Zaradi nagrad grozijo s stavko
Vodstvo Hisensa Gorenje bi bonuse delilo po dosežkih, sindikat zahteva izplačilo po načelu uravnilovke.
Dvaintrideset let so bili letos stari tisti prebivalci samooklicane neodvisne republike Artsah, ki so se rodili takrat, ko je Baku sredi vrenja perestrojke že izgubil nadzor nad okoli 4400 kvadratnih kilometrov ozemlja, čeprav je bila takratna avtonomna oblast Gorski (oziroma Nagorno) Karabah z večinskim armenskim prebivalstvom uradno del Uzbekistanske sovjetske socialistične republike. Tako je uradno še zdaj, saj suverenosti tega območja zamrznjenega konflikta ni do zdaj priznala še nobena članica Združenih narodov; tudi pokroviteljica karabaških separatistov Armenija ne.
Po razpadu Sovjetske zveze sta se zaradi Gorskega Karabaha na novo nastali južnokavkaški državi zapletli v vojno, ki se je umirila šele leta 1994 z ruskim posredništvom in krhkim premirjem. Od takrat pravega miru ni bilo, nenehno je kje pokalo, včasih je tako, kakor pred štirimi leti, tudi dobro zaropotalo, a tako hudih spopadov, kakor so se razvneli minuli konec tedna, še ni bilo. Analitiki, ki se s tem območjem ukvarjajo že več let, predvidevajo, da se bo tudi tokrat s posredovanjem mednarodne skupnosti (beri: Moskve) prej ali slej vse umirilo. Mogoče si bo katera stran prisvojila kak košček ozemlja, a bistvenih sprememb te dolgoletne »frontne črte« ne napovedujejo.
Vsekakor pa nihče ne napoveduje, da se bo na diplomatskem prizorišču kratkoali srednjeročno zgodilo nekaj, kar bi utegnilo končati vojno med Armenijo in Azerbajdžanom, ki se ne bo nikoli odpovedala temu spornemu ozemlju. Minili so časi, ko je bilo med sesutjem »multipolarnosti« oziroma geopolitične uravnoteženosti mogoče dokaj preprosto reševati težave z ozemlji, kjer so bili pogoji za vzpostavitev dolgoročnejšega zamrznjenega konflikta pravšnji. Danes se vsaj Ukrajincem kolca po tistih časih, ko je Hrvaška težave s svojimi od sosednje države podprtimi krajišniki lahko odpravila kot kakšna nevihta. Tudi takšno iz tujine podprto potencialno suverenost, kakršno so dobili kosovski Albanci, si zdaj le redkokdo še lahko privošči.
Če bi v karabaškem tangu plesala zgolj dva, bi z energetskimi viri bogati in dobro oboroženi Azerbajdžan najbrž brez težav zmlel revno Armenijo, ki ima skoraj štirikrat manjši BDP od svoje sovražne sosede. A Erevanu je že pred več kot četrt stoletja, ko je izbruhnila še vedno trajajoča vojna, pomagala Moskva. Rusija ima vojaška oporišča v Armeniji, ta pa je članica Organizacije sporazuma o kolektivni varnosti, nekakšnega »vzhodnega Nata«, v katerem je še pet nekdanjih sovjetskih republik: Belorusija, Kazahstan, Kirgizija, Rusija in Tadžikistan, ki so dolžne vojaško pomagati svoji sočlanici v težavah. Po drugi strani ima Azerbajdžan močno zaveznico in tradicionalno armensko sovražnico Turčijo, saj sta njuna naroda v sorodu. V Erevanu so Ankaro že obtožili, da vojaško pomaga v sedanjih spopadih. Pomoč po oborožitvi druge najmočnejše članice Nata ne bi bila zanemarljiva, če ne bi bila na drugi strani ruska oborožitev. Zdi se torej, da sta se Ankara in Moskva po Siriji in Libiji zapletli v še eno »vojno po posrednikih«, v še eno krizo, ki jo bosta morala reševati velika prijatelja, ruski predsednik Vladimir Putin in njegov turški kolega Recep Tayyip Erdoğan.
Ne gre seveda pozabiti na drugi del nanizanke, ki se mu tako kot prvemu delu tudi zdaj pravi hladna vojna. Za Zahod je bil ta del sveta zanimiv že takrat, ko so mu poveljevali Britanci in se v teh koncih šli »veliko igro« zaustavljanja ruskega vpliva in prodora. Ko se je Sovjetska zveza zrušila, so bili zahodni vladarji sicer že drugi, a igra osvajanja interesnih območij se je ponovila. Grobo rečeno: Armenija je ostala v ruskem objemu, Azerbajdžan se je tudi prek energetskih povezav poskušal približati ZDA.
Potem pa je tu seveda še Iran, ki poskuša gojiti dobre odnose z obema sosedama. Ozemlje, ki mu zdaj po armensko pravijo Artsha, je bilo nekoč del Perzije, potem pa ga je ta leta 1828 po porazu v vojni morala prepustiti carski Rusiji. Morda se geopolitična uganka, zakaj v Nagorno Karabahu še dolgo ne gre pričakovati kakih temeljitih premikov, skriva že v njegovem trojezičnem imenu: »Nagorno« je ruski izraz za »gorski«, »kara« je turška oznaka za črno barvo, »bagh« pa v perzijščini pomeni vrt.
Nihče ne napoveduje, da se bo na diplomatskem prizorišču kratko- ali srednjeročno zgodilo nekaj, kar bi utegnilo končati vojno med Armenijo in Azerbajdžanom.