Ocenjujemo
Balet
Gusar (Le Corsaire)
SNG Opera in balet Ljubljana
Gusarja, ki ga na ljubljanskem odru še nismo videli, so zaupali izjemnemu španskemu plesalcu in koreografu Joséju Carlosu Martínezu, nekdanjemu prvaku pariškega opernega baleta (Danseur Etoile de l'Opéra de Paris) in do nedavnega dolgoletnemu umetniškemu vodji španskega Nacionalnega plesnega ansambla (Compañía Nacional de Danza). Ljubljansko premiero, ki je bila načrtovana v pretekli sezoni, so zaradi izbruha koronavirusa preložili na začetek nove sezone. Po nekaj mesecih izolacije je baletni ansambel tako znova stopil na oder.
Libreto za balet je sredi 19. stoletja napisal Jules-Henri Vernoy de Saint-Georges po motivih Byronove pesnitve. Prva uprizoritev je bila leta 1856 v pariškem Cesarskem opernem gledališču (Théâtre Impérial de l'Opéra) v koreografiji Josepha Mazilierja na glasbo Adolpha Adama. Za nadaljnji razvoj tega baleta je vsekakor zaslužen Marius Petipa. Med njegovim delovanjem v gledališču Bolšoj je bil Gusar namreč del železnega repertoarja. Pozneje so sledile nove obnove v Rusiji in potem na Zahodu, kjer obstajajo številne različice, denimo postavitev Manuela Legrisa za Dunajski državni balet, Anne-Marie Holmes za Ameriški baletni teater, ki je leta 2000 prejel nagrado emmy za postavitev Gusarja za Angleški nacionalni balet. Aivars Leimanis, direktor Latvijskega nacionalnega baleta, ga je leta 2016 postavil za mariborski balet, Tetsuya Kumakawa, nekdanji prvak londonskega Kraljevega baleta, je predstavil svojo različico na Japonskem v produkciji K-Ballet Co. Zgodba je sicer naivna, polna pustolovščin, omogoča pa razmah odrske drame, melodrame in romantične komedije. V glavni knjižici izvemo, da je koreograf Martinez »želel zgodbo, razumljivo gledalcu, povedati po svoje. Ker izvirni Gusar traja tri ure, se je odločil, da naredi različico v dveh dejanjih, za katero je tudi sam napisal libreto. Koreografija, ki sicer sloni na Petipajevi koreografiji, je izčiščena in jasna.« Na zaslonu so pred vsakim dejanjem izpisali vsebino zgodbe. V predstavi so se zvrstili liki, ki omogočajo plesalcem izraziti vse, kar ponujajo epizodne komične vloge, nekateri pa v glavnih vlogah izkazujejo svojo plesno virtuoznost. Burni aplavzi iz ozadja so spodbujali soliste, ki so z nekajminutnimi pokloni »dopolnjevali« potek zgodbe. Na malem odru se je ob majhnem številu dovoljenih obiskovalcev zgodil spektakel. Izjemen zanos in plesna energija baletnega ansambla sta prav gotovo najvrednejša pri sodelovanju s koreografom in njegovo asistentko Anael Martin. Po nekaj mesecih izolacije sta plesalce prebudila iz plesnega sna. Ansambel in mnogi solisti so presenetili s svojimi plesnimi dosežki.
Kostumograf Iñaki Cobos Guerrero, nekdanji plesalec, je po Martinezovih besedah uveljavljen in nadarjen oblikovalec kostumov. Matej Filipčič, proslavljen scenograf gledaliških predstav, med drugim tudi scenograf, režiser in scenarist desetih državnih proslav, naj bi bil najbolj poklican, da pove, kam pelje naša sodobna scenografija.
Balet je spremljal posnetek opernega orkestra, snemali pa so v zaodrju z manjšim številom glasbenikov z ustrezno razdaljo med sedeži. Mlada obetavna dirigentka Mojca Lavrenčič je dejala: »Ples in glasba sta ob vsakem trenutku unikatna. Zdi se mi, da prav klasični balet nima polne moči izražanja.« Lahko upamo, da bo kmalu dirigirala orkestru v živo. Glede na njeno navzočnost in spremljanje baleta pri vajah se morda rojeva nova dirigentka prav za balet.
Za glavni vlogi sta se Martinez in umetniški vodja baleta odločila za tri ugledne goste. Maia Makhateli, prvakinja Nizozemskega nacionalnega baleta (HET Nationale Ballet iz Amsterdama), in Natasha Mair, prvakinja Dunajskega državnega baleta (Wiener Staatsballett), bosta nastopali v vlogi Medore, Mairjeva pa tudi v vlogi Gulnar. Medoro je na premieri plesala Makhatelijeva, tehnično dovršena, gracilnih plesnih manir in izjemna s kombinacijami redko videnih fouetés (vrsta obratov na eni nogi) v znamenitem pas de deux. Natasha Mair, ki se je naslednji večer predstavila kot Gulnar, je ustvarila izjemno kreacijo tega lika. Njen ples je »žvrgolel« po odru. Naša Ana Klašnja je znova v formi. V vlogi Gulnar je bila plesno očarljiva.
Namesto Vadima Muntagirova, prvaka londonskega Kraljevega baleta, je na premieri vskočil Jakob Feyferlik, prvak Dunajskega državnega baleta. Morda zaradi vskoka v zadnjem trenutku je ostal v senci odličnih kreacij Lankendema Filippa Joria in Birbanta Lukasa Zuschlaga, za katera ni nujno, da tehnično dosegata dunajskega prvaka. Ne prezrimo Tjaše Kmetec, Birbantove prijateljice, ki je odplesala opaženo vlogo vodje med gusarkami in gusarji. Na drugi predstavi sta prvaka ljubljanskega baleta Rita Pollacchi in Kenta Yamamoto nastopila kot Medora in Konrad. Pollacchijeva je bila prepričljiva Medora in je potrdila nedavno zasluženo prejeti naziv prvakinje. Yamamotu v vlogi Konrada ne moremo oporekati izvajanja, poudarjam, naučenih plesnih elementov, kot so skoki (grand jeté), vrtenja (pirouettes, double tour en l'air, tour a la seconde), še vedno mu manjka karizmatičnost prvaka, v nasprotju z drugimi, ki kljub tehniki, izraznosti in karizmatičnosti ostajajo v zboru, denimo Filippo Jorio in ne nazadnje Yujina Muraishi.
V soboto sta kot tretja zasedba nastopila mlada obetavna plesalca Nina Noč (Medora) in Yujin Muraishi (Konrad), ki je bil morda najbolj prepričljiv in prikupen, s tehničnimi plesnimi elementi je presegel druge v teh vlogi. Obe, Nočeva in Pollacchijeva, sta se najbolj ukvarjali s fouettés v pas de deux. Obe sta uspešno odplesali svoji vlogi.
Vzdržati toliko predstav zaradi omejenega obiska je za ves ansambel naporen začetek nove sezone.