Petra Pogorevc
Rac
37. DEL
Mislil sem si: Pa kako naj se jaz, ki sem tak ogromen konj, spremenim v seme? Ampak hkrati mi je šlo vse skozi glavo: seme, zemlja, mračno, mokro, vlažno, ven, hočem ven, ven ... Kar dolgo sem molčal. »A jaz ... odigram? Ne vem, kako naj to naredim.«
»S telesom, uporabite svojo domišljijo in telo.«
Nekaj v meni me je prisililo, da sem počasi pokleknil, in v glavi se mi je zavrtela pokvarjena plošča; seme – bor, seme – bor ... Kar dolgo je trajalo, da sem legel na tla in se skrčil v fetus.
Čas je izginil. Vedno trdim, da v gledališču lahko razpotegnemo čas. Da lahko minuta traja celo uro ali pa jo skrčimo nazaj v sekundo. In da lahko gledalca, ki od mene dobiva razne glasovne, vizualne in miselne podatke, kot igralec spravim v stanje polzavesti, v katerem bo dobil občutek, da gleda določeno predstavo več ur ali pa da mu mine kot v nekaj minutah.
Spravil sem se v čisto posebno stanje, ki sem ga kasneje ponovno doživel, ko sem se ukvarjal z butohom. Ko si v tem stanju, so miselni tokovi v tvoji glavi neverjetni. Čas dobi neslutene dimenzije. Dobesedno spojil sem se z borovim semenom. Ven, hočem ven, ven ... Najprej se je iz mene prebil kalček: iztegovati sem začel en prst, nato ostale in postopoma celo roko. Še ko sem ležal na tleh, je druga roka sledila prvi, potem sem pa začel počasi dvigovati še trup ter iz fetusa prešel v položaj, ki je na pol poti med sedenjem in klečanjem. Nihal sem z rokama, kot bi ju upogibal veter, in premikal vseh deset prstov, kot da so drobne vejice. Iz tega položaja sem se počasi dvigoval, vendar je bilo moje telo še vedno upognjeno; skrčen sem bil v kolenih, zlomljen v bokih, nagnjen v telesu, glava se je spojila z rameni. Ena roka mi je visela ob telesu in silila navzven, drugo pa sem iztegnil čez glavo. Resnično sem bil videti ko polomljen bor, ki ga veter šiba samo z ene strani. Obstal sem v tem končnem položaju in v njem dolgo vztrajal. Tiho sem ječal in stokal kot drevo v viharju, preden ga podre orkan. Cvilil sem in slišalo se je, kot da bi dojenček tiho ihtel, nato sem se pa v nekem trenutku zvrnil na deske, ki pomenijo življenje, da je kar zabobnelo. S povsem suhimi usti, kot da je borček iz mene izsesal vse sokove, sem komaj slišno dahnil: »Ne morem več, moje deblo se je zlomilo.«
Zavladala je tišina. Klečal sem in gledal v žrelo temne dvoranice. Le v prvi vrsti sem komaj zaznaval obrise neznanih oseb. V tistem trenutku se je razlegel aplavz, ki je trajal in trajal.
»Ja, bravo!« je na glas rekel Pino Mlakar.
Čisto sem bil frapiran. Zakaj hudiča mi tako ploskajo? Nerodno mi je bilo, zmeden sem bil zaradi odziva.
Spet tišina, dolga tišina. »Oprostite, zdaj moram pa res na trening.« Tišina. Vsi so obnemeli.
Nato je nekdo odgrnil zaveso in je v prostor butnilo sonce. Hvala bogu, sem pomislil, vsaj malo življenja.
Notranjost gledališča je v bistvu neprijetna, kar naprej smo v temi in vdihavamo prah, česar se po navadi niti ne zavedamo: zavese, umetna luč, prepih, mrtva luknja, dvorana kot žrelo nekakšnega monstruma!?
»Res niste nikoli razmišljali o tem, da bi postali igralec?« je vprašal Pino Mlakar.
»Jaz, igralec?« (A SE VAM MEŠA?) »Kaj pa režiser?«
»Jaz, režiser?« (STE PA RES ZA HECE!)
In sem mu povedal, da nameravam študirat medicino. Vztrajal je, da je bil moj bor kljub temu čudovit in da naj še razmislim. Ne vem, kdo iz komisije, ni bil Pino, najbrž Koblar ali pa Kumbatovič, mi je rekel, naj grem v sprejemno pisarno in podpišem, da sem bil tam. Res sem šel tja. V pisarni je sedela tajnica, ki mi je pod nos pomolila šop papirjev. Podpisal sem jih, ne da bi prebral, pod kaj se podpisujem, ker se mi je že zelo mudilo.
Preden sem odšel iz predavalnice, so mi člani komisije naročili:
»Pa vašega prijatelja Mirka Bogataja nam prosim pošljite na oder!«
Še zmeraj je bil v šminkarni. Sedel je na stolu ko kup pasjega drekca.
»Kličejo te, ampak zdaj boš moral sam, iztočnica odhaja na trening.«
Nimam pojma, kaj se je dogajalo po tem in kako je naredil sprejemni izpit, ampak ga je. Še leta kasneje sem ga zajebaval, da so ga sprejeli samo zaradi IZTOČNICE!