izčistili so jo, kolikor je bilo mogoče. Namesto keramičnih ploščic so se odločili za premaz, mikrocement, ki posnema surovi beton. Z njim so premazali tla in stene, da je prostor čim bolj enovit, in ker je vse v istem materialu in ni fug, se zdi prostor večji. Poleg tega, pravijo, je lažje tudi vzdrževanje. Namesto kadi je zdaj kabina za prhanje s kaneleto, ki v nasprotju s kadjo za prhanje ohranja enovita tla.
Kaj pa spalnica? Kot že rečeno, je bila njena velikost že določena z nosilno steno in dovolj velika, da so vanjo lahko umestili tudi veliko pisalno mizo, ki je vpeta v celotno širino prostora in se zaključi v stensko omaro. »Miza je lahko hkrati tudi velika odlagalna površina, ker pa nima nog in se zdi kot lebdeč pult, je zelo priročna pri čiščenju tal. Tako kot v dnevni sobi smo tudi tu prostor oplemenitili s stensko oblogo. Postelja je umeščena med garderobno in shrambno omaro, ki pregrajuje hodnik in spalnico. Ker v majhni kvadraturi tudi vrata zaradi odpiranja zavzamejo precej prostora, smo hodnik in spalnico ločili z drsnimi. Vsa oprema je seveda izdelana po meri, pri čemer naj poudarim, da to danes ni več prestiž in na koncu stane toliko ali pa še manj kot oprema iz salona, po prilagoditvi takšnim malim stanovanjem in izkoristku vsakega kotička pa še zdaleč nista primerljivi,« je še spomnil Andrej Zonta.