Festival sredi ustavljenega filmskega gradbišča
23. festival slovenskega filma Iz Portoroža se po 16 letih nacionalni pregled filmov seli v Ljubljano
To je težko leto za slovenski film. V razmerah, ko so ob pojavu koronavirusa zaradi popolne prekinitve financiranja filmi obstali v različnih fazah – nekateri tik pred snemanjem, drugi v produkciji z zasebnimi premostitvenimi krediti, tretji v fazi postprodukcije –, je tudi izvedba nacionalnega filmskega festivala obvisela v zraku. Kaj bomo sploh gledali na festivalu, je bilo vprašanje zadnjih mesecev.
Festival bo, so vsemu navkljub sklenili na Slovenskem filmskem centru (SFC), ki ima prirejanje Festivala slovenskega filma kot pregleda celoletne (oziroma dveletne) domače AV-produkcije zapisano v ustanovnem aktu kot eno od nalog in programskih zadolžitev. Za izvedbo festivala SFC prejema tudi javna sredstva. Nekateri drugi festivali še vedno niso dobili v pogodbah predvidenih sredstev, ta festival pa je dobil namenska sredstva, zato ga bodo izpeljali, je na včerajšnji novinarski konferenci pojasnila direktorica FSF Jelka Stergel. »Želimo si ohraniti kontinuiteto festivala in prikazati filme ustvarjalcev, ki so se prijavili na festival. Če bi festival za eno leto prekinili, ga prihodnje leto skoraj ne bi mogli organizirati, ker bi to bila strašna selekcija ali pa nepregledna množica filmov, ki bodo naenkrat dokončani,« je povedala.
Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar je razmere, v katerih se je znašel slovenski film, opisala s prispodobo: »Tako kot smo imeli po zadnji finančni krizi vrsto nedokončanih gradbišč, imamo letos vrsto nedokončanih filmskih projektov, ki so obstali v različnih fazah. Leta 2008 so pri teh nedokončanih projektih ostali brez plačila bosanski delavci, tokrat so to filmski delavci.« Dodala je, da so na SFC, ki je odvisen od finančnih nakazil ministrstva za kulturo, čakali rebalans proračuna, ki je bil sprejet, zdaj pa pričakujejo, da bo vlada, ki po novem potrjuje tudi filmski program, ta ali najpozneje naslednji teden dala soglasje za projekte, ki jih je predlagalo v obravnavo ministrstvo za kulturo že pred meseci.
Portoroški festival v Ljubljani Za to, da se 23 let star Festival slovenskega filma z Obale letos seli v prestolnico, je kriv predvsem koronavirus. Ob upoštevanju smernic za zagotavljanje varnosti in zdravja bi bilo festival v Portorožu, skupaj s prevozi in prenočitvami gostov in obiskovalcev, bistveno težje izvesti, zato so se odločili za premik v Ljubljano, kjer se je festival že odvijal leta 2004. Program bo potekal v hibridni obliki, delno v živo – tekmovalne filme bodo vrteli v kinu Komuna (za približno 120 gledalcev na projekcijo), delno na spletu, kjer so na strani festivala vzpostavili platformo, na kateri si bo mogoče na zahtevo (VOD) ogledati filme iz spremljevalnega in vzporednega programa.
Okrnjenost programa je očitna, čeprav številke morda tega ne kažejo. Do konca maja so prejeli 161 prijav, selektorje Nevo Mužič, Naceta Zavrla in Jelko Stergel je 51 filmov prepričalo, da so jih uvrstili v tekmovalni program. Med sedmimi naslovi glavnega celovečernega programa smo zaradi omenjenih razmer večino filmov že videli v kinu ali po televiziji. Med njimi sta dva, ki sta bila končana lani, a se nista prijavila na lanski FSF, saj so producenti ubrali drugačno distribucijsko strategijo. Ker je v njihovi pogodbi s sofinancerjem SFC določeno, da mora biti film v dveh letih od premiere prikazan tudi na nacionalnem festivalu, ju bomo videli prihodnji teden. Za sabo imata že dolgo kinematografsko pot. Govorimo seveda o drugem delu mladinske uspešnice Košarkar naj bo v režiji Borisa Bezića, ki je pred napadom koronavirusa dobil že tretjo zlato rolo za preseženih 75.000 gledalcev. Drugi je poetična drama o odraščanju Ne pozabi dihati Martina Turka, katere kinematografsko pot je grobo prekinil koronavirus. To sta tudi edina dva igrana celovečerna filma v tekmovalnem programu, ki sta bila podprta z javnimi sredstvi. Za primerjavo: lani je bilo takih filmov sedem. Tretji – partizanski film Preboj Dejana Baboska, ki ga je občinstvo prav tako lahko videlo v kinodvoranah po Sloveniji, je financiran z zasebnimi sredstvi. Preostali štirje filmi v tekmovalnem programu so dokumentarni. To so Požig Majde Širca o požigu Narodnega doma v Trstu, ki je bil prikazan tudi na nacionalni televiziji, kot tudi Kino Šiška 10
Maje Pavlin, ki je nastal ob deseti obletnici urbanega kulturnega centra. Tu je še portret pozabljenega filmarja Ivan Bolle – Volk samotar v režiji Matjaža Žbontarja in dolgo pričakovani igrani dokumentarec Antigona – Kako si upamo!, ki ga je Jani Sever posnel po motivih drame Slavoja Žižka Trojno življenje Antigone. S tem filmom se bo prihodnji torek festival uradno začel. Igralci Primož Bezjak (Kreon), Anja Novak (Antigona), Matija Vastl (Terezijas), Žan Perko (Hajmon), Jure Henigman (vodja zbora), Doroteja Nadrah (zboristka), Matej Zemljič (zborist) in Gregor Prah (Polinejk) se sprašujejo, ali je Antigona danes še emancipatorna junakinja in ali ni morda le del problema. Režiser sledi premisi, da analiza treh usod Žižkove Antigone in kriz današnjega sveta temelji na prepričanju, da bomo morali slej ko prej izstopiti iz sistema, v katerem bivamo. Toda ali ni vsaka revolucija le želja po novem gospodarju?
Dokumentarci in koprodukcije
Vsako leto je v programu FSF vse več manjšinskih koprodukcij – torej filmov, ki jih je Slovenija finančno podprla le v manjšem deležu ali kako drugače kreativno prispevala k njihovemu nastanku. Letos je takih filmov devet. Med njimi Sadeži pozabe, film grškega režiserja Hristosa Nikuja, ki je pred nekaj tedni zbudil zanimanje na festivalu v Benetkah, kjer je doživel svetovno premiero. Tudi film Oče srbskega režiserja Srdana Golubovića, ki je zmagovalec Karlovih Varov, iz Berlinala pa je odnesel nagrado ekumenske žirije in nagrado občinstva. Zgodbo o izobčenem in ponižanem človeku, ki se peš odpravi iz svoje vasi na jugu Srbije do glavnega mesta, iz protesta, dostojanstva in obupa, ker mu je država zaradi revščina odvzela otroke, bodo pred FSF premierno pri nas predvajali v Cankarjevem domu v okviru Liffa pred Liffom prihodnjo sredo. Direktorica FSF Jelka Stergel je izpostavila še dokumentarni film Audriusa Mickevičiusa in Nerijusa Mileriusa Vzorno vedenje, ki predstavlja morilce, obsojene na dosmrtni zapor, in njihova prizadevanja za vrnitev v družbo. Gre za osebno družbeno-umetniško raziskavo režiserja Mickevičiusa, ki se je filma lotil po osebni tragediji; pred leti je namreč izgubil brata. Eden od morilcev se je izognil kazni, drugi, ki je prevzel krivdo za umor, je bil pozneje izpuščen iz zapora zaradi vzornega vedenja. Program letošnjega festivala poleg koprodukcij rešujejo televizijski filmi v produkciji nacionalne televizije. Takih srednjemetražcev je sedem. Na FSF bodo prikazali tudi kratke in študijske filme. Številni filmi bodo prikazani v preglednem programu oziroma Panorami in v spremljevalnem programu, ki vsebuje tudi sekcijo otroških animiranih filmov. Med festivalom bo potekal strokovni program, ki bo večinoma posvečen produkciji dokumentarnega filma. V spremljevalnem delu bo na spletu na ogled tudi trinajst filmov, ki so nastali v karanteni. Sklepna prireditev s podelitvijo nagrad, o katerih bo odločala petčlanska žirija, ki jo sestavljajo Katja Colja, Siniša Gačić, Matic Majcen, Polona Petek in Maja Sever, bo v Unionski dvorani.