Moč poezije ali premoč politične korektnosti
Verlaine in Rimbaud Poziv, da bi ostanke slovitih francoskih poetov morali premakniti v pariški panteon
Poezija Paula Verlaina in Arthurja Rimbauda je tako nadčasno lepa, da poeta spadata v pariški panteon, pravijo privrženci. Toda umetnika sta živela hibno, preveč boemsko in uporniško, da bi lahko v brezhibnem panteonu počivala mirno oziroma bi imeli ob njiju spokoj drugi, trdijo nasprotniki. V Franciji poteka razprava, ali bi velikana dekadence in simbolizma morali panteonizirati; za zdaj niso še nobenega pesnika, izjema je pisatelj Victor Hugo, ki je ustvarjal tudi poezijo.
Da Arthur Rimbaud (1854–1891) in Paul Verlaine (1844–1896) spadata v pariški panteon – drug ob drugem in ob velikanih, kot so Voltaire, Rousseau, Dumas, Hugo, Malraux –, se je v nedavni peticiji, namenjeni predsedniku države Emmanuelu Macronu, zavzelo več kot sto intelektualcev; čisto na vrhu sta se podpisala nekdanji minister za kulturo Jean-Jacques Aillagon in njegova sedanja kolegica Roselyne Bachelot, med podpisniki so domala vsi nekdanji kulturni ministri ter zveneča imena, kot so pisateljica Annie Ernaux, filozof Michel Onfray, nevropsihiater Boris Cyrulnik, zgodovinar Benjamin Stora in drugi. Kakor zagovarjajo, sta bila Rimbaud in Verlaine izjemna poeta, ki sta z genialnostjo obogatila francosko dediščino. Hkrati sta z burnim homoseksualnim razmerjem simbolizirala »raznolikost«, bila kot Oscar Wilde po francosko. »Morala sta prenašati neizmerno 'homofobijo' svojega časa.«
Mnenje podpisnikov
Vzroki za njuno panteonizacijo so menda večplastni in najprej »literarni«, saj Verlaine in Rimbaud že več kot sto let poetično vznemirjata in navdihujeta. Hkrati jima je treba priznati »političnost«, kajti Verlainove verze iz Jesenske pesmi so (z drobno spremembo) uporabili, ko so leta 1944 po londonskem radiu napovedali izkrcanje v Normandiji. Ihteči vzdihi jesensko tihih violin srce mi stro z otožnostjo sivin, je znamenita Verlainova »jesen« slišati v prevodu Borisa A. Novaka ( Moderna francoska poezija,
Cankarjeva založba). Podobno politično so se na Rimbaudov uporniški poziv, da je treba »spremeniti življenje«, sklicevala številna gibanja, od nadrealizma do študentskega maja '68 ter še levice v sedemdesetih letih ...
Da bi avtorja morala počivati v panteonu, bi bilo celo »moralno«. Je častno, se sprašujejo podpisniki, da se še vedno stiskata v skromnih družinskih grobnicah? Verlainovo na pariškem pokopališču Batignolles menda kazi odvratno plastično cvetje, Rimbaud pa je v Charleville-Mézièresu pokopan tudi z neljubim in prevarantskim svakom, umetnikom in urednikom njegovih del Paternom Berrichonom. Za povrhu je panteon menda »pravno« edini primeren kraj njunega počitka: leta 1873 so Verlaina, ko je med prepirom v Bruslju dvakrat ustrelil v Rimbauda in ga lažje ranil v zapestje, obsodili na dve leti zapora, četudi se ranjeni ni odločil za kazenski pregon ljubimca. V arhivih je zapisano, da je nesorazmerno težka obsodba povezana s strelčevim delovanjem v pariški komuni in predvsem njegovo homoseksualnostjo ...
S topovi nad panteon
Spolna usmeritev ne sme biti ovira za nič, in vendar so o Verlainovi in Rimbaudovi homoseksualnosti v Franciji menda dolgo molčali, nelagodje pa vsaj pri kom povzroča še danes. A ne gre le za seks, absint, provokacije, škandale ... Pri konservativnem dnevniku Le Figaro, denimo, menijo, da sta bila pesnika prevelika boema in preveč svobodna za panteon kot institucijo republike: zato ne kaže žaliti njune neizmerne sle po neodvisnosti. Tudi predsednik društva prijateljev Arthurja Rimbauda Alain Tourneux verjame, kakor so ga citirali na radiu France Culture, da je treba slaviti upor, toda ali je to primerno v panteonu in ob 78 velikanih, ki že počivajo v njem. Sploh pa da bi bilo treba še prej o vsem vprašati potomce, čeprav Rimbaud ni imel otrok; njegova prapranečakinja Jacqueline Teissier-Rimbaud se je medtem odzvala, da je odločno proti.
Sprva poročen in nato ločen Verlaine ter Rimbaud, ki je ljubil tudi ženske, sta imela vznemirljivo razmerje – popularizirano je v filmu Popolni mrk –, čeravno je bilo kratko: s prekinitvami je trajalo komaj poldrugo leto.
Potem ju je življenje odneslo vsakogar po svoje, daleč stran in vsaksebi. Da bi bila ponovno združena za večno, ad vitam aeternam, se zdi marsikomu pretirano ... Filmar Denis Podalydès, pisateljica Muriel Barbery, pisatelj Frédéric Boyer in drugi so zato v tekstu, pred kratkim objavljenem v Le Mondu, pozvali predsednika Macrona, naj se ne prenagli, češ panteonizacija bi bila »napaka«, saj bi z njo bolj kot njuno literaturo na silo častili njuno homoseksualnost, kar bi bila še ena »amerikanizacija francoske družbe«, izsiljena politična korektnost ... Panteon je panteon – in Verlaine je nekoč pozval »svoje prijatelje komunarde, naj vanj usmerijo topove«.
• Ali Paul Verlaine in Arthur Rimbaud spadata v pariški panteon?
• Javno mnenje v Franciji je razklano.
• V panteonu še ni pesnikov, izjema je Victor Hugo.