MATEVŽ GRANDA

Zakaj država ne zgradi svojih lastnih objektov, da ji ne bi bilo treba plačevati najemnin?

o državi, ki niti zase ne zna poskrbeti

Prav danes bo Ljubljana pridobila novo zanimivost: Ribnik želja. V njem bodo našle svoj prostor vse zavržene zlate ribice, ki so se jih ljudje naveličali in jih odvrgli v kakšen vodotok ali bajer, ne da bi se zavedali škode, ki jo s tem povzročajo naravnim ekosistemom. Zlate ribice so za naš naravni prostor namreč tujerodna invazivna vrsta, ki nima veliko naravnih sovražnikov in zato ruši ravnovesje. V društvu Trajna, ki je uredilo ribnik v sodelovanju z društvom ProstoRož in veterinarjem Petrom Maričićem, pojasnjujejo, da bodo ribice, namesto da bi končale v kakšnem živalskem vrtu kot hrana za druge živali, dobile svoje zavetišče. V Ribniku bodo v miru lahko naprej izpolnjevale naše želje.

Ribnik želja bo na prav posebni lokaciji blizu centra Ljubljane – v Kraterju, kakor so prej omenjena društva poimenovala ustvarjalni laboratorij v gradbeni jami za Bežigradom, kjer raziskujejo potenciale tujerodnih rastlin in živali. Pobuda društva ProstoRož in njihovih partnerjev, da bi to monumentalno gradbeno jamo aktivirali s programi, ki bi za gradbiščne planke povabili javnost, je na neki način tudi tujerodna, saj so na tem mestu urbanisti in arhitekti predvideli monumentalno »državotvorno« stavbo notranjega ministrstva.

Pred približno letom in pol, ko tam še ni bilo iniciative Krater, sem splezal čez ograjo gradbene jame in presenečeno vstopil v paralelni svet, ki ni imel nič skupnega s tem, kar sem si predstavljal ob besedni zvezi gradbena jama. Pričakoval sem mrtvo razvalino betona, armaturnih palic in gramoza. Namesto tega pa sem zagledal divjo neokrnjeno naravo! Ta skrita gozdna jasa sredi Bežigrada nikakor ni bila videti kot degradirano območje. Podrast je preraščala razgiban teren, drevesa so poganjala visoke krošnje. Obnemel sem: kakšno neverjetno moč ima narava! Če bi ljudje danes izginili s tega planeta, bi se narava v le nekaj desetletjih povsem regenerirala. Pomislil sem tudi, da narava sama po sebi teži k lepemu, človek pa mora za lepoto vložiti veliko truda in energije. In v to gradbeno jamo človek že dolgo ni vlagal ničesar.

Lastnica te gradbene jame je država. Nastala je na mestu nekdanje avstro-ogrske vojašnice. Stare solidne stavbe, ki bi primerno prenovljene lahko bile historična identiteta Bežigrada, so se leta 1996 morale umakniti ideji o novem sodobnem ministrstvu za notranje zadeve. Ko so bili načrti pripravljeni, so izkopali gradbeno jamo, a pri tem je tudi ostalo.

Različne države po svetu imajo različno urejene stavbe za svoja ministrstva, sodišča, vlade in druge pomembne državniške funkcije. Največkrat so to monumentalni objekti, ki z arhitekturo izražajo moč in ugled države. Denimo Nemčija je po padcu berlinskega zidu zgradila ogromne sodobne vladne komplekse v centru Berlina, ki arhitekturno zaznamujejo novo obdobje združene Nemčije.

Vendar s tem, da naša država ne gradi monumentalnih državniških objektov, ni nič narobe. To, da so državniške funkcije razpršene po različnih mestih, včasih celo v povsem navadnih stavbah, bi lahko bila zelo sodobna politična izjava: država je dobesedno med ljudstvom. Problem je le v tem, da to ni premišljeno ali načrtovano stališče, ampak rezultat stihije, neodgovornosti in kratkovidnosti odločevalcev. Kakšno sporočilo pa nosi več kot dve desetletji zanemarjena in opuščena gradbena jama na prestižni lokaciji v lasti države?

Po nekaterih ocenah je gradbena jama vredna več kot tri milijone evrov. A to je drobiž ob dejstvu, da država plačuje en milijon evrov na mesec za najem prostorov vseh ministrstev in drugih vladnih organov. Z izkupičkom prodaje te gradbene jame bi pokrili le slabe štiri mesece najemnin. Po tej logiki lahko razumemo, da je takšno zemljišče za državo malo vredno.

Zakaj država ne zgradi svojih lastnih objektov, da ji ne bi bilo treba plačevati najemnin? Upad prihodkov od najemnin, ki jih plačuje država, bi ogrozil nekatere organizme ekonomskega ekosistema. S tega vidika bi bila gradnja ministrstva invazivna in tujerodna, saj bi podrla ravnovesje v tem napol skorumpiranem javno-zasebnem ekosistemu. Prazna gradbena jama pa ne ogroža skoraj nikogar. Razen življenj na stotine kolesarjev in pešcev, meščank in meščanov, otrok …, ki se vsak dan vozijo ali hodijo ob nevarno preozkem koridorju, ki je hkrati pločnik, kolesarska steza in drevored. Vse to je stisnjeno med gradbiščno ograjo (ki ima že rekord v trajnosti) in glavno mestno avenijo – Dunajsko cesto. (Mimogrede: ko sem pred časom na portalu outsider.si opozarjal na ta nevarni odsek, so z MOL sporočili, da bodo stanje v kratkem izboljšali. Od takrat so le povečali oddaljenost reklamnih panojev, da so bolje vidni s ceste, koridor za pešce je ostal enako nevaren.)

Druga težava z gradnjo lastnih državnih objektov bi bila (tako sem ujel razlago nekega predstavnika vladne službe, ki skrbi za najem prostorov) pridobivanje gradbenih dovoljenj.

Namreč gradbeno dovoljenje je menda zelo težko pridobiti, zato bi bil strošek gradnje nepredvidljiv in investicija se ne bi izplačala. Živimo v državi, ki niti zase ne zna poskrbeti.

Iniciative od zgoraj navzdol so to, kar bi moral birokratski sistem, ki mu rečemo država, narediti za svoje državljane. Te so pogosto neučinkovite in nečloveške, nasprotno kot iniciative od spodaj navzgor, torej angažma državljanov, da sami naredijo nekaj, kar je koristno za celotno skupnost. Takšna iniciativa je začela delovati v tej zapuščeni gradbeni jami. Morda je igra naključij ali pa hoteno subverzivno sporočilo ustvarjalcev tudi to, da bo v njej umeščen Ribnik želja, zatočišče zavrženih tujerodnih in invazivnih zlatih ribic.

In če bi mi katera od teh ribic ponudila, da izpolni tri želje, bi bila moja prva želja, da se ne bi noben pešec ali kolesar poškodoval ob nevarnem koridorju med gradbiščno ograjo in Dunajsko cesto. Druga želja bi bila, da bi pobude, ki jih odpirajo ustvarjalci Kraterja, obrodile sadove in bile slišane. In še tretja želja, da bi se odgovorni odločevalci končno zavedeli, kakšno sporočilno moč imata urbanizem in arhitektura in kaj pomeni, če je neki prostor kakovostno urejen v nasprotju z zapuščenim zevajočim kraterjem. Možnosti in idej je veliko, le čez ograje in ustaljene okvirje je treba pogledati.