Slavna slikarska imena v Ljubljani
Danes odprtje velike razstave Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu z deli Tiziana, Tintoretta, Veroneseja in Rubensa
Danes v Narodni galeriji odprtje velike razstave Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu z deli Tiziana, Tintoretta, Veroneseja in Rubensa
»Razstava je edinstvena v tem, da v tej podobi ni bila izvedena še nikoli v preteklosti, in ni verjetno, da bi se to zgodilo še kdaj v prihodnosti.« Tako je razstavni projekt Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu, ki ga bodo v ljubljanski Narodni galeriji za javnost odprli danes, ocenil Ivo Velíšek, direktor uprave Praškega gradu.
Po besedah direktorice Narodne galerije Barbare Jaki se je intenzivno sodelovanje teh dveh ustanov začelo pred dvema letoma s pripravo razstave Impresionizem od zore do mraka, Slovenska umetnost 1870–1930, ki je gostovala v Pragi, ogledalo pa si jo je skoraj 80 tisoč obiskovalcev. »Takrat smo le tiho upali, da bomo v Ljubljani, v Narodni galeriji, lahko občudovali dela velikih imen zgodovine slikarstva, ki jih hranijo v tamkajšnji Pinakoteki. Obojestransko spoštovanje je ob delu preraslo v zaupanje. Z naklonjenostjo direktorja Iva Velíška, velikega prijatelja Slovenije, in njegovih sodelavcev so sanje postale resničnost. Poseben pomen razstavi daje sodelovanje dr. Eliške Fučíkove, poznavalke zbirke in časa Rudolfa II. in znanstvenice z nespornim mednarodnim ugledom,« je poudarila Jakijeva.
Zbirateljska strast Rudolfa II. Na ogled je 46 umetnin iz zbirke, ki temelji na zbirateljski strasti cesarja Rudolfa II. Habsburškega, od leta 1576 cesarja Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti ter ogrskega in češkega kralja. Na svoj dvor, ki je postal središče manieristične kulture, je vabil slavne znanstvenike in umetnike tistega časa, ob klasičnih umetniških delih pa se je, kakor je bilo tedaj značilno, navduševal tudi nad kolekcioniranjem zanimivih, kurioznih ali bizarnih objektov. Obenem ga je zanimalo vse, kar sta ustvarila narava in človek z iznajdljivostjo svojega duha na področju umetnosti in obrtništva, s čimer so se ukvarjali umetniki in znanstveniki, zbrani na njegovem dvoru. Vpliv
Rudolfa II. na umetnost njegovega časa je bil tako velik, da celotno obdobje njegovega vladanja imenujemo rudolinski manierizem. Odmeval je tudi pri nas, na znamenitem Celjskem stropu v Stari groiji se v naslikanih motivih kaže vpliv bassanovskih letnih časov in mesecev, kopije najznamenitejših del iz Rudolfove zbirke pa so se po srečnem naključju znašle na Ptujskem gradu.
Njegova galerija, v kateri je bilo približno 3000 slik, in zbirke v tako imenovani Kunstkammer, kabinetu umetnin, niso bile namenjene občudovanju javnosti, temveč tistim, ki so znali ceniti njihove odlike. V kabinetu umetnin je med drugim ustvaril zbirko dragocenega nakita, iluminiranih rokopisov, naravnih posebnosti, medicinskih pripomočkov in tehničnih dosežkov ter tako v skladu s pogledi tistega časa združil mikro- in makrokozmos. Žal je zbirka po njegovi smrti doživela veliko sprememb, številne umetnine so odpeljali na Dunaj, veliko opustošenje je povzročila tridesetletna vojna, saj so se številna platna in kipi znašli na dražbah. Mnoga dela je zaplenila švedska vojska, na željo kraljice Kristine je iz praške cesarske zbirke odpeljala nekatere dragocene slike in kipe. Na srečo so nedotaknjene ostale nekatere pomembne zbirke, kot so numizmatična, mineraloška, etnografska in botanična, saj se Kristini niso zdele zanimive. Pa tudi sicer je bil njen okus zelo speciičen – kakor omenja Eliška Fučíkova, je bila nad vojnim plenom precej razočarana, kot ljubiteljica italijanske umetnosti bi »vsa dela slavnih nemških in nizozemskih mojstrov, z Dürerjem vred, zamenjala za dve Rafaelovi sliki«.
Prazni okvirji in poškodovane slike
Sodeč po inventuri so leta 1650 v galeriji ostali samo še prazni okvirji in poškodovane slike. Toda zakladniku Dionisiju Miseroniju jih je nekaj vendarle uspelo skriti pred Švedi in jih zatem vrniti v Galerijo slik. Te so z novimi pridobitvami, ki jih je za Ferdinanda III. na dražbi zbirke lorda Buckinghamskega v Antwerpnu leta 1650 kupil nadvojvoda Leopold Viljem, sestavljale obnovljeno Galerijo slik. Tudi v naslednjih dveh stoletjih se je zbirka občasno zmanjšala ali povečala, posamezne njene dele, ki so preživeli vihre časa in razne tragedije, najdemo v drugih kolekcijah, v veliki nevarnosti pa se je znašla po drugi svetovni vojni. Nekatere umetnine so prenesli v praško Narodno galerijo in Muzej umetne obrti, preostale pa je nova oblast ukazala odpeljati v depozitorije na dvorcu v Opočnem, saj tematsko niso ustrezale zahtevam okrasa, primernega za sedež predsednika socialistične republike. Na srečo je bil član ideološkega sveta Praškega gradu tudi umetnostni zgodovinar Jaromír Neumann, ki mu je uspelo prepričati vodstvo predsednikovega kabineta, da so celotno zbirko prepeljali nazaj, jo arhivsko, restavratorsko in umetnostnozgodovinsko preučili ter jo nazadnje umestili v rekonstruirane prostore nekdanjih konjušnic v severnem traktu gradu.
Na razstavi v ljubljanski Narodni galeriji prevladujejo slike, ob njih pa so še trije kipi in dva izdelka umetne obrti. Postavitev dopolnjuje arhivsko gradivo – reprodukcije ali faksimilirane različice –, ki je pomembno za rekonstrukcijo zbirke. Kot najstarejši primerek arhivskega gradiva je Barbara Jaki omenila inventar umetnostnega kabineta Rudolfa II., gradivo pa med drugim obsega tudi popise s podatki o restavriranju umetnin, ki so pomembni za določanje originalnih dimenzij tistih del, ki so bila pozneje po formatu prilagojena novi vlogi.
Izbor, prilagojen Narodni galeriji
Izbor del, ki so ga naredili lani v Pragi, ustreza prostorskim razmeram Narodne galerije in po besedah Barbare Jaki zajema najboljša dela, hkrati pa predstavlja prerez likovne zbirke Rudolfa II. Nekateri predmeti iz zbirke so sicer danes vključeni v druge zbirke, tudi zasebne. Dela, ki so v zasebni lasti, so v Ljubljani nadomestili z reprodukcijami, saj se je lastnik zaradi pandemije covida-19 odločil, da ne bo potoval, svoja dela pa je na poti v Slovenijo želel sam spremljati. Razporeditev so zasnovali deloma kronološko, deloma bodo umetnine združene po slikarskih šolah (italijanska, nemška, nizozemska ...), tiste, ki so bile Rudolfu II. najljubše, pa so zbrane v osrčju prostora.
V naslovu razstave so izpostavljena velika imena slikarstva, kot so Tizian, Tintoretto, Veronese in Rubens. Tizian je na razstavi predstavljen s sliko Mlada ženska pri toaleti, Veronese s štirimi deli, med katerimi sta Portret zlatarja in antikvarja Jakoba Königa in Sv. Katarina Aleksandrijska z angelom, Rubens s sliko Oznanjenje, Tintoretto pa s poznim delom Kristusovo bičanje. Slednje je bilo v zbirki vojvode Buckinghamskega evidentirano še kot Tintorettov original, v najstarejšem praškem grajskem inventarju z začetka šestdesetih let 17. stoletja je pripisano slikarjevi šoli, iz najpodrobnejše različice inventarja iz leta 1737 pa je razvidno, da je bilo večje in prvotno kvadratnega formata. Nekje v drugi polovici 18. stoletja, ko naj bi bilo kot anonimno delo že vstavljeno v stenski opaž, je bil na levi odrezan širok pas platna, s tem pa je bila bistveno prizadeta uravnotežena kompozicija slike. Na koncu 19. stoletja so sliko odložili v depozitorij in je obveljala za poznejšo kopijo po Tintorettu. Šele z restavriranjem leta 1925 se je razkrila njena izredna kakovost in od odprtja Galerije slik Praškega gradu leta 1965 sodi med njena najznamenitejša dela.
Podobno zgodovino ima Veronesejevo delo Jezus umiva noge apostolom, ena od desetih slik slikarjevega cikla staro- in novozaveznih prizorov iz zbirke vojvode Buckinghamskega, ki jo je nadvojvoda Leopold Viljem kupil v Antwerpnu za cesarja Ferdinanda III., da bi lahko obnovil Galerijo slik na Praškem gradu. Večina del iz cikla je pristala v dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju, le dve sta ostali v Pragi. Ob koncu 17. ali na začetku 18. stoletja je bil na levi strani prav tako odrezan del platna ter nadomeščen z novim platnom in grobo doslikan. Celotno kompozicijo z manjšimi spremembami dokumentira Veronesejeva risba, ki jo hrani berlinski graični kabinet. Motiv, v katerem se je številna družba sešla v krčmi na večerji na praznik pashe, je zvesta upodobitev tedanjega beneškega interierja z njegovimi običajnimi obiskovalci, le prizor v ospredju priča o dogodku, ki ga slika ponazarja.
Zapleti z atribucijami
Pri številnih delih je bila atribucija brez signature težavna, še zlasti ko gre za družinske slikarske delavnice, kako zapleteni so lahko postopki, pa ilustrira Oltar s poklonom Svetih treh kraljev Geertgena tot Sint Jansa, ki je prav tako na ogled v Ljubljani. Oltar sodi med slikarjeva pozna dela, naslikan je bil na začetku devetdesetih let 15. stoletja, dilemo o tem, ali krili oltarja glede na spremenjene dimenzije spadata k srednjemu delu, pa je pomagala rešiti šele dendrokronološka analiza lesa. Šele na podlagi teh izsledkov so zagotovili, da vsi trije deli oltarja izvirajo iz debla istega drevesa, ki je zraslo ob Baltiku, posekano pa je bilo med letoma 1480 in 1486.
Po dveh izmed slik, ki sta na ogled v Ljubljani, sta bili izdelani tudi kopiji, ki sta zdaj na Ptujskem gradu. Prva je že omenjeno Tintorettovo pozno delo Kristusovo bičanje, druga je Oljska gora. Slednja bo sicer na razstavi predstavljena s kopijo s konca 17. stoletja po Domenicu Fettiju, katere avtor je Christian Schröder. Izbor iz slikarske zbirke Praškega gradu, ki obsega tudi mojstrovine zgodnjih nizozemskih slikarjev, dela družine Bassano, Domenica Fettija, Guida Renija, Lucasa Cranacha st., Hansa Holbeina ml., Johanna Heinricha Schönfelda in številnih drugih, bo v Narodni galeriji na ogled do 3. januarja prihodnje leto, projekt pa spremlja tudi obsežen katalog.
Intenzivno sodelovanje med Narodno galerijo in Praškim gradom se je začelo pred dvema letoma s pripravo projekta Impresionizem od zore do mraka, Slovenska umetnost 1870–1930.
Izbor del, ki so ga naredili v Pragi, ustreza prostorskim razmeram Narodne galerije, zajema najboljša dela in predstavlja tudi ustrezen prerez likovne zbirke Rudolfa II.
Razstava v Narodni galeriji bo na ogled do 3. januarja prihodnje leto, projekt pa spremlja tudi obsežen katalog.