Nič nas ne sme presenetiti, niti sobivanje v družbi pivopivcev in ribičev
Poraza Celja in Maribora, zmaga Olimpije. To je izkupiček slovenske trojice v tekmah evropskih nogometnih pokalov tega tedna, ki imajo vsaka svoje ozadje. Zgodba Celjanov je kljub slovesu od kvalifikacij za ligo prvakov – za tolažbo bodo nadaljevali v kvalifikacijah za evropsko ligo – najbolj verodostojno. Slovenski šampioni so izgubili, četudi bi lahko bilo s kančkom sreče tudi obratno, proti resnejšemu, boljšemu in igralno bolj usposobljenemu moštvu z bogato evropsko tradicijo, vključno s skupinskim delom lige prvakov. Norveški prvak Molde ni bil boljši le v »tranziciji«, temveč tudi v igri z žogo v nogah.
Za slovenski nogomet sta ključna učinka Maribora in Olimpije v Evropi. Poraz Mariborčanov s severnoirskimi »uživači« iz moštva Coleraine je strašljiv. Tako močnega udarca v Ljudskem vrtu ne pomnijo v samostojni državi, morda pa tudi kar v 60-letni zgodovini kluba. »Pivopivci s trebuščki«, kot je marsikdo označil nogometaše Coleraina in se ni veliko zmotil, so izločili profesionalce. Potres pod Kalvarijo bo neizbežen, Maribor pač ni vajen tovrstnih zaušnic, bil je razvajen.
Duh Zlatka Zahovića in Darka Milaniča se je vrnil. Res je, z njima v glavni vlogi si Maribor takšnega poloma ne bi privoščil. Toda hkrati je tudi res, da sta, predvsem Zahović, soodgovorna za stanje v – vprašanje koliko časa še – najbolj urejenem klubu v Sloveniji. Selekcija igralcev in izbira igralnega koncepta sta bili zadnja leta vse prej kot uspešni. Tudi zato sta njuna naslednika, Zahovićev Oliver Bogatinov in Milaničev Sergej Jakirović, stopila v (še) prevelike čevlje.
Če so v Mariboru slavili pivopivci, so v Stožicah izgubili ribiči iz Vikingurja. A pri Olimpiji so že bili pripravljeni medicinski ventilatorji in žilne opornice. Ne ribiči, vikingi so bili z desetimi možmi tako rekoč že v 2. kolu. Zeleno-beli arhitekti prenove Olimpije so si oddahnili, rešili še ne. Začasno jih je ustavil že splet okoliščin, saj zaradi koronavirusa niso mogli vaditi. To je bil učinkovit izgovor za tekmo proti osmouvrščenemu (?!) moštvu islandskega prvenstva, bolj realno vrednost vztrajnega in srčnega moštva, za kar si igralci zaslužijo tudi pohvalo, pa bosta razkrili naslednji tekmi: prva, nedeljska, v domači ligi proti Kopru in druga v Evropi. A »na oko«, korak nazaj je očiten, še bolj pa vpliv agentov, ki pri Olimpiji rešujejo kariere svojih varovancev z vseh vetrov, na sestavo moštva.
Zdaj pa še k bistvu. V beli knjigi slovenskega nogometa je tudi poglavje o dvigu kakovosti klubskega nogometa. Dejstva so naslednja. Slovenija je na evropski klubski lestvici trenutno na 32. mestu med 55 državami. Leta 2015 je bila 28. Njena najvišja uvrstitev sega v leto 2000 po prvi uvrstitvi Maribora v ligo prvakov, ko je bila 26. Celje je izločil tekmec iz Norveške, 22. na lestvici. Severna Irska je skoraj pri dnu, na 48. mestu, le dve mesti višje, 46., je Islandija. V petih letih sta S. Irska in Islandija zelo nazadovali, prva s 44. mesta, druga pa kar s 36. Podoba na igrišču razkriva, da je Slovenija nazadovala v kakovosti, in ne na lestvici.
In Mura? Po tem, kako sta se mučila Maribor in Olimpija, je morda celo bolje, da je bila tekma v Talinu odpovedana.
In Mura? Po tem, kako sta se mučila Maribor in Olimpija, je morda celo bolje, da je bila tekma v Talinu odpovedana.