BLAŽ PODOBNIK
Šele opažanje, da se zdravstvene in politične avtoritete na vprašanja ljudi odzivajo, ustvarja nujno medsebojno zaupanje.
o moči dialoga ter ustvarjanju zaupanja med oblastjo in ljudstvom
Včem je smisel vsega tega? Zakaj moramo nositi te bedaste maske? Zakaj moramo odpovedati družinsko praznovanje – še nikoli prej ga nismo? Zakaj ima graf eksponentne rasti ravno takšno obliko? Zakaj smo morali nenadoma naš svet obrniti na glavo? Bog ve! Morda so še najboljši odgovor na ta vprašanja verzi Ježkove pesmi Zakaj, ki jih je včasih prepeval Lado Leskovar: »Le daj, le daj, / vprašaj me, sinek moj zlati, / ampak, veš, tale tvoj ati / tak' malo ve.«
Vprašanje, ali nas vseh morda ne vlečejo za nos, ko nam nanj obešajo te preklete in hkrati rešilne maske, se očitno postavlja kot najbolj vroč kostanj te jeseni. Kar nekaj estradnikov se je odločilo odigrati vlogo predstavnika ljudstva oziroma zdrave kmečke pameti, ki naj bi imela po neki zelo razširjeni razlagi vedno prav. Potrč, Werner, Ribič je le nekaj imen, ki so bila obdarjena z dvomom, ki ga zdaj kot zlato seme sejejo med slovenski živelj. »Poglejte številke! Prisluhnite še drugim strokovnjakom! O vsem tem se moramo pogovarjati,« opozarjajo.
Ena stvar je jasna. Ko se zgodi nekaj tako izrednega, kot je ta naša nesrečna korona, je zadnja stvar, ki si jo kot država lahko dovolimo, to, da se delamo, kakor da se nič ni zgodilo, in zgolj – ukrepamo. Saj ljudje menda nismo računalniki, ki bi delovali po principu enk in ničel, podatkov in ukazov! Ne. Ko se zgodi nekaj tako izrednega in brezveznega, kot je ta epidemija, moramo seveda takoj ukrepati, kakopak, a se moramo tudi lep čas držati za glavo. Javno, po televiziji. Objokovati moramo našo usodo, vzklikati Bogu, Soncu, Vesolju, komurkoli pač že: »V čem je fora?!« Da, prostor moramo dati vprašanju in vzkliku: »Zakaj?!«
Saj ne, da trpimo neznosne muke, ki bi v nas sprožale tisto globoko bivanjsko spraševanje o smislu trpljenja (no, vsaj večina nas, zdravih, ne). Ampak očitno smo že tako razvajeni, predvsem pa se ni nikoli še nič zares zgodilo, in bi pač preprosto radi vedeli, zakaj se tokrat je. Če ne damo prostora temu prav arhetipskemu in, žalibog, retoričnemu vpraševanju, se zna zgoditi, da si bomo odgovore vse prehitro izmislili kar sami. In ravno to se dogaja.
Odgovori, ki jih na to vprašanje daje omejena človeška pamet (in nečimrnost!), so navadno precej bolj plitki od odgovora, ki ga more nanj dati edini pravi naslovnik. Naši odgovori so polni smisla, polni naboja, skoraj navdušenja. Odgovarjamo si, da gre za nekakšno zaroto; da nevarnosti v resnici sploh ni; da gre v bistvu za to, da se prebudimo iz zaslepljenosti. In če gre za zaroto, smo mi v bistvu prebujeni posamezniki, ki smo zaroto prepoznali in smo zdaj na misiji, da nič manj kot – rešimo svet. Le komu ponudba za članstvo v ekipi, ki bo rešila svet, za ceno nekaj spletnih delitev ni vabljiva? Le komu je ljubše duhamorno nošenje mask od zanesenega širjenja »resnice«, le kdo bi raje izbral nesmisel kot smisel?
Trezno glavo v časih preizkušenj nam je v zgodovini pomagala ohranjati modrost, ki veje iz biblične pripovedi o pravičnem Jobu. Mož, ki mu je odvzeto vse, kar mu je drago – premoženje, družina, na koncu celo zdravje –, si na vprašanje, zakaj se mu je to zgodilo, zlepa ne odgovori, četudi mu prijatelji ponujajo vsak svojo razlago. Nazadnje Bog le spregovori. Pravi nekako takole: »Ti nič ne veš.« In Joba bogato nagradi za zvestobo, za njegove domišljave prijatelje pa ne najde prav prijaznih besed.
Job odlaša s teorijami, ki vse razložijo, in se preprosto zadržuje v spraševanju, skoraj pritoževanju. Ha, nekako niti Bog ne da končnega odgovora. Znati zadržati se v napetosti brez zadovoljivih odgovorov, pomeni tudi znati ubraniti se napačnih odgovorov, pomeni znati ohraniti treznost in ravnati trezno. V našem primeru to pomeni tudi znati pogovarjati se z vsemi, prisluhniti skrbem in dvomom ljudi. Pomeni razumeti njihovo stisko in njihov strah pred tem, da jih ima nekdo za norca. Pomeni razumeti moč dialoga.
Šele sporočilo oblasti, da se zaveda, da je za mnoge nošenje maske očitno strašansko zoprna zadeva, ustvarja ozračje zaupanja in prepoznanosti. Šele opažanje, da se zdravstvene in politične avtoritete na vprašanja ljudi odzivajo, da se zavedajo, da zahteve po nošnji mask pri mnogih povzročajo velik odpor …, ves ta vtis, da dialog s širšo skupnostjo vendarle poteka in da gre v končni fazi za naše, skupne odločitve, ustvarja nujno medsebojno zaupanje. Če tega zaupanja ni, se v naših glavah kaj hitro odvije scenarij, da se nam nekdo na skrivaj roga. Prav res skoraj raje zbolimo, kot da bi dopustili, da se nekdo iz nas zabavlja, ko nas gleda, kako si čez obraz prostovoljno nadevamo bebavo masko, on pa se nam pridušeno smeji. Moči za misel na tak porog preprosto ne premoremo.
Isti (ne)odgovor na vprašanje »zakaj« nas združuje in med nami ustvarja zaupanje, ki predstavlja plodna tla za plemenita ravnanja v medsebojno korist. Posamezni obljubljajoči odgovori pa širijo nezaupanje, delijo nas na privržence te oziroma one teorije »resnice« in od nas zahtevajo, da naše odgovorno ravnanje nazadnje upravičimo z najmanjšim skupnim imenovalcem – koristoljubjem: pretvarjati se moramo, da se pravzaprav zgolj »bojimo inšpektorjev«. Nekdo nas je uročil, Slovence!
»'Zakaj moramo nositi maske?' Objavljamo natečaj za najboljšo teorijo zarote!« Na spletni strani vlade bi z veseljem prebral takšno povabilo. A za uspeh takšne domislice bi morali o vladi misliti kot o nekom, ki je na naši strani, vlada pa o ljudstvu kot o nekom, čigar zaupanje si mora pridobiti. Morda bo za začetek pomagalo, če vsi skupaj vpijemo v nebo.